Pozdravljeni
Ne vem več, na koga naj se obrnem. S partnerjem živiva v polovici hiše, v drugi pa tašča. Skupaj sva 3 leta, oba ločena z odraslimi otroki, ki niso več doma. Vse bi bilo lepo, ker se dobro razumeva, edino njegova mama nama dela težave. Res je postalo nevzdržno in oba ne veva kaj storiti. Mene že od samega ne prenese, kar je tudi povedala in pokazala. Ker sem videla, da ne želi stikov z mano, sem jo pustila na miru. Veliko je nagajala, klevetala, grdo govorila o naju, itd., vendar je zadnje tri mesece postalo nevzdržno. Začela je groziti, razbijati stvari, metati nože….da o njenem besedenjaku sploh ne govorim. Izmišljuje si takšne stvari, da me je sram o tem sploh pisati. Zmerja me s prasico, kurbo, prav tako sina, ki ji je celo življenje pomagal, čeprav je svoje otroke veliko pretepala. Stara je malo čez 80, še vse sama dela, gleda tv…Ko pride nekdo drug k hiši, se čisto spremeni, kot da je drugi ćlovek.
Zadnje dni hodi za menoj povsod, se dela, da telefonari, in navideznemu poslušalcu govori, da jo hočemo ubiti, da jaz žgem mačke, da je našla njihove glave v peči, da utapljam živali, da ji kradem….grozne stvari.
Naj povem, da ji dr. piše uspavala že 20 let, ter apaurine. Pred meseci je partner šel do njene zdravnice, povedal kaj se dogaja, pa ni nič ukrepala. Rekla je samo, da se ni nikoli nič pritoževala, da je pač karakterno taka.
Jaz pa ne vem več, kam se obrnit, ali na koga. Je možno, da je nekdo samo tako zloben, ali je bolan?
Mi lahko predlagate, kaj storiti. Ima še 2 hčeri, ki par krat letno prideta domov, vesta kaj se dogaja, ampak nobena ne ukrepa.
Lepo prosim za kakšen nasvet. Hvala.

Pozdravljena Slovenka!

S tvojo tašćo je definitnvno nekaj hudo narobe ( starost in morebitna demenca gor ali dol). Zdravnica pa se zdi ena tistih, ki razen tistega osnovnega, kar ve kot zdravnica , o vsem ostalem nima pojma, zna pa biti, da se ji s tem pač ne da ukvarjat.

Dokler bo lahko počela, kar počne bo tašča to počela. Imam doma eno takšno mamo, ki je na drugačne načine tudi izvajala svega in svašta, dokler ji nismo postavil meja in je dojela, da bo zanjo hudo slabše, če bo s tem nadaljevala ( delni odvzem opravilne sposobnosti zaradi ogrožanja same sebe in drugih in prisilni odhod v za to primeren upkojeniški dom). Potem je s svojim grozljivim vedenjem prenehala ( vsaj v takšni količini in v takšnih razsežnostih) in tudi izgubila zanimanje zam ( prej neprestano nadlegovala) ker pač ni več prišla do svojega.

To ni lahka pot, že v naprej povem. Ker ti mora biti najprej pri sebi jasno, da to, kar ona počne ni prav in še bolj pomembno, da ti tega ni treba trpeti. Ne samo, da ti ni treba, da je prav, da to zaustaviš – ne toliko zaradi nje ( četudi je zanjo tudi bolje, da s tem neha) temveč zaradi tebe. Da imaš pravico reči dovolj in se postaviti zase in da ima ona pravico, da s tem počne kar hoče, četudi v ekstremne razmere – vendar bo potem morala nositi tudi posledice. Pri tem moraš biti trd, neomajen in vztrajati do konca, kar je težko, ker takšni ljudje dobro vedo, kje so naše šibke točke in kje in kako nas lahko pritisnejo.

Če bo začela drugim opravljati in lagati – prav, naj počne. Lahko jim sicer poveš, da je slika sicer čisto drugačna, vendar večina se ne bo hotela vpletati ali celo verjela tvoji tašči…če pa boš vztrajala, bo šlo vse skupaj tako daleč, da bodo tudi drugi spoznali, da je nekaj hudo, hudo narobe. Potem ponavadi rečejo, pa ja saj je vendar tvoja mamaaaa ( ali tašča), potrpi, malo popusti…vendar je razlog v njihvem takšnem prepričavanju bolj to, da si jo želijo spraviti iz grbe in vse naložiti tebi, da se njim s tem ne bi bilo treba ukvarjati, kot pa kaj drugega. Svoje pa naredijo tudi tabuji – mama ima po večinskem mnenju ljudi ( ki takšnih stvari niso doživeli) bianko menico, da počne s svojimi otroci kar hoče ( četudi jih hudo zlorablja) saj je vendar maaaamaaa…!

Ni druge, kot da se ali izselita ali pa vzameta stvari v svoje roke in ji postavita meje. Torej razmislita, kako , kolikorat in na kakšen način še želita komunikacijo z njo, ji to povejta ( zelo na kratko, brez razlag in razpravljan) na primer, če boš žalila greva iz prostora, te ne spustiva v stavnoanje…itd….in nato pri tem vztrajajta ( brez nadaljnih razlag in razpravljanj) Pred tem se morata seveda dogovoriti, kaj bosta storila, če vajinih novih pravil ne bo upoštevala ( ne bo jih) in se tega 100 procentno držati. Če začne žaliti brez besed zapustiti prostor in nato en dan nobene komunikacije ( če je tako pravilo).

To je približno tako, kot če bi “vzgajal” nekaj let starega otroka ( čustveno so res stari zgolj toliko) ki vse stvari rešuje z napadi togote ( morda bi bilo dobro si kakšno knjigo na to temo nabavit, četudi je zgolj za težavne otroke) – Če boš takemu otroku popuščal in z njim razpravljal se bo razvil v diktatorja in bo čedalje huje, če boš začel postavljati meje, se bo najprej še bolj ob tla metal, ko pa bo ugotovil, da tudi to ne pomaga, bo s tem prenehal. Če vmes popustiš, ga zgolj naučiš, da mora biti dovolj vztrajen in glasen, pa bo vseeno dosegel svoje. Tako da je to hud trening potrpljenja, živcev in še česa, vendar se splača, če želita kolikor toliko normalno živeti. Drugi izhod je samo selitev, ker bo verjetno samo še huje.

Upam, da je bil odgovor v pomoč.

GittaAna
PS:
Dobro bi bilo prebrati tudi kakšno knjigo, ki je o tem že pri nas:
Čustveni vampirji
Čustveno izsiljevanje
Ne stopajte več po prstih

Najlepša hvala za tako izčrpen odgovor. Res sem vam hvaležna. Sem kar nekaj krat prebrala, kasneje bom pa še partnerju pokazala. Morava stopit skupaj, saj nihče nima pravice greniti najino življenje.
Vse dobro želim.
Slovenka

GittaAna, res si podala super odgovor, ni kaj dodati, poudarila bi le, da morata res držati skupaj, se dogovoriti in biti dosledna!

Še posebej se strinjam s tistim o mitu matere, ki svoje otroke ljubi (tudi če jih ne) in ki vedno dela le, kar je zanje dobro – tudi če to ni res. In dajmo povedati: ene mame imajo rade svoje otroke, ampak so njihove frustracije močnejše. Kaj ti njena ljubezen v tem primeru pomaga?? Nič. Pa še nekaj: so tudi mame, ki svojih otrok nimajo rade ali pa jih celo ne marajo. In zaradi tabuja poredne mamice (češ da take mame ni), ljudje nočejo ničesar slišati o tem. Se bojijo, da se bodo nalezli …

Pozdravljeni spet po dolgem času. Pri nas se je veliko spremenilo, ne v dobro ampak je stanje še veliko slabše. Ne bom pisala o tem kaj vse se je vmes dogajalo, poskusila bom prikazati zadnji mesec. Pred mesecem dni je tašča dobila neki napad, bruhala je, se zvijala, kašljala itd. Poklicali smo zdravnico, ker je spuščala strašne glasove, se obnašala kot, da je na koncu…zdravnici je takoj rekla, da sem jaz špricala strup, zato se je ona zastrupila, da sem jo hotela zastrupit. Zdravnica jo je poslala naprej na preiskave krvi in glave, vendar so bili izvidi vsi v redu, zato so jo poslali na psihiatrično kliniko, na zaprt oddelek, ker je grozila, da se bo ubila. Tam je bila 4 tedne, na kar so jo poslali domov, da je vse v redu. Zdaj doma je pa katastrofa. Kuham ji, skrbim zanjo, čeprav me je toliko let poniževala. Ko ji dajem zdravilo vpije, da jo hočem umoriti, da sem kurba, prasica nič vredna, itd.Sinoči je imela tak napad, vpila je, razbijala, žalila,,,,,partnerju sem rekla naj pokliče zdravnika, pa ni hotel. On od mene pričakuje, da bom jaz, ki sem doma za njo skrbela. Da ji bom prala, kuhala in prenašala vse žalitve. Da naj preslišim, če me žali, da je ona pač bolna. Jaz pa tega ne morem. Nobena hči jo ne pogleda, nobenemu od otrok ni mar zanjo…jaz pa naj po vseh teh letih skrbim zanjo in prenašam žaljivke. Morda je res bolana, ampak moram tudi jaz zboleti znjo? Kaj naj storim? Naj imam slabo vest, ker ne morem skrbeti zanjo? Prosim, pomagajte, ker sem počasi tudi sama čustvena razvalina. Hvala

Slovenka67 mislim, da je zadnji čas, da postaviš meje in končaš s tem oziroma postaviš nova pravila igre.
Res je, da je tvoja tašča bolna in da nima smisla, da jemlješ osebno, kar se z njo dogaja, vendar ona NI tvoja odgovornost in še predvsem ona NI POVSEM tvoja odgovornst.

Tako, kot ima ona “pravico”, da je bolna, imaš tudi ti svojo “pravico” da ostaneš zdrava. Predlgam, da si vzameš nekaj časa ( dan ali dva) in razmisli in nato zapiši koliko časa, energije in vsega ostalega bi še zmogla z njo. Pri tem ne upoštevaš koliko se pričakuje od tebe ( ponavljam, ni tvoja odgovornost, temveč zgolj tvoja dobra volja) temveč koliko res zmoreš. Če ne zmoreš več popolnoma nič imaš tudi do tega vso pravico. Če zmoreš eno uro na dan, super,…v glavnem napiši si, koliko in česa si zmožna potrpeti, se potruditi, ne da bi se ti pri tem mešalo.

Potem sooči svojega moža, ki ti tako “prijazno” polaga vso odgovornost nate in mu jo vrni nazaj. Če želi, da mam ostane, potem mora sprejeti svoj del odgovornosti ( konkretno – koliko ur in česa) ali pa mamo sooči s tem, da ne moreta več skrbeti zanjo in začnete vsi skupaj iskati dom, ki bi bil primeren zanjo. Ker je psihiatrični bolnik obstaja zgolj nekaj variant, poznanimajta se. Če se bosta v sebi res tako odločila in dala tašči jasno in zelo direktno vedeti, da ne zmoreta več in da je to edina rešitev potem je velika verjetnost, da bo omilila svoje vedenje, ker se bo bala posledic. Takšna omilitev sicer običajno traja mesec ali dva , potem pa je treba ponoviti vajo.

Torej, če bo še naprej pri vas je treba določiti jasna pravila igre – partnerju povej, da preprosto ne zmoreš več in da ti njegovo “ne jemlji tega osebno” pri tem nič ne pomaga, da preprosto ne zmoreš več. KOliko zmoreš ali ne veš zgolj ti sama in tega nima niti pravice zanikati ( še posebej, ker je večino dela očitno na tebi). Pri tem kolikor zmoreš ( to si premislila že prej) vstrajaj ne glede na njegova prigovarjanja. Torej, povej mu jasno, kaj in kolikokrat boš odslej sploh še počela za tašča in pri tem vztrajaj in se ne pusti pregovarjati saj si ti edina, ki resnično več kaj lahko in kaj ne.

Če se s tem ne bo strinjal ali z odločitvijo odlašal, potem naj on začne v celoti skrbeti zanjo. Ti zagotavljam, da bo že po par dneh začel razmišljati o drugih rešitvah.

Vedeti morata tudi, da je tašča bolnik in da vidva nista strokovnjaka in zato ne glede na to kako zelo se trudita ji tako ali tako ne moreta nuditi najbolj ustrezne oskrbe, ker ona preposto rabi strokovno osebnje okoli sebe, ki zna s takšnimi primerki. Moje izkušnje so, da se taki ljudje na začetku seveda branijo z vsemi štirimi in za to uporabljajo vse metode, ki so do sedaj delovale ( goržnje, izsiljevanje, manipuliranje, podkupovanja…) vendar se potem, ko jim ne preostane nič drugega, ko enkrat pristanejo v oskrbi zelo zelo pomirijo in celo začnejo uživati v novem okolju. Osebe kot je vaša tašča običajno potrebujejo komando , red, jasna pravila…ki se jim sevda ves čas upirajo, vednar se zaradi njih obneem počutijo tudi bolj mirni. Kot sem že pogosto povedala, ti ljudje so čustveno na stanju od nekaj let starega otroka do pubertetnika ( in nič več) ne glede na dejanska leta. Tako, kot otroci tudi oni rabijo jasne meje, posledice, če gredo čeznje , saj se tako počutijo bolj mirni ni tako kot otroci tudi oni te meje ves čas preizkušajo.

V glavnem , vzemi si čas zase, prevemi zgoljodgovornost, ki je resnično tvoje in to so ti, tvoji otroci, če so še mladoletni in pusti drugim, da poskribijo za tiste stvari, za katere so odgovorni drugi. Ena od tojih primarnih odgovornosti pa je tudi, da poskrbiš zase in svoje zdravje. Če tega ne boš storila so lahko posledice kar hude, saj poznam kar nekaj ljudi v tvoji situaciji, ki si niso upali narediti reda in so sami hudo zboleli na različne načine.

Drži se!

GittaAna

sicer ne vem, če si v penziji ali si finančno povsem odvisna od moža?
Tašča najbrž potrebuje domsko oskrbo, si jo lahko privoščite?
kaj drugega mi ne pride na misel, ker dvomim, da bo možakar kdaj sposoben karkoli narediti v zvez s tem-

GittaAna, najlepša hvala za napisano, za razumevanje. Sinoči sva imela še en pogovor kaj narediti, da bo za vse bolje. Tudi vaš odgovor sem mu prebrala. Prišla sem do spoznanja, da on ne želi, da bi mati odšla v dom, ker nima dovolj penzije in bi se vsedli na njeno polovico hiše, oz.kmetije.Meni pa več pomeni mir kot kos zemlje, tako, da sem se odločila, da grem iz te hiše. Pet let žaljivk je bilo dovolj, pet let sem se trudila, vendar sem bila zmeraj ničvredna. Zadnje čase ne spim, stalno sem napete, ne znam se več smejati…v glavnem postala sem čisto drugi človek. Vse to sem partnerju povedala, vendar sem videla, damu nii toliko do tega, da skupaj rešiva situacijo. Ni se pripravljen boriti, da najina veza obstane, raje prenaša vse skupaj in se odpove nama, kot, da bi kaj storil. Dobila sem občutek, da se je odahnil, ko sem mu povedala, da grem. Imam majhen dohodek, težko si bom olačevala stanovanje, vendar za mir bom že nekako. Še enkrat hvala vsem, ki ste mi ali mi boste odgovorili.

Spoštujem tvojo odločitev, ni lahka, vendar je z vidika preživetja verjetno edina.
Samo še opozorilo – mož te ne jemlje resno, verjetno so leta pokoravanja dovolj, da
zdaj misli: “še rada bo nazaj prišla, še prosila me bo, saj ne misli zares, mal se bo
strmarila, pa se bo priplazila nazaj…..”
in bo precej neprijetno presenečen, ko bo ostal sam s težavno materjo, ki jo bo na lepem
moral rihtati ON.
Najprej se bo (verjetno) obrnil na sorojence, tam (po napisanem) kakšnega navdušenega odziva
ne bo , torej se bo obrnil nate “da poskusita še enkrat”. Kar po njegovo pomeni vrnitev v enako
stanje, kot je sedaj – on ti bo “odpustil”, torej lahko ti hvaležno sprejmeš nazaj delo in žaljivke.

Tvoj odhod ZDAJ bo mačji kašelj proti tvojemu vztrajanju pri svojih odločitvah TAKRAT. Če boš
popustila takrat, nisi naredila nič.
Veliko miru ti želim.

Hvala. Ja, res ne bi z vrnitvijo naredila nič. Pri svojih skoraj petdesetih bi rada spet normalno živela, brez strahu, brez zmerjanj. Samo trdna moram biti in si dopovedovati, da je zame edina rešitev čimdlje stran od takih odnosov.

Pa saj je edina rešitev.
Vsak človek ima pravico do miru, do spoštovanja, do preživljanja svojega
življenja po svojih željah in potrebah. Če tega ni, potem govorimo o suženjstvu.
Napiši si seznam – stran razdeli na pol, pa na levo piši pluse, na desno pa minuse
– še bolje, naredi to za obe varianti: kaj imaš od tega, če ostaneš, kaj od tega, da
greš. Plus, minus, na koncu potegni črto. In to je to.

Spoštovana slovenka 67,

iz opisane situacije je en sam odhod in to je odhod proč. Verjemi mi, ker sem to, kar ti opisuješ, v zelo podobnih lastniških razmerjih (polovica hiše od mojega moža, polovica hiše od tašče) odšla po 20 letih nenehnih žaljivk, s trhlim psihičnim in fizičnim zdravjem in popolnoma brez denarja, ker sva z možem nekako 90.000 evrov vložila v to prekleto bajto, da sva jo renovirala.

Kakšen je bil konec? Pred letom dni sva s težkim srcem zapustila 6- sobno renovirano moderno luksuzno lastniško stanovanje (polovica hiše) in z družino odšla v najem 3-sobnega stanovanja, za katerega plačujeva 400 evrov mesečno + stroški, lastniška polovica hiše in naše stanovanje pa propada. Tašča rine proti 90-letom in vsa žlehtnoba jo tako drži pokonci, da še 200 let ne bo umrla. Nenehno je bolna in rešilec kar “dežura” na dvorišču, ma zlepa ni nobena bolezen pogubna zanjo.

20-letni psihični masaker/nasilje, katerega je tašča izvajala nad mojo družino, smo krepko plačali na zdravju… zelo krepko in s trajno invalidnostjo. Vendar ni večje svobode na svetu, ko sedaj pridem v najemniško stanovanje in me ne stiska pri srcu že sama misel, da bi morala v prejšnji dom, kjer je blazna negativna energija, ki te kar razžira v notranjosti. In plačujem… plačujem svojo svobodo.

Po dvajsetih letih muke ti lahko rečem samo to, da je pot le ena…. umik! Pa sem se 20 let prepričevala, da nimam denarja za najem, ker smo toliko investirali v lastno polovico hiše.

Srečno in lep pozdrav,

begunka iz lastnega stanovanja

Begunka se povsem strinjam s teboj , tudi iz lastnih izkušenj – ni je cene, ki je vredna tega, da ostanjaš notri v takšnih odnosih in okolju. Igrajo na vse strune in se ne ustavijo pri ničemer. Tisti občtutek, ko prideš domov, kjer naj bi se končno spočil, pa daš med odpiranjem vrat cel ustroj na alert, ker ne veš iz katerega kot i nkako bo kje priletelo, sam veš, da bo in da se moraš pripravit.

IN tisti blažen občutek, ko stopaš nekam, kjer si si naredil dom ( pa četudi najmeniško ali totalna rupa) in ko stopiš notri ( četudi nič kaj luksuzno) pa imaš mir in se lahko končno vsaj malo spočiješ.

Vedi pa, da ko boš šla, bo trajalo še nekaj časa, da se boš umirila. Lahko pride mnogo stvari za teboj, zato bodi prijazna s seboj in si pusti nekaj časa, da se dokončno umiriš in se tudi okolica privadi , zlahka te ne bodo spustili, zna biti, da bo mož ali celo oba sladka kot med, da bi spet dobila tvojo energijo ali pa bosta klicarila in čustveno izsiljevala. Verjtno si jima že tolk samoumevna, da bosta čez čas, ko bosta dojela, da gre zares vzela tvoj odhod kot osebno žalitev.

Vztrajaj, pravico imaš in dolžnost do sebe in svojega zdravja.

GittaAna

Ja, res sem odšla. Ker nimam prihodkov, niti prihrankov, sem odšla v zavetišče. To je bila edina izbira.Tam pa nisem mogla zdržati, ker se dogaja marsikaj….od alkohola, do drog…ne moreš se pa niti zakleniti v sobo. Boli me, da moram trpeti vse to, po vsem kar sem v življenju delala, garala, zdaj pa ne prenesem, da moram živeti v takih razmerah.
Naj povem, da me je partner poklical, me vprašal kje sem. Ko sem mu povedala, da sem v zavetišču je rekel, naj se vrnem domov, da naj živim po svoje, da mi ni treba za nikogar skrbeti. Šla sem domov in naletela še na večje težave. Z njegovo mamo je še slabše. Nihče ne pride, da bi kaj naredil za njo. Ko sem prišla je vsa smrdela, polulana in pokakana. Šla sem tja, jo skopala in uredila. Zdaj ji kuham, jo umivam, kopam, pospravljam stanovanje. Enostavno ne morem pustiti takšno. Njenih otrok ni, tudi vnukov ne, ki so vsak mesec hodili po denar. Hčerke jo kličejo samo po telefonu, tam jim pa ona govori kako grdo delamo z njo, kako je lačna itd. Danes zjutraj je padla v kopalnici, klicala sina, ki je bil v sobi na računalniku in jo gladko ignoriral.Komaj sem jo pobrala, poskrbela zanjo, ji dala zdravila,jo umila. Todelam dan za dnem, pa ni besede hvala od njenih otrok. Jaz sem čisto na koncu. Nimam kam, moram prenašati vse kar se mi dogaja..

Ženske se menda sedemkrat vrnejo v nasilni odnos, preden ga resnično prekinejo, zato naj ti ne bo nič nerodno, da si iz varne hiše odšla. Imaš še šest poskusov, glede na to, da ti partner ne grozi, imaš dobre šanse, da boš preživela.
Ponovno se usmeri na reševanje sebe. Tudi če je v varni hiši kdo, ki ima težave z alkoholom ali drogo, tebi ga najbrž niso vlivali v usta? Kontaktiraj svetovalne delavke iz hiše in se bori naprej.
Poznam nekaj žensk, ki se ukvarjajo s skrbjo za starejše ljudi. Za to, kar ti delaš za streho nad glavo, so one mastno plačane, pa še ljudje so jim zelo hvaležni, da jim pomagajo.

7 krat vrnitev…res mi niso vlivali nič v usta, vendar tam živiš v strahu, kdaj bo kso vpadel v sobo, nikoli ni miru, treseš se, ker te je strah. Tisti,ki tega ni poskusil, ne more razumeti. Enkrat sem se obrnila na pristojne, pa so mi rekli, da to pač ni hotel, da je treba potrpeti, . Jaz pa nočem več živeti v strahu in trpeti.

Aha. Sama dobro veš, da je to izgovor, da si se lahko vrnila v svoj odnos, ki ni nič
boljši od opisanega, ampak ga vsaj poznaš in ti je domač.
Saj te ne obsojamo, ampak očitno ti še ni dovolj, nisi še na točki, ko bi res lahko kaj
spremenila. Zavetišče? A drugam res nisi imela kam iti? Tole je bolj podobno dokazovanju
sami sebi, da se res ne da nič narediti, češ, “saj sem poskusila, pa ni ratalo”, torej si se
vrnila.
Sploh mi je zgodba vedno bolj hecna, v prvem postu se s partnerjem krasno razumeta,
v zadnjem si mu služkinja, pri odraslih otrocih greš v zavetišče, prihodkov nimaš…

Nikjer nisem napisala, da se s partnerjem dobro razumem. Ker se ne in se nisem nikoli. Ni izgovor, da nisem želela ostati v zavetišču, ker kar se tam dogaja navadnim smrtnikom ni razumljivo. V vseh teh letih sem v najin odnos in najin dom vložila veliko, zato me boli, če bi morala zdaj pristati na dnu. Nihče me ne obsoja? Jaz pa čutim to obsojanje, vendar se tolažim s tem, d tisti, ki ni kaj takega poskusil, ne more razumeti. Saj sploh ne vem zakaj sem sem pisala. Morda sem želela malo tolažbe in razumevanja. In, lahko povem, da nimam nikogar. Svojega otroka ne bom obremenjevala s svojimi težavami. Drugih pa nimam. Ja,prišla sem v obdobje, da se nimam s kom več pogovoriti, da nimamnikogar, ki bi me razumel. Izgleda, da sem zbolela s taščo in z odnosi, ki jih imam. Vseeno hvala za vse odgovore.