Oče je med nočnim alkoholičnim prepirom udaril mamo tako, da je dobila močne telesne poškodbe, verjetno ji je zlomil nos. Na koga se naj obrnem, da bomo lahko sprožili vse postopke za ločitev? Mi bodo na CSD znali svetovati. Navečji problem je v tem, da ne policija, ne CSD v teh primerih nimajo nekih oprijemljivih pristojnosti. V resnici bolj rabim moralno podporo in da me pravilno usmerjajo. Mama se nekako zaveda, da je sedaj to nasilje postalo resno in iz leta v leto vse večje in da bo morala ukrepati, da se zaščiti. Jaz imam svojo družino, tako da sem se iz vsega tega že zvlekla, seda bi rada pomagala še mami. Upam, da bo tokrat res vložila zahtevek za razvezo.

Razveza je ena stvar, druga, trenutno pomembnejša pa je tisto, kar bo mama zdaj naredila oz. ukrepala v zvezi s telesno poškodbo.

Policija ima pooblastila za ukrepanje in dolžna je speljati postopek, tako kot je treba. Gotovo je to prvi naslov. Potrebno je podati prijavo.

Takoj po takšnem ali podobnem napadu (to zdaj bolj pravim za druge, ki bodo to še brale poleg vas), pa je potrebno tudi poiskati zdravniško pomoč, če ne že zaradi narave poškodbe same, pa vsaj zaradi zdravniškega potrdila oz. izjave o tem, kaj zdravnik opaža na telesu posameznice.
Te stvari so nujne, saj nikoli ne vemo, kaj se nam bo kot ženski žrtvi še lahko zgodilo. Takrat bomo imeli dokaz v roki, da so se stvari že dogajale in bo to lahko oteževalna okoliščina za nasilneža.

V zvezi s postopki na centrih za socialno delo pa je tako, da so tam zaposlene strokovno (preverjeno) usposobljene delavke. Dejstvo je, da bi vam morali znati svetovati. Je pa res, da je veliko polemik okoli tega v medijih, tudi na našem forumu, zato se zavedam človeškega faktorja.

Postopek za razvezo lahko mama začne s tožbo. Najbolj je, da ji pri sestavi pomaga odvetnik, ki jo bo kasneje zastopal na sodišču. Postopka pa se bo morala lotiti sama. Je pa tako tudi najbolje.
V kolikor pa bi se mož strinjal z ločitvijo, razdelitvijo premoženja, morebitnimi preživninami za parnerja…, pa se lahko razvežeta sporazumo.

Sprašujete še glede moralne podpore za sebe. Verjetno bi dobro moralno podporo dobila na Društvu za nenasilno komunikacijo v Ljubljani ali Mariboru, morda tudi na Centrih za pomoč žrtvam, ki so v več krajih v Sloveniji. Poskusite.

Začela sem se zavedati, da bi morala mama prijavljati očeta že od samega začetka. Mogoče bi mi s tem prihranila veliko živcev. Tako pa je celo življenje prikrivala očetovo nasilje nad nami. Ampak blefirala je edino sebi, okolici je že ves čas jasno, kakšna je naša družina. Sedaj pa bo problem, ker ni nikjer evidentirano, kolikokrat je oče trpinčil celo družino. Ne rečem, ko je trezen, je super, ampak ko se ga napije, je brutalnež brez primere. Tudi mene je že hotel zadaviti, pa k sreči nisem bila sama. Samo, verjemite mi, da nasilje v mladosti pušča posledice, ki se začnejo kazati šele z leti. Trenutno sem besna na mamo, da je očetovo nasilje “podpirala” s spretnim prikrivanjem, namesto da bi ga preprečila in naredila kaj dobrega za vse nas. Ampak važen ji je bil zunanji videz. Pa verjetno še kakšen razlog, ki ga bom mogoče našla, samo sedaj ga res ne vidim.
Na društvo, ki ste ga omenili, pa se bom gotovo obrnila. Najlepša hvala za pomoč.

naj ti povem zgodbo moje mame.

z očetom sta že mnogo let ločena, pa vendar živita (sedaj na srečo lahko govorim že v pretekliku!), sta živela skupaj. oče prikrit alkoholik, nasilen do mame (fizično in verbalno), leta nazaj nasilen tudi do mene. jaz na srečo s svojo družino živim drugje in nisem vedela kaj vse se pod “njuno” streho dogaja. prvič jo je pretepel pred letom dni. ga je prijavila policiji, dlje kot do sodnika za prekrške ni prišlo. plačal je tistih nekaj cvenkov in “lepo” sta živela naprej. pa se je točno po enem letu spet ponovilo. tokrat še huje: obraz pretepen do nerazpoznavnosti, zlomljena dva rebra, pretres možganov. da o tem kako je bila “pretepena” mamina psiha niti ne govorim. spet prijava policiji, spet dežurna služba v ZD. mama je bila tako na dnu, da mogla storiti ničesar, razen to da je iz lastnega stanovanja prebežala k svojim staršem. on pa je paradiral okrog kot da se ne bi nič zgodilo. pa sva jaz in moj mož (hvala mu za to!) vzela stvar v svoje roke. povezala sem se z odvetnikom, tako da je sedaj stvar že na okrožnem tožilstvu, očetu (ne vem če si zasluži, da ga tako imenujem) dala direktivo da v enem mesecu zapusti stanovanje (ker je lastnica mama!!!). pa je bil na začetku zelo pogumen in izzivalen, vendar je točno po enem mesecu spokal k njegovi mami. dojel je, da smo ga (končno!!!) pritisnili ob zid. tako se je mama lahko vrnila v svoje stanovanje, zamenjala ključavnico in stanovanje sedaj prodajamo, ker mama želi iti živet v drug kraj.
tako, to je naša zgodba. jaz se sprašujem le zakaj mama tega ni naredila že pred letom dni, da se vsa ta grozota ne bi ponovila. vem da ni imela moči, predvsem pa ne korajže. tudi sedaj bi otopela čakala kaj bo, če mi ne bi vzeli stvari v svoje roke.
tako kot je pisalo v članku v eni izmed zadnjih revij jana: LJUBEZEN NE POMAGA, TREBA JE UKREPATI!!!

tako, draga nikica: UKREPAJTE!!! HITRO.

Nikica!
Če se mama želi ločiti, ne potrebuje nobene prijave policiji, če tega ne želi in nobenega CSD. Za razvezo pravno gledano ne potrebuje nobenega razloga. Pač pa je glede na to, da tak odnos trpi že leta, pomembno, če ločitev sploh želi. Kajti brez njene voljne odločitve ne boš nič dosegla. Pri pretepanih ženskah je problem ponavadi to, da si ne upajo stran, da še ob nasilnežu kljub vsemu čutijo neko varnost (skupen denar, stanovanje…). Pomagaj ji predvsem pri tem, kako si bo uredila samostojno življenje, ko očeta več ne bo.