Moj mož in njegova sestra izhajata iz družine, ki jim ni materialno nikoli nič manjkalo, vendar starša nikoli nista kazala kašne čustvene naklonjenosti do njiju. Vse je potekalo po načelu, da pohvala otroka pokvari in da nikoli ne narediš stvari tako dobro, da je ne bi mogel še boljše. Pripeljala sta ju do kruha, vendar ta jima nudila le malo topline, sploh nekje od najstniških let dalje. Zaposlena sta bila v zdravstvu, delala 8 ur… Njun zakon je bil baje v redu, razen, da je tast velikokrat (tudi pred otroci) dejal, da je ta stara zoprna in tečna.

Moževa sestra se je odselila na svoje pred pribl. 10 leti, midva z možem pred 6-imi. Tast je star 80 let, tašča 70. Za svoja leta sta vitalna, čeprav ju pestijo manjše zdravstvene težave. Imajo hišo, vrt, za vse (zaenkrat) poskrbita sama, čeprav jima stalno prigovarjamo, da naj povesta, če kaj potrebujeta.

In v čem je problem? V moji tašči. Je dober človek, ki vedno pomaga drugim. Je pa tudi človek, ki se obremenjuje in sekira za čisto vsako najmanjšo stvar (od tega, da perilo zunaj ni lepo obešeno, do tega, kaj delajo sosedje, pa o tem, zakaj npr. midva prodajava stanovanje in se seliva v večje, do tega, zakaj ji rože ne uspevajo…) Skratka, moj mož pravi, da je tako že od nekdaj in da se sekira tudi za to, če se trenutno nima za kaj sekirat. Svakinjo in mojega moža sicer skrbi, želita se pogovorit z njo, vendar je enostavno ne dobita. Zadnje čase se ju izogiba, tast jo ščiti. Pred kakšnimi dvemi meseci smo čisto slučajno od kolega zdravnika izvedeli, da je bila na urgenci zaradi padca (vzrok je bil uradno alkohol v krvi), po njenih besedah pa samo slabost zaradi pritiska… Da skrajšam… Res ima težave s pritiskom, vendar se v zadnjem času velikokrat zateka h alkoholu (na vinjeno je večkrat naletela svakinja, ampak takrat se s taščo ne da govorit, pa moj mož, ko jo vsakodnevno pokliče). Tast jo ščiti in nič ne izda… Zadnjič je družinski znanki zaupala, da pada iz depresije v depresijo in ta nas je obvestila…

Skrbi me zanjo, ker sem prepričana, da je nekaj HUDO narobe. Včasih je prišla tudi k nam pogledat vnuke, zdaj pa se pred tastom zgovarja, da hodi k maši, pride pa k nam. Na zunaj sicer zgleda med njima vse ok, samo to mi je dalo misliti. Rada bi ji pomagala, vsi bi ji radi pomagali, vendar ne vemo, kam po pomoč in kako jo prepričat, da jo sprejme. Mož in svakinja sta namreč že obupala…

Hvala za vaše odgovore in lep pozdrav!

Pomagaš lahko samo takrat,če tisti,ki mu pomoč nudiš pomoč sprejme.V nasprotnem primeru je mlatenje prazne slame.Vsi si lahko zelo želite,da bi ji pomagali,vendar mora na to pristati.
Mislim pa,da ima v sebi stare trdovratne vzorce,ki so vas ta mlade že včasih motili in tukaj se ne da nič narediti.

Enostavno morete sprejeti njo takšno kakršna je-z vsemi kvalitetami in napakami skup.Lahko ji poveste ob pravi priložnosti svoje mnenje,ni pa rečeno,da vas bo sploh hotela poslušati.
Depresija je huda stvar in tega se sama s tastom verjetno zavedata,če sta bila v zdravniškem poklicu.Vse je na njej,koliko bo voljna sprejeti vašo pomoč v kakršnikoli obliki.
Imejte jo radi,če bo to čutila je morda že to prvi korak.Hinavščino morda hitro zazna in s tem bi jo samo odbilo proč od vaše namere.
Glede alkohola ne bo enostavno.Saj veste,da je to bolezen,ki jo tisti,ki jo ima-alkoholizem večina ne prizna.Sploh pa ne,če se skiva s kozarcem in steklenico v roki pred svojci in svetom.
Želim vam veliko uspehov in upam na najboljše!

Se podpisem pod Kiaro, ki je zelo dobro napisala. Strinjam se tudi z vaso opazko, da med tastom in tasco ni vse v redu – morda je on clovek, ki jo zeli povsem kontrolirati, je nikamor ne pusti in jo psihicno maltretira. Vendar tasca ocitno noce pomoci (tudi alkohol je znak zapiranja vase) in tukaj ne morete pomagati.
zivite svoje zivljenje, ucite se iz napak drugih in bodite veseli, da je vas soprog presegel njune vzorce.