Pozdravljeni. Prosim za vaše izkušnje in mnenja glede tašče…če je normalno ali ne… namreč moja tašča je zelo ukazovalne narave, vse mora biti po njenem in ko sva se z njenim sinom (mojim možem) skupaj vselila-on se odselil, se ji je skoraj zmešalo…vsem je govorila, da sem ji ukradla sina ipd.Ko je potem mož posredoval in ji rekel, da se je on odločil za selitev, se je malo umirila. Da ne govorim o tem, ko ni bila več pooblaščena za njegov račun in podobno…vedno so padale brezvezne pripombe. Ko sva se poročila, je želela po svoje poroko, vendar sva midva vztrajala in je bilo dokaj ok… pred skoraj tremi leti pa sem rodila punčko. In vedno, ko je prišla k nam na obisk so vedno padale podobne “boga ti, mami pa ti tega ne dela…ne da jesti…kaj te vem…”vedno se je to dogajalo, ko ni bilo moža blizu (no, torej sina njenega). On je to potem vedel, saj sem mu povedala, se je pogovoril z njo, vse se je pa vedno končalo z njenimi solzami in da me ima nevemkako rada…pred dvema letoma je umrl njen mož, tast moj torej…tedaj je bilo spet grozno…nisem bila edina, ki je imela občutek, da bi me najrajši zbrisala iz sveta in imela mojo hčerkico le zase…padlo je veliko besed: midve ne potrebujeva tvoje mamice, kaj boš hodila k mamici, ko pa imaš babico…nekaj časa sem še bila dokaj tiho, potem pa sem vzkipela in ji na miren način povedala, da kdo ne spoštuje mene in želi mojo hčerko potegnit stran od mene, ni vreden, da naju pozna!! Izjava je tudi bila, da bo ja enkrat prišla vnukinja živet k njej iz tega zakotnega kraja, kjer živimo sedaj… no, po tem je bilo spet malo mir, do nedavnega, ko smo šli skupaj v terme. Ko je bil prisoten mož, je bilo vse ok, ko ga pa ni bilo, je pa dobesedno hčerko vlekla stran od mene, ji govorila, da onidve mene ne potrebujeta, meni, da lahko grem stran, da se znata sami igrati…potem sem ju pustila pri miru in ko je po kar dolgem času hčerka želela k meni, mi je ni hotela dati…na vsak način jo je posedla na drug ležalnik, mala se skobaca dol in rokice k meni…ona jo pa zgrabi in ji govori, da gresta nekam nekaj gledati…tedaj mi je počlo in sem rekla, da ne bom gledala kako joče in da menda pa lahko k meni malo pride…spet se začela jokati, a isto sekundo želela spet jo vleči stran… da ne govorim, da je stokrat spraševala hčerko, če bo mami lahko sama, če pride babi pomagati, babi zna bolje…itd. No, da ne bom predolga, ko pa je prišel mož iz službe, pa je spet cela sladka… meni se bo zmešalo…trpim, živčki me jezijo, ker sem pač takšna, da se sekiram, sem si v teh letim nabirmala fino dosti bolezni, vse na psihi… ampak se trudim in je veliko bolje… zdaj pa prosim, prosim povejte vaša mnenja – naj ji še kaj rečem? Kaj naj naredim? Ker nočem, da hčerka ne bi videla babice ali kaj podobnega… ampak takšnih izjav tudi ne bom poslušala! Je pa res, da vedno pustim, da se igrata in vse, ni problema…ampak…tole je bila pa kaplja čez rob!! PROSIM za mnenja iz drugega zornega kota! HVALA!!

Spoštovana stevardess2014,

ob vašem uporabniškem imenu sem nehote pomislila, ali vam gre mogoče sedanja situacija tako na živce, da bi se najraje vkrcali na letalo in odleteli v kak čarobno lep konec sveta, kjer bi imeli mir … Žal ali na srečo pa morate ostati »na zemlji« in se spopasti s temle perečim problemom. Problem, ki ga opisujete, pa je predvsem v tem, kako razmejiti, ali je tašča s svojim vedenjem samo »neškodljiva« babica, ki se pač vedno ne strinja z mamico, ali pa je njeno vedenje za vnukinjo škodljivo. Kot je skušala za čustvenega partnerja narediti svojega sina, torej vašega moža, zdaj poskuša z vnukinjo. Z njo torej predvsem zapolnjuje svojo čustveno praznino. Z vami se ne ukvarja kot z osebo, ampak vas doživlja kot oviro, tekmico pri svojih prizadevanjih. Koliko se tega zaveda, ne vem, sprašujem pa se, kako to, da ji nekje nekdo ne postavi meje.

Vi ste torej tukaj predvsem prizadeti kot mama, ki mora hčerko zaščititi, če ji nekdo škoduje. Če ji babica škoduje, boste morali pretehtati, ali je pomembneje, da hčerka videva to škodljivo babico, ker je pač to »normalno«, ali pa je pomembneje, da ne doživlja teh manipulacij, pritiskov in drugih oblik čustvene zlorabe. Vaša tašča se sama ne zmore umiriti, toda to »pomirjevalo« ne sme biti vaša hči, če ji ta odnos škoduje.

Psihosomatskih tegob pa si niste nabrali zgolj zato, ker ste se sekirali, ampak predvsem zato, ker na podlagi tega sekiranja niste ukrepali – nekaterih stvari niste razčistili, razmejili in se postavili zase. (Kar pomeni, da se jih lahko v veliki meri ali kar v celoti znebite, če se boste resno lotili dela na sebi in zase.) Zato vam toplo priporočam, da se bolj povežete z možem, najraje na zakonski terapiji, kjer bosta imela miren prostor, da se bosta lahko slišala, predelala pretekle zadeve in bolj povezana stopila v prihodnost. S tem pa bosta največ naredila tudi za svojega otroka.

Pogumno in srečno!

Tašča je očitno mojstrica čustvenega izsiljevanja (tudi tebi vzbuja slabo vest, če ji želiš
postaviti meje) in manipuliranja. Kot taka je za hčerko seveda škodljiva, otroka zmede,
ga manipulira tako, da otrok pride v nasprotje s svojimi naravnimi občutki.
Ja nič, lahko povem samo, kaj bi jaz naredila.
Tašči bi postavila zelo jasne in dobesedne meje – recimo “takih in takih stvari ne želim
da se otroku govori”, otroka se ne vleče stran, pri vsem se upošteva mnenje staršev otroka…
in PIKA. Seveda ne pozabiti točno določiti posledice vsakega kršenja teh pravil – recimo
ob vsaki kršitvi popokamo otroka in gremo domov, stikov ni za 14 dni (govorim kot primer,
posledice določita vidva z možem, glede na uresničljivost).
In potem samo še dosledno in zelo zelo natančno uresničujeta ta pravila. Ne pozabita na
“šuntanje otroka na skrivaj” – babici povejta, da vama otrok VSE pove, kaj sta se pogovarjala,
ko koga od staršev ni bilo zraven…
Babici ne jemljeta vnuka (ali vnuku babice) – dokler se drži pravil. Če pa tega ni zmožna…niti
po daljšem času….preostane samo še…rez.

Obnašanje tašče in tvoja reakcija na njeno ravnanje kažeta v smer, da bo treba narediti razdaljo med njo in vašo družino – kako to storiti pa najboljše veš sama. Postaviti meje glede obnašanja, ne živeti skupaj, ne hodit skupaj na dopust, omejiti bivanje otroka pri babici. skratka omejiti čas druženja in postaviti pravila – to je skupno delo vaju z možem. Pri tem se bosta srečala s svojimi strahovi, ne bo kar enostavno, je pa vredno vložiti energijo – že zaradi zdravega razvoja otroka in vajinih mirnih živcev.

Ta Vaša tašča je očitno zelo zelo bolna oseba! na vašem mestu bi pretrgala stike, saj menim, da otrok od take osebe ne more dobiti nič dobrega. Otroci svojo osebnost šele izoblikujejo, zato bi jaz na vašem mestu brez slabe vesti prekinila stike! zdaj kako boste to izpeljali glede moža, da ne bo prizatet, pa veste najbolje vi…najbrž je v vsem svojem življenju opazil kaj čudnega v njenem vedenju? lp

Pozdravljeni vsi!
Po doooolgem času končno odgovarjam na tale moj prispevek. In hkrati se zahvaljujem za vse odgovore in nasvete!! V teh trenutkih pride lepa beseda in to, da nisem čisto vsega jaz kriva, še bolj do izraza… Skratka-da na bom predolga-z možem sva se temeljito pogovorila. Jasno in glasno sem mu dala vedeti, da prvo kot prvo tašča mora vedeti, da je storila oz.da dela nekaj narobe in da se ob priliki pogovorimo. In tašča je skapirala, da je nekaj narobe, videli smo se po mesecu dni okoli božiča in je bila vsa sladka. Obisk ni trajal dolgo, jaz sem bila hladna in odločena čimprej oditi stran od nje. Hčerka se pa zelo rada igra z njo in ker je bil mož zraven, je bilo vse vredu. Na novo leto je pa prišla ona na obisk in začela kar takoj, ko me je zagledala, jokati in me spraševati kaj je narobe, kaj mi je naredila. Jaz sem samo hladno ji dala roko, ji voščila, ona pa zakaj se ne bi objeli, pa sem dala roko stran in odšla. No, potem pa je sledil pogovor. Jaz sem začela govoriti, da prvo kot prvo ji jaz nisem sina ukradla (kot je trdila) in tudi, da sem mislila, da je sedaj vse ok, je pa grozno. No, pač povedala sem ji, da se pri otroku vse konča, da tega ne bom več gledala, to trganje stran od mene, če pač želi hčerka k meni, da je to bolano obnašanje in da če bo treba, naju s hčerko pač ne bo več videla. Ona je seveda vseskozi jokala, presenetil me je pa mož, da ji je le hladno rekel, da solze ne bodo nič pomagale, da nismo zastonj omejili stikov in da se naj malo zaveda kaj dela. In da je tako pričakoval, da ga bom jaz poklicala iz tistega kratkega “dopusta”, da jo tako ali tako pozna. Šok!! Bila je čisto fertik, nekaj časa je govorila, da ni tako mislila in na koncu rekla, da ona noče biti kriva za karkoli v naši družini, da bo vesela in srečna, če bomo le kaj prišli na obisk, da mene spoštuje in da če je kaj govorila, je to čisto podzavestno, ni tako mislila in se mi opravičuje. Nato je seveda obisk bil rahlo napet, se je z malo igrala čisto ok in nato odšla. Meni je rekla le, da se naj držim in fajn imam…tralala, jaz pa samo hladno “adijo”. No, mislim, da smo jo kar “zadeli” in upam, da bo malo premislila!! Drugače pa bomo videli-.čas bo pokazal svoje!!
Hvala za mnenja!!

Prebrala sem tvoj prvi post in ta zadnji…svetovala bi ti samo to, da si ne obetaš preveč. Ni bilo prvič, da ste ji morali jasno pokazati in povedati, da je njeno obnašanje nesprejemljivo in njena reakcija (ko se zateče v vlogo žrtve) je vedno enaka, potem pa spet lepo po tarem (ko se stvari malo poležejo). Upam, da te je izučilo, da nimate z njo kaj hoditi v toplice, ker je res škoda denarja, da te tam nekdo od jutra do večera živcira, jaz bi na tvojem mestu raje ostala doma. Ampak saj to si verjetno ugotovila že sama.
Vzorec obnašanja naših mam/tašč je zelo pogost, skoraj povsod je podobna zgodba. Iz tega lahko sklepaš, da ni problem v eni osebi, ampak gre za problem prenašanja škodljivih vzorcev vedenja v medsebojnih odnosih, ki se prenaša iz roda v rod. Od stroge vzgoje v smislu ukazovanja (da otroka že od malega čim bom omejiš in izklesaš po svojih sebičnih merilih, da bo ja čim bolj takšen, kot bo staršem ustrezalo), do fizičnega nasilja (btw: tudi meni kdaj zleti roka na hčerino rit, ker pač drugače ne znam, ker me nihče drugače ni naučil ustaviti, ko hči noče odnehati), do vseh sort posesivnosti do otrok in vnukov – to pa izhaja iz strahov pred zapuščenostjo. Starejše generacije (ne vsi, ampak marsikdo) pač ne znajo drugače kot “na silo”. Jaz vem, da je moja tašča od začetka (ko se je rodila najina hči, stara je 2 leti), če ni dobila od nas dovolj pozornosti in če nismo prišli dovolj pogosto na obisk, prišla kar nenajavljena na vrata in je ni zanimalo, če imam kakšne druge plane za tisti dan… In ko sem pred kratkim povedala jasno in glasno, da ne želim, da hčeri vsakič dajejo čokoladice, sploh pa ne, ko je bolna (ker cuker slabi imunski sistem), sta tast in tašča prišla spet nenajavljena na vrata in takoj ko sta vstopila, sta hčeri porinila v roke čokolado (in tavno takrat, ko je bila bolna, še vročino je imela). Sem rekla, da res ne želim, da bolna baše vase čokolade, pa mi je tast zabrusil, da enkrat na 14 dni bo pa že preživela to čokoladico. Torej je svoje dosegel na silo in kaj naj naredim jaz? Lahko sem z njimi v pričo otroka na polno skregam ali pa za dobro otroka potrpim in potem, ko gre otrok spat, s tem napadem moža. Tudi moj mož je na moji strani (tukaj imava ti in jaz veliko srečo!), ampak kaj ko je bil vzgojen v takem okolju, ko mu ni bilo dovoljeno se postaviti zase. Pa smo že imeli krizne sestanke, ko sva zbrala pogum in jim povedala vse, kar nama ni všeč, kar delata narobe…malo je zaleglo, malo so se skulirali, spremenili pa se ne bodo in napetost med nami bo vedno prisotna. Koliko pogosto bova to dovolila, da naju prizadene, je pa najina izbira. In ker je težko čez noč delati spremembe, sva se odločila za terapijo pri gospe Jani in sva zelo zadovoljna.

Aja, pa še mimogrede…te taščine solze in izjave, kako vas imam vse rada in ko v solzah prosi, da ne rabi nič druga, kot samo to, da kdaj pridete na obisk…to je ena sama hinavščina. Morda niti ne zavestno, ampak podzavestno pa definitivno. Če bi ji res bilo samo do tega, da se imate vi lepo, da se razumete, da ste dobro, pa da bi z veseljem tu in tam prišli k njej, bi se pogledala v ogledalo, kako se vede. Tako pa daje prednost svojim sebičnim nagnjenjem in vedno bo izkoristila priliko, da vam “začini” situacijo. Tudi moja tašča je baje na najini poroki razlagala, kako zelooo me ima rada, kako me je sprejela, kako je pomirjena, da je njen sin našel tako fajno punco, kot sem jaz… Ampak zanimivo je pa to, da jaz tega ob njej nikoli nisem zares začutila. Še posebej v trenutkih, ko sem jo najbolj potrebovala (ker moja starša živita 250 km stran), ko sem ji dala vedeti, kako mi lahko pomaga, se je delala gluho in slepo. No zdaj, ko pa ona prosi in daje vedeti, kaj bi rada od mene, sem pa jaz običajno gluha in slepa. Ker drugače ne zmorem, ker bi delala na silo in proti sebi. Vem tudi, da je na poroki vse to razlagala osebi, za katero je točno vedela, da bo vse to povedala moji mami in meni…in mislim, da ravno z namenom, da malo popravi škodo, ki jo delata oba s tastom že nekaj let. Žal besede meni ne pomenijo nič, če vidim, da človek v praksi dela vse kontra.

Hočem ti povedati samo to, da se čim prej sprijazni, da se tašča spremenila ne bo – nikoli! To je prva stvar, ki jo moraš sprejeti in dojeti. Ko boš nehala razmišljati, kaj bi še morali njej vse povedati, pokazati, da bo bolje…pozabi. Ne bo bolje, lahko se samo poleže, potuhne, mine za nekaj časa, ampak slej ko prej bo spet prišlo do situacije, ko ti bo potegnila živec in spila nekaj krvi, ko boš doma spet napadla moža, ko bo spet moral on reševati, ko boste spet prekinili stike za nekaj časa, med tem pa se v sebi živcirali in grizli vsak na svojem koncu v smislu, kaj vse bi ji še povedala in kaj vse bi ona morala dojeti, ona bi se morala spremeniti… Pozabi, ne bo dojela, ona ima globoko v podzavest in zavest vkoreninjene vzorce vedenja, ki jih je povzela po svojih prednikih in dokler si niti ne prizna, da dela narobe, nima osnovnega pogoja, da se spremeni. Lahko pa se spremenite vi in se nehate živcirati za to, ker je ona takšna, kot je. Zadnje čase si dopisujem z eno gospo, ki ravno tako z možem hodi na terapije in mi je dala zelo dober nasvet:

“Predstavljaj si, da so dejanja in besede drugih ljudi kravjaki, ki jih srečuješ na cesti. Kaj narediš, ko v resnici na cesti srečaš kravjak? Se mu izogneš in greš mimo ter naslednjo minuto pozabiš, da si srečala kravjak. Je tako? In kaj naredimo, ko nas drugi ljudje s svojim vedenjem ali besedami hočejo prizadeti? Vzamemo vase, kot da je to nekaj našega in v sebi to dan za dnem “tenstamo”, boli nas želodec, lahko celo zbolimo. In to je isto, kot če bi vsak kravjak s ceste odnesli domov, ga v dnevni sobi postavili na polico in ga vsak dan gledali, vohali, da bi nam bilo že slabo…Ampak kravjaka nikoli ne vzamemo domov, ker je naš dom za nas preveč čist in dragocen, da bi ga umazali. Je tako? Zakaj torej jemljemo slabe stvari drugih ljudi vase, v svojo duši in svoje telo, čeprav niso naše?”

Če si to zapomniš in vsakič, ko te nekdo hoče prizadeti, sam pri sebi rečeš: “To ni moje in tega ne spustim vase!”, sčasoma začne delovati in stvari te vedno manj prizadenejo, vedno manj imaš potrebo po tem, da se zaradi njih živciraš, da sploh debatiraš o njih (na forumih, z možem, s prijateljicami ob kavi…), kaj in kako je nekdo narobe ravnal. In glede na to, da imaš pri možu vso podporo, da mu ni problem svoje mame dati za nekaj tednov “na hladno”, kar se tiče obiskovanja, imaš možnost srečevati čim manj teh njenih “kravjakov”. Take sreče marsikatera ženska nima in zaradi takih stvari se ljudje tudi ločujejo.

Joj, joj… kako je pa tale post resničen!! Zelo lepo ste napisala, gospa Dalia2011!! Res se iskreno zahvaljujem za Vaše mnenje! Ja, MORALA bom dojeti, da se ne bo spremenila!! Res je sreča, da je na moji strani tudi mož, ampak včeraj je pa začel, če gremo čez vikend na obisk, pa sem mu rekla, da tako se konec meseca vidimo (en RD) in da če misli, da bo vse zdaj ok ali kaj…da rabim čas. Začaran krog!!-on pa meni, da zdaj pa smo se tako pomenili in da bo ok. Saj nevem kaj naj si mislim.
Je pa res, da je tale o kravjaku-čista resnica! Najraje bi si kravo dala vtetovirati nekam na vidno mesto, da bi se vedno spomnila na to!! heheheh…
LP

Ni se treba zahvaljevati, sem pa vesela, če se kdo najde in se takole med seboj mogoče malo potolažimo, izmenjamo izkušnje.
V glavnem sem pisala iz svoje izkušnje in podoživljala našo situacijo s taščo in tastom. Ko sem napisala svojo problem na ta forum, mi je ga.Jana enako svetovala, kot tebi (dajva se prosim tikati, če se da :)), in sicer partnersko terapijo. Z možem sva se zanjo odločila, imela sva že dve terapiji. Marsikdo morda misli, da ni tako hudo, da bi rabil terapijo, še sama bi leto dni nazaj rekla “ah, kakšna terapija, saj pa se midva med seboj super razumeva…”. Larifari, ker lahko skoraj čez noč zabredeš tako globoko, da se sploh ne zavedaš, koliko škode je nastalo. Jaz mu že grozim, da bom spakirala in odšla z otrokom stran, k svojim staršem, kjer imam v zgornji etaži hiše svoje stanovanje (samo kuhinjo še opremim, pa bo). Kako sva prišla tako daleč, se sprašujem, ko sem obupana…nabiralo se je in če se ne navadiš, se ti vse skupaj upre, ker delati proti sebi, to je mučenje.
In tvoja slika z obiskovanji je pri nas ista. Malo se zadeve ohladijo, že gremo spet tja, pa razna praznovanja, rojstni dnevi… Pri nas je slučajno tako, da je tast tisti problematičen (res izjemno težek človek, zamerljiv, non-stop užaljen, vsi okoli njega hodijo po prstih…), tašča pa je bolj tiho in poskuša miriti, ko postane napeto. Pa še to nima poguma, da bi mu kaj rekla, bolj v smislu, da se sili biti dobre volje in pometa probleme pod preprogo (to “metlo” ima res vedno v roki!).Vzdušje je posledično vedno nekako prisilno dobro, slika na zunaj je skoraj perfektna, v resnici pa je toliko zamer, da bi se lahko čez noč skregali in prekinili stike, pa mi ne bi bilo nič hudo ali žal, priznam. Bi pa najbrž trpel moj mož. In to zares ni moj cilj.
V bistvu zdaj po dveh terapijah težko kaj pametnega sklepam, kako bi morala ravnati, da bi bilo najbolj prav. Ampak ko sva povedala (podobno kot pišeš ti glede teh obiskov), da smo imeli npr. prejšnji vikend skupni izlet, ki ga je tast klasično izrabil za to, da se je “držal kot limona” in nam vsem vzbujal občutek krivde (niti ne vem, zakaj točno že, ampak on ima vedno razlog, da je užaljen, krivi pa vsi mi okoli njega) ter spet nekako poskrbel za grenak priokus, nama je terapevtka zastavila pomembno vprašanje, s katerim se morava nekaj časa ukvarjati: Zakaj? (smo šli z njimi skupaj na izlet, namreč)
Komaj sem se zadrževala, da nisem začela naštevati, ampak vem, kaj nama je hotela povedati…zdaj pač morava to v sebi predelati.
Nekje je treba postaviti meje in sprejeti odgovornost za to, koliko dovolimo in koliko ne dovolimo, da nam drugi grenijo življenje. Kaj je naša prioriteta (oz. bi morala biti)? Njihova pričakovanja in njihova potreba po tem, da se znašajo nad nami (čustveno izsiljevanje) ali naš mir, mir za otroka (ki napetost absolutno čuti in trpi zaradi tega)?
Problem nastane, ko se zaveš, da so to starši. Ne sosed, prijatelj, sodelavec, daljni sorodnik, ki ga lažje “odpikaš”… ampak starši, eni in edini, ki jih imaš rad, kakršni koli že so. Meni mogoče njegovi ne pomenijo nič, ampak če bi šlo za moje, bi jih sigurno vsaj delno zagovarjala in bi jih želela občasno videvati. Nam tast greni življenje že vsaj dve leti, odkar imava z možem otroka (nerealna pričakovanja in frustracije, ker niso izpolnjena), pa še zdaj ne vem, kaj bi bilo najbolj pametno narediti. Jih odpisati iz življenja in popolnoma prekiniti stike? Imam sploh pravico od moža pričakovati kaj takega? Bi bila sama zmožna za vedno odpisati moja starša, če bi se vedla, kot njegova? Ali pa samo zelo omejiti obiskovanja in potem potrpeti tisti en obisk na mesec, da opraviš “dolžnost”, potem pa spet nekaj tednov mir? Kako pa potem predelaš vse “smeti”, ki jih dobiš pod nos, pa četudi samo 1-2 krat na mesec oz. sem to sploh dolžna in zakaj?

Te stvari so izjemno težke. Dosti dela na sebi je potrebnega, da se soočiš s tem. Je pa neizogibno, ker trpi zakon, najbolj pa otroci. Med tem, ko se odrasli sebično vrtimo v začaranih krogih odnosov, ki jih ne obvladamo, je otrok na trenutke prepuščen samemu sebi, nihče ga zares ne sliši, čuti napetost pri odraslih, ki je morda ni zmožen razumeti/predelati in tako prenašamo travme iz roda v rod.

En tak način postavljanja meje mi je prišel na misel, za katerega bi
pa rabili res trdno odločitev in enoten nastop – skupaj, mož in žena,
po dogovoru vnaprej.
Namreč – težave se pojavijo na obiskih , nekje tašča, nekje tast zamori
sceno, se “drži”, vzbuja krivdo, slabe občutke…
Kaj pa, ko bi VSAKIČ, ko se začne cediti slaba volja, enostavno vstali,
rekli “vidimo, da ste slabe volje, ker smo prišli, bomo raje prišli drugič,
ko boste boljše volje”….in mirno, z nasmehom, brez naglice ali ihte, greste.
In se potem obnašate z vaše strani povsem normalno, nobenega
kreganja, nobene prekinitve….samo dosledno vsakič, ko vam začnejo
vzbujati krivdo, vnete žogico na njihovo stran : “vidim, da si jezna (jezen),
slabe volje, se bomo raje pogovorili, ko se pomiriš” – in odložiš telefon,
oziroma odideš. In komuniciraš naprej normalno vsakič, ko tega odnosa ni.
Pomembno je, da je vse mirno, brez zamere, brez jeze, samo preprečite
tisto obnašanje, ki vam pije kri in energijo.
Bi zmogli?

Dober predlog, še boljše na vprašanje na koncu. Jaz bi zmogla (ker pač ne gre za moje starše), mož pa trenutno še ni tako daleč. Ljudje, ki svoje otroke čustveno zlorabljajo (moj tast mojega moža), si “teren” pripravljajo celo življenje. Ko se jim rodi otrok (ali več njih), ga v duhu “ljubezni in vsega najboljšega” vzgajajo po svojih merilih, da bodo lahko skupaj živeli in funkcionirali. Če otroku celo življenje vlivaš slabo vest, krivdo, ker ne izpolnjuje tvojih pričakovanj (običajno zelo egoističnih!), bo ta otrok pri starosti 30 let že precej tak, kot si ga vzgojil. Moj mož mi vedno govori, da čuti strašno težo slabe vesti in krivde. Vsakič, ko bi se moral postaviti proti in očetu povedati, kar mu gre, ga zaustavi krivda, ki mu jo vlivajo starši. Kakršen koli primer bi dala, vzorec je vedno isti, vedno pridemo do istega zaključka. Moj mož ima tako hudo blokado, da enostavno (zaenkrat!) še ne zmore narediti tega, kar si predlagala. On sedi in vsrkava negativno energijo, jaz pa tudi. Jaz sem namreč mnenja, da z njegovimi starši mora opraviti on sam. Jaz nisem njuna hči, jaz z njimi ne bi smela imeti sploh nobenih problemov. In moj problem v resnici niso oni, ampak mož. Mene v resnici ne prizadene tast, zanj mi je malo mar, pa če ga jutri zadane kap (se sliši grozno? pa ni, sem samo iskrena do sebe).
Me pa strašno boli, ko vidim, da se mož ne potegne za nas, ko tast vedno zmaga. In potem mi trpimo, smo prikrajšani, ponižani, midva se prepirava, otrok gleda in trpi.

Temu se reče odvisnost od odnosov, zelo razširjena vrsta odvisnosti, skoraj v vsakem odnosu dela težave. Vzorec prepoznam v moji in njegovi primarni družini, posledično ga imava tudi midva. Če jaz ne bi imela te težave, bi pometla s takim odnosom, preden sem se sploh zapletla v mrežo. Da se mož ne zna postaviti zase in pomesti z ljudmi “pijavkami”, sem vedela že takoj, ko sem ga spoznala. Začelo se je z njegovo bivšo, ki ga je sicer prevarala in zapustila, ampak ko je spoznal mene, ga kar ni hotela pustiti pri miru. Pošiljala mu je številne e-maile, sms-e, on pa ji je odgovarjal, namesto da bi ji jasno in glasno povedal, da sta zaključila. Jaz sem s takimi ljudmi vedno znala rešiti, hitro in učinkovito. Mene nikoli nihče ni takole “vozil”, tako z bivšimi fanti kot s “čudnimi” prijateljicami sem dokaj hitro rešila, se poslovila. Moj mož pa ne in ljudje okoli njega to čutijo. Jaz sem to prepoznala in se podzavestno odločila, da bom prevzela vlogo njegove “rešiteljice” (ja, tako je, jaz obvladam te zadeve in jaz ga bom “rešila”, potem bo pa vse super ok, srečno bova živela do konca dni, kot v pravljici). Malo morgen. 🙂 Znašla sva se na terapiji, poročena komaj dobro leto dni (skupaj 5 let). Nekateri take težave naslovijo šele po 10, 15, 20 letih. Mislim, da sva na dobri poti.
No, da nadaljujem… moj mož torej vedno privleče nase kakšno “pijavko”. Ko se je bivša umaknila, sem ugotovila, da ga izčrpava en prijatelj. Vsak dan klici, pa travmiranje o problemih, moj dragi pa kot da je njegov psihoterapevt. Tudi to so moji “senzorji” takoj prepoznali kot škodljiv odnos, spet je z moje strani sledila “lekcija” o tem, kako je to bolno, kako se mora tega človeka čim prej znebiti, da to ni zdravo, da mu samo pije kri in vzbuja slabo vest za nekaj, kar mu res ni dolžan dajati. Naj si tip vendar najde strokovno pomoč, ker prijatelji niso temu namenjeni… Vmes sem še odigrala vlogo “napadalke”, ko sem kakšen krat “znorela”, ker ni upošteval mojih navodil, v skrajni sili sem bila tudi “žrtev”, ker so mu v mojih očeh vsi ostali pomenili več od mene. Končno je tega prijatelja čez nekaj časa dal “na hladno” (ignoriral klice in nehal hoditi na obiske) in mislila sem, da je že vse ok. Potem se je pojavil še en tak tip, ki ga je klicaril vsak dan in pil kri, tistega je sicer že lažje odslovil, nisem se posebej sekirala, vedno sem rekla, da je moj mož pač “predober” in mu je hudo prizadeti sočloveka….. No, dokler se niso kot “pijavke” skoraj čez noč izkazali njegovi starši (!!!) in slika je bila popolna. Zdaj razumem, zakaj se ne zna braniti pred “pijavkami”, največji pijavki sta ravno njegova starša in on je na to – navajen! Drugačnih odnosov sploh ne pozna. Jaz pa imam pa problem, da ne znam iz take zveze (tega so me naučili moji starši). Tako sva soodvisna v odnosu in take zadeve za zdravijo na terapiji. Terjajo svoj čas in veliko energije, tudi nekaj denarja. Škoda, da ravno zaradi denarja marsikdo nima te možnosti.

Pa daleč od tega, da bi se zdaj, ko sem tako “razsvetljena”, hotela ločiti. Ravno zato, ker verjamem, da lahko rešiva situacijo, sva se odločila za terapijo. Ko bo on znal rešiti s svojimi starši (in ostalimi pijavkami, ki se vsake toliko poskusijo prilepiti na koga) in ko bom jaz opustila svoje težnje po “teženju” ter “reševanju sveta”, bova šele dosegla pogoje za postavitev zdravih temeljev. Motivacija nama je hči, ki ji želiva vse najlepše in ji res nočeva naprtiti take hude prtljage, kot so ji nama najini starši. Jaz se namreč občasno soočam tudi z depresijo, ki je najhujša bolečina (ker boli duša!).

En primer, kako napredujem (vsaj upam, da): prejšnji teden v četrtek sem imela roj.dan, tašče in tasta nisem povabila (niti nisem praznovala, sem pa jih vsako leto do zdaj povabila na obisk). Sta se pa kljub temu odločila, da se povabita sama in prišla na vrata. Slučajno nas ni bilo doma, ker smo šli v trgovino. Tako sem zvečer dobila od tašče sms, da sta mi hotela voščiti, da sta nas iskala in nas ni bilo doma. Sem ji odpisala “hvala, lp.” Mož jo je poklical ter ji omenil, da bi lahko poklicala, preden pride na obisk. V soboto sta spet hotela priti, je poslala možu sms, če smo doma, da prideta, pa ji je odgovoril, da nam je ob 18h zvečer prepozno… Ne vem, če sta dojela, da od njiju ne želim voščila, še manj darila, ampak jaz sem možu lepo pojasnila, da imam vso pravico, da ju zavrnem. Ni mi zameril, pravi, da me razume.
Je pa prisoten en znak, ki dokazuje, da sem še daleč od ozdravitve, namreč počutim se slabo. Njim sem sicer odrekla gostoljubje, ampak ob temu v sebi čutim napetost, strah, nemir, skoz si vrtim film, kako bi jim vse povedala, kakšni so, kaj jim zamerim, zakaj jih ne želim videti, naj nas pustijo na miru…ker ne zmorem povedati, razmišljam, da bi jim napisala obširno pismo in vse, kar pišem tukaj po forumih, napisala njim, da bodo vedeli, da bodo končno spregledali, kakšni so in kaj nam povzročajo, kako zaradi njih trpimo…Rada bi jih spremenila.
To pa ni rešitev, saj nakazuje na dejstvo, da se še nisem zares sprijaznila, da se oni ne bodo spremenili (to je edina stvar, ki se zagotovo ne bo zgodila!). Da se morava spremeniti midva in najin odnos do ljudi, sveta okoli nas. Torej rabim najprej umirjenost, potem pa pogum, da naredim na sebi spremembo.

Sanja Rozman v knjigi Umirjenost navaja zelo dober verz:

Bog, podari mi UMIRJENOST, da sprejmem, kar ne moremo spremeniti,
POGUM, da spremenim, kar lahko, in MODROST, da spoznam razliko.

Dokler torej nisem zares pomirjena s situacijo, ki je ne morem spremeniti, nisem dosegla niti prve stopnje, torej nimam pogojev za karkoli drugega. Bližnjic tukaj ni.

BRAVO, skela!!!

To je čudovit primer asertivne komunikacije: torej odločne, ne žaljive, vljudne, vendar ne podredljive!

Seveda pa to ne gre tako, da bi se teh stavkov “napiflal” in jih izrekel, žal. Treba je veliko dela na sebi, da prideš do točke, ko to zares lahko izrečeš in tudi zares tako čutiš!

In še moj odgovor: da, zmogla sem! In to ne tašči.
Vendar šele po šestih mesecih terapije.
Brez stranskih učinkov (občutek krivde, tesnoba, jok) ni šlo, a bili so blažji in kratkotrajni (dva, tri dni).
Potem je prišla – umirjenost.
Da: sprejela sem stvari, ki jih ne morem spremeniti.
In spremenila to, kar lahko: svoj pogled na svet in nase.

@dahlia2011
zavedanje problema je prva stopnja, vidva sta šla še daleč naprej, ko
sta se lotila terapije….seveda vama bo uspelo.
Samo še nekaj mojih razmišljanj…ki niso strokovna, samo iz osebnih
izkušenj.
Jaz najprej mislim, da se je treba nehati toliko ukvarjati z “njimi”, kako bi
spremenili njih, kako bi njim povedali kaj delajo narobe, kako bi jim
razložili, da bo KONČNO razumeli….to je bitka brez konca. Oni so taki, kot
so, brez dvoma so tudi njih izoblikovale izkušnje iz NJIHOVIH družin, odnosi
z NJIHOVIMI starši, traume iz NJIHOVE mladosti… niso si znali pomagati
(tako, kot to počneta vidva) in zdaj so tako, kot so. Jaz mislim, da jim je
treba enostavno oprostiti, da so taki (jaz pravim – to ni gola žlethnoba, to
so njihove nepredelane traume) – oprostiti in sprejeti.
Naslednja “faza” je to, da dejansko sprejmeta in ponotranjita dejstvo, da
se imata pravico zavarovati pred nasiljem (to mislim predvsem za moža) in
da zaradi tega ne čutita krivde. Krasen primer je tale rojstni dan….pač ni
vama bilo do obiska, do tega imata pravico, če komu ni prav, naj zadevo
predeluje ON, ne vidva.
In to je tretje – žogico enostavno vržeta na njihovo polje…in se nehata
ukvarjati z njo. Oni to delajo ves čas….mečejo vama na tone “žogic” in
vaju pustijo, da se pehata za njimi….brez slabe vesti, kajne? Nič se ne
žrejo, kaj si vidva mislita o tem, nič se slabo ne počutijo, če vedo, da so
vama povzročili nemir in slabo vest…oni si to jemljejo kot pravico.
Nimajo je.
Vidva ne delata nič narobe, Samo vrneta jim NJIHOVE žogice.

Naučita se tega z majhnimi koraki – najprej majhnimi, potem večjimi.
Vsakič pomaknita mejo malo naprej. Pa ne se ukvarjati z njihovimi
reakcijami – TE SO NJIHOVA STVAR… ampak z vajinimi. Glavna napaka,
ki jo “normalni” delamo, ko presojamo reakcije drugih je ta, da sodimo po sebi. Jaz sem recimo rabila leta, da sem ugotovila, da tisti, ki mi je spustil
“bombo”, zaradi katere sem se sekirala in prebedela cele noči – v resnici
čisto mirno spi. In se ne sekira sploh. In sem nehala, olajšanje je bilo
naravnost krasno….

Na kratko bom odgovorila (za skelo):

Vse je res, v vsem se prepoznam. Vesela sem, da sva se sorazmerno zgodaj odločila za terapijo in komaj čakam trenutek, ko bova osvojila znanje, da bova znala pravilno “vračati žogice” in s tem tudi dosegla, da se ti ljudje sčasoma utrudijo ter se enostavno naveličajo metati žogice. S tem bova najbrž dosegla, da bo “volk sit in koza cela”. Prihajam namreč do ugotovitve, da druge poti ni. Dokler je volk sit, bo vedno hotel pojesti kozo. In ljudje se z našo jezo seveda hranijo. “Milo za drago” torej ni prava pot, pa če je še tako mikavna, bo treba zavihati rokave in poiskati modrost.