Tebi
Nedavne sanje o tebi so me zbegale… Bile so tako tople, da me je misel nanje preganjala še nekaj dni. Povzročile so, da sem iskala poti, na katerih sem se nadejala, da te bom srečala. Verjela sem, da imajo svoj namen, da mi želijo sporočiti, da me potrebuješ in da se moram odzvati nanje. Ob zadnjem snidenju prijateljev iz šolskih klopi si me vprašal, ali sem srečna. Pritrdila sem ti – človek naj bi bil zadovoljen s tem, kar ima. Besede so se nama prepletale, kot bi bilo včeraj, kar sva se nazadnje videla. Ko sem te vprašala, ali si boš ob najinem naslednjem srečanju vzel čas za kavo, si mi pritrdil. Poti se nama niso križale, čeprav stanuješ nedaleč stran.
Sanje so prebudile spomine na dni, ko me je tvoj pogled navdal s toplino, ki sem jo kasneje pogrešala – ljudje so v meni videli le sočutno poslušalko, nikoli pa med njimi nisem mogla biti to, kar sem. Kar sem lahko bila s tabo. Spomini se strnejo na prepletene prste po revijo, ki sva jo brala, ne da bi vedela, kaj piše. Na deževen dan, ko si po orientacijskem pohodu premočeni drug drugemu sušimo lase. Na skupno pot iz šole, ko si mi rekel, da me imaš rad… To je vse. Morda le še spomin na tvoj glas vsakič, ko berem tisto Pa bo pomlad prišla z oblaki šumečimi…
Bili so časi, ko sem verjela, da lahko vplivam na dogajanja že s tem, ko mislim na nekoga. Da me tako zazna… Da se mi lahko odzove… Zdaj pa se vedno bolj zavedam, da ni vedno tako. Da je življenje spet naključij, ki imajo same po sebi namen. Morda tudi v tem, da si se spoznal in me poiščeš… Kot prijatelj.
sem kr ved’la, da bo nekdo tole meni “pripopal”…mi je resda sumljivo podobno, ampak nisem bila jaz!…jaz sem Ačica, ne samo A…
sicer pa Ačica (itak) vedno sanja….o nekom, ki je (na srečo) večinoma časa ob njej….
A: čudno naključje življenja je tudi to, da naključij ni…so le lekcije, ki jih slej ko prej prepoznamo, kot to, kar so: dragocene izkušnje, postavljene na našo pot zato, da se iz njih nekaj naučimo…:)
A. , 07.06.2004 ob 07:30
Nedavne sanje o tebi so me zbegale… Bile so tako tople, da me je misel nanje preganjala še nekaj dni. Povzročile so, da sem iskala poti, na katerih sem se nadejala, da te bom srečala. Verjela sem, da imajo svoj namen, da mi želijo sporočiti, da me potrebuješ in da se moram odzvati nanje. Ob zadnjem snidenju prijateljev iz šolskih klopi si me vprašal, ali sem srečna. Pritrdila sem ti – človek naj bi bil zadovoljen s tem, kar ima. Besede so se nama prepletale, kot bi bilo včeraj, kar sva se nazadnje videla. Ko sem te vprašala, ali si boš ob najinem naslednjem srečanju vzel čas za kavo, si mi pritrdil. Poti se nama niso križale, čeprav stanuješ nedaleč stran.
Sanje so prebudile spomine na dni, ko me je tvoj pogled navdal s toplino, ki sem jo kasneje pogrešala – ljudje so v meni videli le sočutno poslušalko, nikoli pa med njimi nisem mogla biti to, kar sem. Kar sem lahko bila s tabo. Spomini se strnejo na prepletene prste po revijo, ki sva jo brala, ne da bi vedela, kaj piše. Na deževen dan, ko si po orientacijskem pohodu premočeni drug drugemu sušimo lase. Na skupno pot iz šole, ko si mi rekel, da me imaš rad… To je vse. Morda le še spomin na tvoj glas vsakič, ko berem tisto Pa bo pomlad prišla z oblaki šumečimi…
Bili so časi, ko sem verjela, da lahko vplivam na dogajanja že s tem, ko mislim na nekoga. Da me tako zazna… Da se mi lahko odzove… Zdaj pa se vedno bolj zavedam, da ni vedno tako. Da je življenje spet naključij, ki imajo same po sebi namen. Morda tudi v tem, da si se spoznal in me poiščeš… Kot prijatelj.
Miniti so morala leta, da sem mu to lahko pokazala.
A.360, 04.03.2022 ob 14:59
Miniti so morala leta, da sem mu to lahko pokazala.
Sem prebrala … lepo napisano. Literarno, bi rekla, kar obetavno.
Saj vsaka izpoved mora biti do neke mere literarno spisana, da jo sploh zaužijemo.
Vendar – vsakega bi zanimalo, kaj se je zgodilo z vama v tem času vseh teh let, ki so pretekle od tvojih sanj sem…
Navrglo se je naključje, katero naj bi ‘vodilo’ vajino zgodbo. Ali pa je morda še bolj prisotno vajino ponovno srečanje? Ali celo srečevanje?
Tudi jaz sanjam o moških iz mojega življenja. Tudi o prijateljih in znancih. Ali pomislim na njih. In takrat je tako, kot da jih sanjam. Pa jih ne sanjam v nekem spotakljivem kontekstu, če tako rečem, prej v nekih skrivnostnih sanjskih situacijah, ki mi nekaj sporočajo. Nekaj, s čemer ne bi tako zlahka povezala teh ljudi, tudi žensk. Kakor sanje, mi lahko tudi misel nanje, na te ljudi, odpre nov pogled na nekaj življenjsko pomembnega v nekem lucidnem trenutku toka mojih misli. Vendar je to le preblisk. In če si tega ne zabeležimo na nek način, ali v mislih, ali na papirju, ali posnamemo svoj glas, narišemo nek motiv, ki simbolizira ta lucidno trenutek, ali obiščemo svoj tempelj v naravi, kjer izrazimo svoj uvid in prosimo za spoznanje, zakaj smo prišli do tega uvoda in kako lahko s tem uvidom služimo svoji teološki avtoriteti, metafizicnemu namenu in tako naprej.
Jungov koncept sinhronicitete, našega ‘naključja ‘ , ki ni slučaj, ampak nekaj ‘na ključ ‘, nekaj, kar se zgodi v nekem trenutku sovpadanja dveh dogodkov, ki sta neobhodno povezana, pomembna, ki pa nista povezana na način, na katerega naj bi bili povezani vsi dogodki, ki jih naša zavest želi racionalno zabeležiti – kot vzrok in posledico. Zato razmišljamo zmeraj o krivcu, ko naletimo na težavo ali se počutimo poraženi ali opeharjeni. Takoj se vsi vprašamo, kdo je temu kriv.
In višja zavest išče odgovore v sami sebi, saj se zaveda, da misli krojijo naše usode. Karkoli že mislimo, prav to je naš Mislec izbral za svoj predmet premisleka in tako zaposlil Dokazovalca, da potrdi njegove domneve. Naš polarni del zavesti, ki ga vodi Mislec, je vodilni, Dokazovalec pa mu mora skozenjskoz dokazovati, da ima Mislec prav. To je osnovni naboj te polaritete v naši zavesti, ko mislimo svoje misli. In Dokazovalec bo našel vse dokaze, da bo samemu Mislecu dokazal, da ima sam Mislec najbolj prav, pri tem, kar si misli o tem in onem. Saj – karkoli Mislec misli, bo Dokazovalec dokazal.
In zato si hočemo za vse dogodke izmisliti krivca oziroma vzrok. Saj vse, kar se nam zgodi, je vendar posledica nečesa, kar se nam je zgodilo prej. Vzrok in posledica sta časovno prostorsko soodvisna.
Pri sinhroniciteti, našemu naključju, pa temu ni tako. Dogodki sovpadajo brez vzroka. Vsaj na prvi pogled ga ne odkrijemo. Ko pa se poglobimo v samo sovpadanja, potem dojamemo, zakaj sanje o nekom niso le bežen slučaj, ampak skrivajo toliko sporočil oziroma imajo tako globoko sporočilnost, da nas lahko le ta zasleduje ali vodi še dolgo časa. Vendar na poti dekodiranje sporočil lahko prodrejo v podzavest svoje psihe in takrat prepoznamo, kaj nas v resnico najbolj zaznamuje in kaj nas najbolj privlači, kaj nas vodi, brez da bi to sploh vedeli. Zato berem izpovedi ljudi, ko naletijo na sinhroniciteto. Navidez neznatna misel, uvid, spoznanje sploh ne ostane neznatno, saj smo spoznali usodnost tega trenutka uvid, spoznanja, dogodka naših misli, ptedstav, vizij, prebliskov, Hrureka@ uvidel sem, zasvetilo se mi je.
Tudi meni se je zasvetilo. Jutri se sončev preobrat in zagotovo imamo možnost dogodkov sinhronicizete, naključij, sovpadanj, ki bodo zamajala naša tla.