Mogoče bi se vseeno obrnila na otroka, ki je domnevam odrasel, če ti morda lahko začasno pomaga. Vsak se lahko znajde na dnu, to ni nič takšnega, samo prav je, da se pobereš.
Ne jemlji vrnitve k tašči kot popoln poraz, ampak kot stopničko k rešitvi.

“S partnerjem živiva v polovici hiše, v drugi pa tašča. Skupaj sva 3 leta, oba ločena z odraslimi otroki, ki niso več doma. Vse bi bilo lepo, ker se dobro razumeva, edino njegova mama nama dela težave. “

to si napisala v prvem postu. In v treh letih ne moreš vložiti toliko, da je nemogoče
oditi. In ne, nikogar ne moreš prepričati, da je to, da si se vrnila nazaj, tvoja EDINA
izbira. Vedno se najde druga pot – če znaš skrbeti za celo bajto skupaj z lenim partnerjem
in blazno taščo, jaz ne vidim razloga, da (z malo pomoči) ne bi znala poskrbeti sama zase.
In ne, te ne obsojam, samo svetujem ti, da namesto razumevanja in tolažbe raje iščeš
svojo pot ven.

Seveda imaš kam ( četudi morda ni idealno) in prav nič ti ni potrebno prenašati, kar se ti dogaja. Da se boš vrnila je bila tvoja odločitev in s tem v bistvu ni nič narobe, če boš tudi sprejela odgovornost za svojo odločitev.

Četudi nimamo idelanih okoliščin, oz živimo v slabem, se vedno odločimo za tiste, kar nam je manj slabo. Zdi se, da je tebi bolj slabo zunaj te situacije ( četudi bi bilo dobro, da bi vztrajala malo dlje, saj se nobena stvar ne obrne čez noč, tudi novega življenja si ne moreš zgraditi kar tako) in da lažje prenašaš zlorabe tašče in partnerja, kot pa da bi se soočila z življenjem in se začela boriti in iskati možnosti zase.

GittaAna

Seveda obstajajo rešitve. Najprej se lepo usedi pred računalnik. Poišči oglase, kjer starejši oddajajo sobo in ponujajo sobivanje v zameno za pomoč. Lahko tudi sama oddaš oglas. Naslednja možnost je tujina-odideš nekam, kjer imaš zagotovljeno zastonj bivanje in hrano in še žepnino v zameno za skrb za otroke, gospodinjenje ali varovanje otrok. Lahko greš na kakšno dobrodelno organizacijo in prosiš za nasvete.
Ne obupaj, najdi moč in se reši iz tega pekla. če ne gre drugače pojdi do psihiatra in prosi za zdravila.

zakaj si šla v zavetišče, v varno hišo bi mogla it
zavetišča so za narkomane, pijance itd.
ti pa v varno hišo

Nagovoril me je stavek: “Morda sem želela malo tolažbe in razumevanja. In, lahko povem, da nimam nikogar.”
Tolažbo razumem kot ramo za zjokat. Nič več kot to. Po jokanju razmere ostanejo enake in objokani je še vedno do vratu v zosu. Samo spočil se je, od tolažnika pa dobil košček energije, da bo težave v zosu še kar naprej prenašal. Tolažba daje prazne upe v smislu – saj bo boljše. Praviloma je sotrpinova rama najboljša za zjokat, a kaj, ko nihče od njiju ne vidi izhoda.
Razumevanje mi pomeni veliko več. Je uvid v situacijo, je zemljevid odločitev, ki so človeka privedle v zos. Večinoma so vidni tudi izhodi, celo več izhodov. Vidni so zato, ker razumevajoči gleda z jasnine, ne iz megle. Trpeči je v megli zavozlanih odnosov, zato je logično, da se vrti v začaranem krogu brez izhoda. Razumevajoči mu lahko poda roko, lahko ga vzpodbuja ali ga usmerja k izhodu. A namesto drugega ne more delati korakov.
Potem je samo od trpečega odvisno, kaj tisti hip najbolj potrebuje. Če pričakuje ramo za zjokat in naleti na razumevanje, mu ne bo nič pomenilo. Ne bo videl ponujenih rok in usmerjanja k izhodu. Ker je življenje dovolj modro, nam do minute natančno priskrbi pomoč. Ta pomoč se nahaja v stavku: “In lahko povem, da nimam nikogar.” Slovenka, življenje ve, da ti rama za zjokat trenutno ni potrebna. Zato ne, ker te zadržuje v začaranem krogu slabih odnosov. Sprejmi razumevanje, ki ga je na tem forumu res zvrhan koš. Šele ko se odločiš zapustiti greznico, se megla začne dvigovati in zagledaš en izhod, pa drugega in tretjega, vse do popolne spremembe same sebe.
Zato se splača se izstopiti iz dotrajanih kalupov.

Lepo povedano!
GittaAna

Nagovoril me je stavek: “Morda sem želela malo tolažbe in razumevanja. In, lahko povem, da nimam nikogar.”
Tolažbo razumem kot ramo za zjokat. Nič več kot to. Po jokanju razmere ostanejo enake in objokani je še vedno do vratu v zosu. Samo spočil se je, od tolažnika pa dobil košček energije, da bo težave v zosu še kar naprej prenašal. Tolažba daje prazne upe v smislu – saj bo boljše. Praviloma je sotrpinova rama najboljša za zjokat, a kaj, ko nihče od njiju ne vidi izhoda.
Razumevanje mi pomeni veliko več. Je uvid v situacijo, je zemljevid odločitev, ki so človeka privedle v zos. Večinoma so vidni tudi izhodi, celo več izhodov. Vidni so zato, ker razumevajoči gleda z jasnine, ne iz megle. Trpeči je v megli zavozlanih odnosov, zato je logično, da se vrti v začaranem krogu brez izhoda. Razumevajoči mu lahko poda roko, lahko ga vzpodbuja ali ga usmerja k izhodu. A namesto drugega ne more delati korakov.
Potem je samo od trpečega odvisno, kaj tisti hip najbolj potrebuje. Če pričakuje ramo za zjokat in naleti na razumevanje, mu ne bo nič pomenilo. Ne bo videl ponujenih rok in usmerjanja k izhodu. Ker je življenje dovolj modro, nam do minute natančno priskrbi pomoč. Ta pomoč se nahaja v stavku: “In lahko povem, da nimam nikogar.” Slovenka, življenje ve, da ti rama za zjokat trenutno ni potrebna. Zato ne, ker te zadržuje v začaranem krogu slabih odnosov. Sprejmi razumevanje, ki ga je na tem forumu res zvrhan koš. Šele ko se odločiš zapustiti greznico, se megla začne dvigovati in zagledaš en izhod, pa drugega in tretjega, vse do popolne spremembe same sebe.
Zato se splača se izstopiti iz dotrajanih kalupov.[/quote]