Pozdravljeni,

zelo kratko bom opisala zgodbo, ne zelim, da kdo prepozna situacijo.

Z mozem sva skupaj ze dobro desetletje. Kot ostali, tudi sama nisem takoj prepoznala v cem je problem mojega tasta in tasce. V zadnjih 2 letih sem prebrala veliko literature in forumov na temo osebnostnih motenj. Naj povem da imava majhne otroke – predsolske. Navzven se je tasca seveda vedno zelo zanimala zanje, vendar v resnici ji je bilo vedno bolj ali manj vseeno zanje – slo je le za videz. Nikoli nobene pomoci, financne, moralne, nicesar. Le “imidz” dobre babice pred drugimi. Naj povem, da smo stike iz veliko tehtnih razlogov v zadnjem letu zelo omejili, ne pa popolnoma prekinili.

Na zadnjem obisku je tasca prezivela nekaj casa sama z otrokom – morda dobre pol ure. 5 letni otrok je naknadno povedal, da mu je babica rekla, da bo zivel pri njej za vedno, ko mamica umre. Naj povem, da nimam nobene bolezni, skratka ne umiram. Otrok je sedaj prestrasen, dnevno me sprasuje, ce bom umrla in pravi da babica govori grde stvari.

Moz ne verjame, da je situacija tako resna, meni da je otrok napacno interpretiral neko situacijo, ne more verjeti, da bi bila njegova mati sposobna reci nekaj tako podlega. Naj povem, da si otrok drugace ne izmisljuje zgodbic, ne laze itd.
Tasca je sorodnike bila sposobna financno ogoljufati, ne za majhno vsoto, nas zalila na vse mozne nacine, crnila vsem sorodnokom, poskusala razdreti najin odnos itd.

Mene pa skrbi. Prvic v zivljenju me skrbi za lastno varnost. Je mozno, da bi mi bila zenska sposobna kaj narediti (ko bo mamica umrla). Otrok itak ne bomo nikoli vec pustili brez nadzora, niti za nekaj minut ne. Vendar se sprasujem kaj zdaj. Jo soociti? Razmisljam celo prijavi situacije. Kaj storiti? Hudo je, ker moz ne verjame popolnoma otroku. Prvic v najini zvezi mi je iskreno zal da sem z njim. Drugace sva obicajen par, lahko recem, da se imava zelo rada, se ujemava itd. Vendar se sprasujem ali mi je res bilo tega treba??? Ze vsa ta leta stalnih tezav z njo in sedaj to…

Prosim za mnenja…
Hvala…

p.s. Najbolj grozen je obcutek da mi nihce prav ne verjame, povedala sem dvema bliznjima prijateljicama in cutim da njima delujem paranoidno. Verjetno zato, ker prav cele zgodbe s tasco ne pozna nihce – je za cel roman…

Če ne živite skupaj, bo dosti lažje. Obvezno čim bolj omejiti stike, otrok pa ne puščati samih s taščo.
Moža moraš podučiti o tej motnji, ker ti že veliko veš on pa še ne.

Pozdravljeni!
Če preberete dosti literature s tega področja, potem vidite, da se manipulacija otrok s strani MOM/NOM začne tako zelo zgodaj, da nekateri ljudje šele v odrasli dobi ugotovijo, da je bilo nekaj narobe. Veliko lažje razumejo situacijo tisti, ki so bili poleg manipuliranja tudi maltretirani. Nekateri ne ugotovijo nikoli in med njimi so najbolj zastopani tisti, ki so jih starši postavili na piedestal in jih oboževali in na lep način vdirali v njihov prostor. Poskusite ugotoviti, kakšna je bila pozicija vašega moža v primarni družini – zlat otrok ali odrinjen otrok. Ali je igral rešitelja? Veliko tega lahko razberete iz komunikacije med možem in njegovimi starši. O tem lahko preberete v knjigi Rezanje spon.
Stavek, ki je vašega otroka in vas spravil iz tira, najbrž ni bil osamljen primer nenavadnega vedenja. Pišete, da ohlajanje stikov tudi že nekaj časa poteka.
Razočarala vas je moževa reakcija – poglejte jo z njegovimi očmi, rasel je v okolju, ki očitno ni bilo najboljše. Ali je mogoče pričakovati, da bo mož reagiral drugače? Da, vendar utegne potrebovati nekaj časa. Kako sta se odločila, da bosta ohladila stike z njegovimi starši? Je bila to vajina skupna odločitev ali odločitev vas same in se je mož podredil, da bi bil mir.
Prijateljice vam niso verjele – to je vsekakor pogosto videti. Računate lahko samo na ljudi, ki so izkušeni v prepoznavanju in reševanju sebe iz takšnih zapletov.
Otrok naj bo prva stvar, ki je pomembna. Pri 5 letih že lahko delno razume, kaj je smrt. Razložite mu in skupaj preberite slikanico, ki govori o smrti. Otrok se zgodaj sreča z izgubami. Umre lahko znanec, sorodnik, prijatelj, domači ljubljenček. Otrok to vidi in spremlja. Ker se z njim ne pogovarjamo o teh stvareh, razume, da se o tem pač ne govori. Pa je bolje pravzaprav govoriti, a na način, ki je otroku primeren.
Jaz bi na primer v takšni okoliščini naredila naslednje – vzela bi slikanico, skupaj bi jo prebrali, potem se bi pogovorili, se razveselili, da smo živi in zdravi in da se imamo radi. Otroku pač hočemo povedati, da so stvari minljive – a na njegovi ravni razumevanja, da se tudi igrače pokvarijo, obleke strgajo, rože ovenejo in življenje se konča. Za 5 letnika z enako resnostjo govorimo o neživih in živih stvareh, saj mislijo, da je tudi medvedek živ in da stol boli, če ga brcnemo. Zato pa tako zelo cenimo, visoko vrednotimo, kar nam je dano. Pač ni samoumevno. Otrok se v tej starosti in še plus kakšne 3 leta nadvse resno pogovarja o vseh mogočih stvareh, ki so odraslim lahko zelo nenavadne, včasih na smrt dolgočasne (Meni so na primer babica in starši morali brati o tektonskih premikih, nastanku gora, … potem pa sem na sprehodih spraševala, kako je nastala reka, pa gora, pa naplavine, pa če se takšne zadeve lahko tudi kdaj vidi v resničnosti. Takrat nisem imela nobene predstave, kaj so milijoni let, danes ni dosti bolje.), včasih smešne (Prijateljičina hčerka je vprašala svojo mamo: Mami, ko si bila ti majhna, ali so še živeli dinozavri? ), včasih nadvse žalostne ali pa do njih tudi sami niso povsem še uspeli postaviti svojih stališč, ki bi jih zadovoljile (smrt spada v to kategorijo). Bistvo je, da otroka ne utišamo, se mu smejimo, se nanj jezimo. Vzamemo si čas in se poglobimo. Vaš otrok bi prej ali slej slišal o smrti. Torej – ne delamo panike in vzamemo to kot priložnost, da se pogovorimo.
Potem pa bi avtorju izjave o smrti povedala, da je bilo zelo dobro, da je sprožil vprašanje smrti (brez direktnih navedb, za kakšno izjavo je šlo), ker smo jo obdelali in se vsi veselimo, da smo živi, zdravi in se imamo radi. Za naslednjič avtorja takšnih izjav opomnimo, naj takšne resne teme najprej prediskutira z nami in da skupaj sklenemo, ali je otrok že dovolj zrel za naslednji poduk o zakonitostih življenja. Skratka čebelice in rožice in bikci in kravice – to se bomo dogovorili kdaj. Predvsem starši bodo odločil, kdaj naj otrok sprejema poduke na ravni velikih resnic življenja.
Premagovanje takšnih težav na dober način starše in otroke zbliža. Naj vas ne spravlja v stisko. S tem tašča doseže svoj namen.
LP
M

Hvala obema!
Spostovana ga. Dernovsek,
bom poskusila odgovoriti na vasa vprasanja. Moj moz je bil prakticno celo zivljenje gresni kozel oz. odrinjeni otrok. Ironija je v tem, da se je on ze izogibal stikom, pa sem ga v zacetku jaz sama silila v stike s starsi, ces da ne more biti tako hudo…Tasca mi je enkrat celo poskusila vsiliti, da sem jaz odgovorna, da ga zopet priblizam druzini :)…Tako se mi je pocasi pocasi zacelo svitati. Ampak vcasih je bilo bolje, pa spet slabse…Kadar se je zdelo, da so odnosi dobri, sta jih s tastom hitro ohladila. Vedno sva nekako pristala v vlogi gresnega kozla, tudi kot par. Med mozem in sorojenci stalno delanje razlik, v bistvu se ne marajo – zal. Tast se mi zdi pa kot en nedorasel pubertetnik…Zdelo se je, da so se z rojstvom prvega otroka zadeve izboljsale, za trenutek so se pozicije zamenjale in mislim, da se je moz prvic pocutil zares vrednega…vendar se je plosca kaj hitro spet obrnila. Otroci je niso nikoli zanimali, sorodnikom pa je razlagala, da ji omejujemo stike. Dolga dolga zgodba…Je visoko funkcionalna. Stike sem zacela ohlajati jaz, ko sem presodila, da bi lahko otrokom zadeve skodile…

Glede smrti – smo se ze pogovorili, zagotovila sem, da ne bom umrla, dokler me bodo potrebovali in da bom umrla, ko bom zelo zelo stara…

Skrbi me le komentar – da bo otrok zivel tam za vedno, ko jaz umrem. Glede na to, da so se mi vedno zdele sumljive okoliscine smrti enega od sorodnikov in da vem da je zenska sposobna tezkih financnih goljufij, se prvic bojim za lastno varnost. Poleg tega je bilo se nekaj cudnih izjav na zadnjem obisku, da sem si prav mislila, da gre zenski ocitno na slabse. Deluje, da se ne more vec toliko obvladati kot vcasih – verjetno tudi leta naredijo svoje…Je mozno, da bi mi hotela kaj fizicno narediti? Me ubiti?

Po eni strani se mi zdi vse prevec narcisoidna, da bi se toliko ukvarjala z nami kot si jaz mislim in se sprasujem ce ni to le moja paranoja. Po drugi strani pa se zares bojim, ker vem, da je zelo prepricljiva in da dobro funkcionira. Vecino sorodstva je npr. uspela prepricati, da smo malo cudni. Sicer imajo o njej tudi svoje mnenje, vendar se nihce vec noce zapletati v drame, vkljucno z mano ne. Tako o teh stvareh ne govorim vec in ne vem kaksno je trenutno stanje ze kar nekaj casa.

Moza razumem, starse ima na nek nacin rad in zdi se mi da se vedno upa, da se bodo stvari nekoc spremenile. Od teh tezav vecinoma bezi. Najprej sem stike omejila jaz – zase in za otroke, postopoma je tudi sam ohladil odnose. Pravi da se slabo pocuti po vsakem pogovoru in da tega ni naredil le zaradi mene. Je pa res, da sem jaz zelo nastudirala zadeve in da sem postala popolnoma neobcutljiva za vse komentarje. Kar se prav gotovo cuti. Nisem vedela, da me lahko se kaksna stvar tako iztiri.

Otrok tudi pravi, da noce ziveti tam in da mora babica umreti, ne jaz. Naj povem, da ga nic ne sprasujem, samo poslusam in zagotavljam da bo vse ok.
Dopuscam majhno moznost, da je narobe interpretiral kako izjavo, vendar zal mislim da temu ni tako…

Pozdravljeni!
Samo tole bom komentirala, ostalo sem ocenila, da vam je zelo razumljivo in da ste se zapletli in se tudi odpletate, kar uspešno.
“Skrbi me le komentar – da bo otrok zivel tam za vedno, ko jaz umrem. Glede na to, da so se mi vedno zdele sumljive okoliscine smrti enega od sorodnikov in da vem da je zenska sposobna tezkih financnih goljufij, se prvic bojim za lastno varnost. Poleg tega je bilo se nekaj cudnih izjav na zadnjem obisku, da sem si prav mislila, da gre zenski ocitno na slabse. Deluje, da se ne more vec toliko obvladati kot vcasih – verjetno tudi leta naredijo svoje…Je mozno, da bi mi hotela kaj fizicno narediti? Me ubiti? “
Mislim, da ne bo tako hudo. Vzemite zadevo bolj metaforično in omejite stike, ker vas spravljajo iz tira.
Leta naredijo svoje in sem manj obvladajo.
LP
M

Hvala za hiter odziv!
K sreči živimo zelo daleč, tako da pogosti stiki že tako ali tako avtomatično odpadejo.
Nismo še komentirali situacije, se še nismo slišali od takrat. Bom pa poročala o odzivu.

Hvala še enkrat, danes sem že bolj mirna, grenak priokus pa ostaja…

Liljana dokler tega ne doživiš ne moreš verjeti in povsem običajno je, da okolica misli, da svojec pretirava in da ni tako hudo ( kot si ti najprej pri svojem možu in kot sedaj doživljaš sama) ker je vse skupaj res preveč bizarno in tako čez mejo človeške empatije in drugih osnovnih pravil medsebojnih odnosov in večinoma tako subtilno speljano, da si raje misliš, da gre za napačno zaznavo, kot pa da je to realnost ( tudi če se dogaja tebi).

Vedno govorim, da majhnih otrok NIKOLI ne smemo puščati samih z momster babicami ( ali dedki), ker si preprosto ne bodo mogli pomagati, da ne bi otrok izkoristili za svoje igrice. Tudi meni je včasih zapiralo sapo in nisem mogla verjeti kakšnih bizarnosti je sposobna moja mom mater, četudi se je, ko sem bila majhna igrala, da je mrtva, vse do točke, da sem bila v to prepričana in potem nenadoma oživela, zgolj zato, da bi mi povedala vsa dobre volje, da si je le želela preveriti kako zelo jo imam rada ( stara sem bila nekaj let). IN to je počela res velikokrat. IN tudi ona je mojemu otroku govorila, da bom umrla, da sem slaba mama, da se grdo obnašam do nje in da jo mora on zaščititi…ni da ni, dokler nisem videla, kaj se dogaja in ga nikoli več nisem pustila samega z njo. Ni je stvari, ki jih ti ljudje ne bi bili pripravljeni uporabiti, da bi si tako zapolnili notranjo praznino, pomiriti svoje strahove ali preprosto ubežati dolgčasu, ki ga izjemno težko prenašajo.

Obstajajo tudi primeri, ko so zavestno fizično škodovali svojih otrokom ( kot maščevanje ali da bi oni dobili pozornost) ali počeli kaj, kar je otroke ogrozilo ( pogosto ne zato, ker so jim kar hoteli, temveč ker jim ni bilo mar, ker so jim njihove drame bolj pomembne, kot karkoli drugega).

Tudi sama sem potrebovala veliko let, še dolgo v odraslo dobo, da sem dojela, da moja mater ni zgolj težka, temveč da je psihično bolna in da je nevarna zame. Ne glede na kup dogodkov, opazk….ki sem jim bila priča ali ki jih je izvajala na meni. Njihove manipulacije so običajno tako zelo prefrigane ( in podkrepljene z vnšanajem občutka krivde, strahu, dolžnosti) da je še tistemu, nad katerim vse skukpaj izvajajo težko prepoznati, kaj šele okolici. Preberi čimveč literature na to temo, bo lažje.

Ena najobljiših je Understanding borderline mother. IN tu spodaj je nekaj linkov, kjer so povzetki o različnih tipih borderline mam in njihovih načinih manipuliranja, ki so v bistvu nekakšni povzetki iz te knjige.
ubožica,
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/06/when-the-border.html

kraljica:
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/07/the-borderline-.html

samotarka:
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/06/when-the-bord-1.html

čarovnica:
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/07/the-bordeline-w.html
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/07/the-borderlin-1.html
http://behavioralhealth.typepad.com/markhams_behavioral_healt/2007/08/the-borderline-.html

Hvala za izčrpne odgovore!

Gitta Anna, naša je kraljica in čarovnica po potrebi…

Kot pričakovano, je zanikala vse, sprovocirala moža in mi smo spet nori :)…

Danes pa je nov dan…

Joj, kako mi je poznan tisti občutek, ko veš, da je nekaj zelo narobe, vsi okrog tebe pa znajo povedati samo, da si preobčutljiva: http://med.over.net/forum5/read.php?151,9221450