za Estate,

kaj pa če te ne bi prišla pozdravit, šele potem bi bil ogenj v strehi.

Mislim, da je čisto normalno, da te pride pozdravit, sedaj si že v 8. mesecu nosečnosti. Najbrž misli, da kaj potrebuješ.

Če to moti, ko pride, kadar delaš, ji to lepo povej.

Sicer pa se večina kolegic,ki živi v hiši s taščo (ločeno stanovanje) non stop pritožuje. Pozabijo pa na prednosti. Ena gre vsak večer teč, Tašči samo reče,da gre in da so otroci na dvorišču. Varstvo zagotovljeno. Druga še ne ve, kaj je tržnica, ker dobi vso zelenjavo na vrtu, katerega se ne pritakne.
In še in še.
Mislim, da se moramo malo umiriti in gledati tudi na pozitvne stvari.
Nam bo lažje.

Jaz sem šla z dobro vero, da imam najboljšo taščo, živet k moževim staršem. Obljubljali so nama, da bomo lahko razširili hišo in mansardo spremenili v svoje stanovanje. 2 leti je od tega, vmes sva dobila hčerko, pričakujeva že drugega. Ko pa sva želela uresničiti željo, so se njegovi starši naenkrat premislili, da je to hiša, ki je nastala z njihovimi krvavimi žulji in nima nihče pravice karkoli spreminjati. Da imamo čisto dovolj prostora in da nam ni nič hudega. Naj še povem, da moram prenašati vtikovanje v vsako malenkost – od tega, kaj bomo jedli, kam bomo šli (ker če bo kaj drugače, bo mož – njen sin, izneveril svojo družino, do tega, kdaj lahko uporabljam MOJ sušilni stroj in kam lahko dam svoje čevlje). Ljudje jo poznajo kot izjemno dobrosrčno žensko in vsi okrog govorijo, da ima strupeno tamlado, ki bi rada vse po svoje delala.

No, gospe tašče, ali znate ločiti, kdaj je pomoč res POMOČ in kdaj je pomoč že VSILJEVANJE v tujo družino?

Mi je zelo žal, ampak imam zelo slabe izkušnje s taščo. Verjamem, da je kje drugače, ne verjamem pa, da se kakšna tašča nikoli ne vtika v življenje svojih otrok tudi po tem, ko imajo že svojo družino.

Od prečudovite tašče sem pristala na tabletih, saj me tako obnašanje hudo prizadane, poleg tega se zavedam, da sem bila zelo naivna. Sedaj jih moti že moja prisotnost, kaj šele, da bi se kadarkoli vmešala v kakšno zadevo, ki je samo njihova, kot se izražajo. Sedaj iščeva stanovanje in samo upam lahko, da bo čimprej konec te norije.

Očitno je, da se je rdeča nit te teme že zdavnaj izgubila. Avtorica(začetnica teme) je sicer izrazila “prizadetost” zaradi tega, kaj nekateri imajo za povedati o taščah, ipd … V bistvu sploh ne gre za odnos tašča-snaha/zet, ampak za sam medčloveški odnos. Tukaj nismo priča odnosu jaz-moj sexualni partner ali jaz-moj otrok in obratno(v obeh primerih), ampak odnosu jaz-moja tašča/moj tast in obratno. Čeprav je odnos drugačen od prvih dveh, je bistvo problema še vedno enako – z nevrotiki nikdar in nikoli ne prideš do konca. Nevrotiki imajo tudi več drugih “skupinskih lastnosti”, že večkrat sem obljubil, da se bom “nekoč drugič” razpisal o njih, morda pa je zdaj pravi čas. Pa če naštejemo nekaj najpogostejših:
1.) obsedeni so z nazdiranjem življenja drugih.
2.) njihova “ljubezen” do bližnjih je vse prej kot to, je predvsem sebičnost.
3.) koncepta dam-daš in tvornega odnosa(po fašistu Ruglju) sta jim španska vas – raje vztrajajo v konfliktnem odnosu(ker se v takem ni treba potruditi, saj je krivec za (njihovo)slabo počutje vedno pri roki) in konceptu ti daješ(ker imaš dolžnost) – jaz jemljem(ker imam pravico).
4.) zelo radi prikrojujejo t.i. resnico svojim bolanim potrebam.
5.) zelo radi spreminjajo kriterije in merila ali pa le-ti veljajo samo za druge, ne pa tudi zanje same. To včasih počnejo tudi v zelo kratkem časovnem obdobju, včasih tudi v tednu dni.
6.) drugim ljudem zanikajo biti to, kar so, ker se ob tem slabo počutijo in neprestano zahtevajo od njih, da se spremenijo. Ta točka se zelo močno navezuje na točki 1 in 5. Nevrotika boš zelo enostavno neprestano prizadel in užalil že samo s tem, da si to, kar si, ker kot tak nikoli ne boš ustrezal njegovi predstavi o tem, kar bi ti moral biti.
7.) nemalokrat padajo primerjave z drugimi, češ kaj so oni vse dosegli, ti pa ne
8.) zelo radi sodijo druge in jim za njihove osebnostne lastnosti pripisujejo negativne pomene, zato, da se sami bolje počutijo. Se močno navezuje na točke 4-6.
9.) in zadnji, najpomembnejši: imajo fiksno idejo, da so žrtve. Okolice, družine, otrok, svojih partnerjev, sodelavcev, usode, življenskih okoliščin, ipd … Iz tega izhajajo vse ostale lastnosti.

To je zaenkrat vse, kar se v tem trenutku spomnim. Če pozorno preberete zgornje odgovore v temi, boste videli, da nikakor ni pomembna vrsta odnosa ampak njegova vsebina. Že dostikrat sem po teh forumih dejal ljudem: če se zaradi nečesa slabo počutiš, je to znak, da je nekaj narobe in tega ni potrebno racionalizirati. To je že samo posebi dovolj.

Z nevrotiki ne prideš do konca, nikoli. Četudi se jim v neki stvadi podrediš in misliš, da je vredno duševnega miru, bodo že našli nekaj novega. Nevrotik v bistvu ne živi s teboj, ampak s tvojo predstavo o tebi – s predstavo o tem, kaj bi ti moral biti in to predstavo želi dobiti za vsako ceno. Nevrotik se ne odziva negativno na tvoja dejanja in besede zato, ker bi dejansko pomenili nekaj slabega, ampak zato, ker ne ustrezajo njihovi predstavi o tem. Zato niti ne poiskušaj prit do konca z njimi, ker so navadne energetske pijavke in uživajo v “sesanju” svojih žrtev – vse skupaj zavito v celofan dobrodelnosti, ljubezni in skrbi za druge. Obstajajo npr. ženske, ki dobesedno testirajo svoje moške, koliko jebenega najedanja in provociranja(za prazen nič) še prenesejo(smo že imeli temo pred nekaj meseci).

Rachek, samo 100% lahko tvoje misli potrdim.

In se to da rečiti, kaj ti meniš?

Ja se da rešit, izgineš iz njihovega življenja za vedno. Samo potem ne boš ti poslušal, kako je s teboj nekaj narobe, ampak nekdo drug. Poznam tudi tak primer, ženska je pokopana poleg mojih starih staršev, otroka pa sta dobila vsak po eno hišo, grob pa zanemarjen in ne plačujejo ničesar – no tako je zadeva reprezentirana, seveda, tisti, ki zadeve poznamo, vemo, da ima vsak kovanec dve strani. Tudi, ko jim narediš uslugo in jih rešiš vseh “težav” s teboj, še ni končano! 🙂 Z nevrotiki ne prideš do konca, nikoli.(razen s tistimi, ki uvidijo svojo stanje in so se pripravljeni spremenit, se razume) In če z nekom ne moreš priti do konca, potem pač ne boš prišel, to je zelo enostavno, a ne? 🙂

Rachek

Vaša odziva sem sicer objavil, čeprav me zelo moti ton, kako sta napisana. Ne bi rad polemiziral z vami, spoštujem vaše mnenje in pravico, da ga izrazite. Predvsem zaradi ostalih, ki spremljejo to temo, se mi zdi prav, da napišem, da se ne strinjam tako z jedrom vašega pogleda, še manj pa z načinom, kako ga izražate. Najbolj me moti razmišljanje v smislu “drugi so krivi, nemogoči, nevrotični,…” ob popolni odsotnosti lastne odgovornosti, zakaj se sploh zapletamo v take odnose, v čem je naš delež, v čem smo sami “nevrotični”. Ljudi brez težav ni, vsak je vsaj malo “nevrotičen”. Razpravljanje in obtoževanje kdo je bolj, zato ni ravno najbolj koristno. Precej bolj pametno in učinkovito bi bilo ukvarjanje s sabo in pometanje pred lastnim pragom.

Lep pozdrav

To je seveda res, se strinjam, osnovni namen je bil pokazati na to, da ni važen odnos sam, ampak njegova vsebina. Če dobro pogledate, dosti(večina?) ljudi v tej temi govori ravno to, kar vas pri mojem “tonu” moti: kako so tašče smotane, kako se vtikujejo v njihovo življenje, neprestano postavljajo nemogoče kriterije, ipd … , le, da je moj ton bolj oster. Podobno je pri tisi punci, ki je danes objavila prispevek o “vsi moški so enaki in samo varajo”, gre za pretirano posploševanje.

Trigeneracijska družina lahko nedvnomno prinese dosti koristi, ampak ne za vsako ceno. Dokler se vsi dobro počutijo, je O.K., ko pa se meja prekorači, pa ne. Ali kot jaz vedno pravim: če se zaradi nečesa slabo počutiš, to prav gotovo ni dobro. Za svoje otroke bi raje videl, da so pri babici kot v vrtcu, a za ceno vseh bolanih zgodbic, ki sem jih slišal od svoje babice – ne hvala. Jih raje dam v vrtec. Spomnim se dosti primerov, ko je recimo očetova mati šla čez mejo in sta se po poti domov neprestano prepirala. Neprestano … samo za 5 ali 10min je usta odprla in je mati bila takoj zaradi česa prizadeta.

Nihče ni popoln, tudi jaz ne. Imam kar nekaj (nekdanjih?)prijateljev, ki v drugih hočejo v videti popolnost in vedno vidijo samo njihove napake in se o njih zelo radi pogovarjajo(v odsotnosti teh oseb, se razume). Koliko kdo zasluži, pa ima že drugega otroka(oni pa so prav srečna družinica), kakšna nagnjenja ima kdo do česa, pa ona se zdaj še samo svojemu lupčeku posveča(jasno, da s prešnjim ni bila dolgo skupaj, če je bila več s prijatelji kot z njim, a ni logično?), ipd … Ko sem na neki točki osebnostnega razvoja spoznal, da takšne debate ne pridejo nikamor(da so v bistvu vedno iste), sem jim dal počasi vedeti, da to ni več zame in da jaz v drugih ljudeh vidim predvsem njihove pozitivne lasnosti(to sovpada z uvidom, da nisem žrtev in da sem lahko – če le hočem – gospodar svojega življenja – s čimer sem seveda izgubil možnost sklicevati se na druge za svoje težave). Verjetno ni potrebno omeniti, da smo se počasi razšli … Čeprav sem jih večkrat opomnil, da to ni čisto vse, kar so povedali o njih in da če pogledamo malo drugače, je ta(neka točno določena) oseba v bistvu čisto vredu, le, da ima pač neke svoje napake(ok, včasih niti niso napake, ampak osebnostne lastnosti, ki mene sploh niso motile, njih pa zelo), ampak generalno pa je zelo vredu ali celo čudovit človek. No, saj sem dobil potrditev v smislu: “Ja, saj to je res ja, ampak …” – vedno je eden mali ampak. A vseeno je neizbežno sledilo – odnosi so se ohladili.

Podobno počnejo tudi v moji primarni družini in mene obtožujejo – nedružabnosti. 🙂 Ali pa se pijani vozijo naokoli in čez eden teden delajo dramo, ker se lahko razbijem v steni(pri plezanju) ali na turnem smučanju. Tudi četverico “možakov” sem že imel priložnost slišati kaj vse je z zdravniki narobe in kako zelo in generalno pokvarjeni ljudje so to – trije s cigaretami v rokah in eden, ki se je pripeljal domov tako pijan, da je komaj govoril. Na 100m od bloka do parkirišča ga so lahko vsi videli, da je pijan kot žival. In potem so enemu izmed njih(s cigareto v roki) taisti pokvarjeni zdravniki izrezali grlo. Mimogrede sem dobil še predznak “fanatično” k mojemu prehranjevanju – zdravstvo sem poslal v 3 p.m. in korenito spremenil prehranjevalne navade – tako sem si pozdravil težko kronično utrujenost in obetajočega se raka na debelem črevesu. O pometanju pred lastnim pragom bi se dalo razpravljati, pa tudi o marsičem drugem. 🙂

Jaz pač vztrajam v bolanih odnosih. Konflikten odnos ni nekaj, kaj bi jaz potreboval. Kot ste dejali, ljudi brez problemov ni. Tudi v službi smo enkrat imeli debato na to temo, kako je v drugih firmah mnoge stvari boljše(imajo boljši informacijski sistem, boljši rezervacijskih sistem, ipd …), pa sem jim mirno odvrnil, da to ni res – na tak način so stvari reprezentirane. Tudi oni imajo svoje probleme, tako kot mi, le da mi svoje probleme vidimo, njihovih pa ne – ker je vse skupaj tako reprezentirano.

Stephanie, druge tasce in snahe in snahice, tudi jaz sem tasca in do nedavno sem bila tudi snaha. Kako vas je lepo citat, v vsakem komentarju najdem nekaj iz svoje preteklosti, pa se danes samo nasmejim. Pa se tri svakinje sem imela in dva svaka iz mozeve druzine, pa stiriindvajset necakov.
Moja tasca ne bi nikoli dovolila, da kdo od otrok zivi pri njej. Vsem pa je pri ustvarjanju lastnega doma pomagala. Ko smo prihajali “domov” na obisk, smo bili vedno samo njeni gostje in ko je ona prihajala k nam, je bila vedno samo nasa gostja. To pomeni, se copate nam je ona dala iz predalnika in ko smo odhajali je vedno rekla, kar tukaj jih pustite, bom ze jaz pospravla, hahaha.
Bila je tako vzvisena, samozavestna, fina, samo ona in nihce drugi.
Potem je bila zadnjih petnajst let zaradi bolezni na vozicku, medtem ji je umrl moz, ko je letel nekam na brzino se malo sprostit, pa ga je kap zadela. Oh, nikoli ne bom pozabila, kako je bila jezna na njega, ker jo je zapustil samo. Bla, bla, bla.,
Nikoli pa se ni spuscala v druzino nobenega otroka. Znala je biti zelo krivicna do nekaterih, povzrocila je veliko zalosti tudi nekaterim vnukom,
pa jo imamo vseeno vsi v lepem spominu.
O tastu nimam kaj posebnega napisati, samo to, da se je vedno prisrcno nasmehljal in rekel, ja, ja, hvala bogu da nisem copata, sem samo confl na copati.
Ker sem zelo zgodaj izgubila svoje starse, sem pa resnicno potrebovala neko nadomestno mamo, kar sem iskala v tasci, pa zal to ni bilo izvedljivo.
Lahko vam svetujem samo eno, vsem tascam in snaham, spostujte se med seboj v dobrem in slabem, ne jemljite vzega za zlo, zavedajte se, da je naenkrat v eni druzini nekdo iz drugega okolja, iz drugacne vzgoje, z drugacnimi reakcijami, pa to ne pomeni, da misli slabo.
Tudi midva z mozem sva zgradila krasno stanovanje v nasi hisi za hcerko in njeno druzino, ker tudi ne zivi doma, da imajo “hisico za pocitnice”.
Kako so bili veseli, predvsem vnuki, zdaj pa ko pridejo, se vsi nagamadijo v najino spalnico, hahaha, samo tam je tak fajn, hahaha, v hisici za pocitnice spi samo zet, midva z dedijem pa kar v dnevni sobi.
To je najlepse kar dozivljam, ko zjutraj na tiho odprem vrata moje spalnice in zagledam te srecne dusice, pa se psa med njimi, ki mu drugace niti na misel ne pride, da bi lahko vstopil v ta prostor.
In kaj naj, zdaj pa vi meni svetujte, ali naj jim recem, ne, tam je vas prostor. Ne, jaz tega ne zmorem in zelim, da bi se take lepe stvari dogajale tudi vam. Samo sproscenost in enostavnost, brez razmisljanja, kje je cigav koticek oz. nadstropje.
Cez kaksnih par let, bo ze moja vnukinja prihajala s partnerjem, jo kar vidim, ko bo rekla, babi, dedi, bosta vidva spala v hisici za pocitnice.
Pri moji tasci ni nikoli prespal noben vnuk, pa jo imamo kljub temu v lepih mislih. Je pac bila drugacna.

Brez zamere, ste to zapisali v darilni pogodbi ali pogodbi o preužitku? To dvoje je precej različno. Imate ločene števce, ogrevanje. ipd.? Ko bo potrebno zamenjati strešno kritino, boste poravnali vsak 1/3 stroškov? Podobna vprašanja je potrebno pravočasno odgovoriti, da se izognemo problemom v bodoče.
Srečno vsej družini, odkritosrčnost velja!

vsi stroški se delijo na tri dele. Zakaj bi moralo biti drugače'”!

Pozdravljeni!
Tudi jaz imam problem s taščo.Pri hiši živim že 10 leto,in dokler pred 2 letoma nisem rodila sina je bilo vse super in fajn.Tašča je bila vse pohvale vredna,nise vmešavala,ni “špegala”,….res bila je idealna.
No potem pa se je začelo.Ker živimo v isti hiši,nas samo vrata ločijo.Hodi k nam gor in me komandira,da morva ven,da morva se tako pa tako obleč,zakaj ima te pikice,…ne smeš ga kregat,ne smete to-ne smete ono,…
pride k nam tudi po 5-6x na dan,sina je dotalno priklenila nase,jo obožuje,in želi biti z njo,vendar jaz tega ne odobravam.Sin spremeni obnašanje,postane čisto drugačen,….ko pride od nje.Vidi se da z njim manipulira.Ga učim besede,recimo banana,pa je že znal izgovorit,pa je ona mu govorila bananana,in je nehal,je govoril že dedi,pa ga je nekaj učila in zdaj komaj reče neni,pa take,….K njej dol mora vsaj enkrat na dan,če sem odzunej z njim,pride k njemu in ga vzame in gresta na sprehod,….pusti mu,da jo pokliče mami,pusti mu,da jo prime za prsa,(pri nama to pomeni crkljanje,ker se je dolgo dojil),….jaz pa seveda tega ne odobravam,daje mu potuho,zdaj če je to pr njej,me ne moti,če pa to dela in ukazuje pr nas pa me zelo.Sem se že dvakrat fajn skregala zaradi sina z njo,ji povedala kaj me moti,kaj naj ne dela,da moj sin ni njen,…in v zagovor mi je rekla;kaj pa naj,misva sva povezana,men je že na roke pašal v porodnišnici,ko sem ga pestvala,midva sva si usojena,jaz ga imam najrajši,…Ne ozira se tudi na to,če ji njen sin reče,naj neha!
Seveda je bila razburjena po mojih izpadih,da kako lahko,…,ampak povejte mi,a delam narobe?,kako ji naj še povem,da smo mi svoja družina in naj nas pusti pri miru,naj nas ne čekira na vsakem koraku,…..?
A ima še kdo tak primer in ali hodijo babice tolikokrat iskat svoje vnuke na dan,kar tako iz ljubga,pač da morajo bit z njim?

2-soncka

Najprej bi vas prosil, če še enkrat preberete odgovor, ki sem ga dal takoj na začetku te teme, saj mu nimam kaj dosti za dodati. Imate povsem prav, da vas moti taščino vtikanje v vašo družino. Prav je, da ji to poveste in jo poskušate ustaviti. Kar delate “narobe” pa je, da bijete boj, ki ni vaš. Gre za problem, ki ga ima vaš partner. Pravi naslov za vaše pritožbe in zahteve je torej on. Glavni konflikt nimata vidva s taščo, ampak ga imata vidva s partnerjem. Ker je ta skrit, se na površju bolj pojavlja vajin s taščo, ki pa sploh ni tako pomemben. Bojim se, da glede na nemoč, ki jo vaš partner kaže v odnosu do mame, nimate kaj dosti drugačne možnosti, kot da partnerja postavite pred izbiro: ali mama ali jaz, ali boš uredil zadeve, zaščitil svojo družino ali pa se selimo. Preden postavite tak ultimat, se morate zavedati, da obstaja ne ravno majhna možnost, da se bo partner odločil – za mamo. Boste zdržali, če se to zgodi? Si želite živeti v zakonu treh? Kje in kako boste našli moč, da boste to lahko storili in pri tem vztrajali, je vaša prava naloga, ne pa vnaprej izgubljen boj s taščo.

Lepo vas pozdravljam

zdaj pa res ne vem,ali mi je pos zbrisalo ali pa poslalo???

2-soncka

Razen tega zadnjega ni nobenega vašega sporočila več.

Lp

Pozdravljeni!
No pa bom pisala še enkrat…sem zbrisala…:)

Ja morem priznat ,da sem večkrat prebrala vaše prvo sporočilo,še celo mujmu sem ga da,zdaj če ga je prebral,ne vem,komentiral ni nič,kot ponavadi.
Resnično,ja bijem boj z taščo,tega se močno zavedam,tudi mojmu sem povedala,da to ni dobro in da naj on ukrepa.Pa je,povedal ji je,pa vseeno nič.Mislim,da je njeno razmišljanje tako;pa kaj,saj moj sin bo gospodar,pa saj on ne misli resno,ker je napumpan(od mene),on mi še nikoli ni odgovarjal,ne ugovarjal,…Ne jemljejo ga resno.
Problem je še v mojmu partnerju,ker je tako vzgojen,da ko nastane problem,vse tišina reši,jaz pa sem vzgojena da vse kreg in batine rešjo.Zato mi je bilo to prej vedno všeč,nobenega dretja,kreganja,…pa saj ne rečem,želim pa vendar ,ko nastane problem,je treba ven znjim,ne pa ga tiščat v sebi.Saj po tem,ko ima poven “kufer”,potem izpljune ven,samo kaj,ko do takrat preteče ogromno časa.
Povedala sva ji,da se bomo selili,pa nič.Tukaj je posredi,oz. problem še njegova sestra in na hitro skup spacana družinica,katera je zlata in še kaj- vredna.Samo oni!!!Pa ne bom zgubljala besed zaradi njih!Pa ni problem ,vsaj z moje strani ravno v tem,mene samo obnašanje do mojega sina moti-ZELO!!
Dala sem mu tudi vedeti,da v nasprotnem primiru bom šla pa sama z otrokoma,in je rekel,kamor vi trije, ke tudi jaz.Ne vem.
Pa saj tudi vem,da z begom ne rešiš ničesar,pa vseeno.Želim si malo miru,želim si več materinstva,želim si,da me vedno ne nadzoruje,želim si ko grem ven na sprehod,da takoj en ven ne pride,želim si,da bi sin čutil,da ga imam rada,da sem njegova in edina mamica,…A zahtevam preveč?
Težko mi je,ko čutim, da ima otrok rajši babico,kakor mene.Raje steče k njej,kakor da je zmenoj.Jaz pa si tako želim sinove pozornosti.
Resnično ne vem,kako naj ji oba poveva,da naj se umiri,naj nam pusti dihat!?
Hvala za vaš posluh,se oproščam za zmedenost pisanja,pa vas vse skupaj lepo pozdravljam.

2-soncka

Žal je tako, da tašča živi doma in da se ji ni treba čisto nič spreminjati, če tega ne želi. Zato ni nasveta, kako ji dopovedati, da naj se… karkoli že. Ne moreta ji, če ona noče slišati. Zakaj noče, je že povsem drugo vprašanje, ki pa za vas ni pomembno. Če poenostavim, imate “dobri” možnosti samo dve: ali tašči skupaj s partnerjem postavita meje, če ne gre drugače tudi fizično (menjava ključavnice ipd.) ali pa si poiščeta nov dom.

Me je pa kar zabolelo, da se tako malo cenite, da mislite, da ima vaš otrok raje babico kot vas. Vi ste, kot ste napisali, “njegova edina mamica” in tega ne more spremeniti nobena babica tega sveta. In otrok to dobro ve. Ko mu bo šlo kakorkoli res “za nohte”, bo vedno najprej pritekel k vam. Tega ne izkoriščajte, bi vam pa morda bilo v olajšanje. Iz vašega pisanja kar puhti, da ste nujno potrebni sprostitve. Pa za vašo napetost ni kriva (samo) tašča.

Lepo vas pozdravljam

POzdravljeni!
U,nisem pričakovala tako hitrega odgovorra!:)
Moram priznat,da ste zadeli v terno.
Za mojo napetost res ni kriva samo moja tašča,kriva sem jaz,ko se obremenjujem z nepotrebnim,zakaj..taka zgodba se je dogajala,ko sem bila jaz mlada.Moja starša sta bila alkoholika,kasneje in šedaj samo še oče,doma sem živela v ponižanju,zanemarjanju ne fizično ampak psihično,v batinah,v nenehnih kregih,…skrila sem se lahko edino k babici,ki je že od malih nog skrbela bolj ali manj zame.Meni starši tudi niso pustili,da sem s starimi starši,ker so vedeli,da mi nudijo zaščito in pa toplino.Ko je babica pri mojih 11 letih umrla,sem se nekako morala stabilizirat z mojimi starši,kajti t.i. potuhe ni bilo več.Vseeno pa se še danes zjočem ob misli,da je ni več.Moja mati,mi še danes pri 30. letih vrže gor,sam mene nisi imela nikoli za mater.Pa res je nisem imela v takem pomenu,vem,da me je rodila,to pa je vse.Žal.Prehudo je bilo.Tudi sedaj ,ko imam probleme,mi ne nudi pogovora,kaj šele ,da bi mi privoščila kako spodbudno besedo.Vse je,sem ti rekla.Pa vendar je tudi ona imela težko otroštvo in najbrž nista znala ravnati.Ne vem.
No potem je tle problem njegova sestra,ki vse ve,ko samo njena beseda šteje,…Zdaj tašča rine mojega sina z njenim otrokom,da sta skupaj,mora izgovarjati njegovo ime in se z njim igrati.Dostikrat sva jih zalotila,kako sta ga nosila k njim,ali pa njihovega otroka dol,samo da sta bila skupaj,…To pa meni ni všeč,pa ne zaradi tega,da bi se mogli še otroci kregat,ampak zakaj ne prinese otroka enkrat k nam in se igrata pri nas.Mi če gremo k njim,pa bulijo v TV ali pa se lotijo že kaj delat.
Vrata ne morem montirat,ker ni pogojev za to,skratka bedna razporeditev hiše…tudi če bi jo narisala,nebi noben razumel.Ja selitev pride v poštev,ampak ni finančnih sredstev.
Ja skratka zdi se,da se mi je življenja zarotilo proti meni.Zato najbrž imam jaz tak občutek,ker mi je tudi moja mati skoz govorila,da je isem imela za mami.Ampak vem,da po dežju vedno posije sonce.Hvala bogu.
Ma saj bom se rešila tudi tega.Bom že kako.
Hvala vam in vas lepo pozdravljam.Zdaj sem pa res dosti lažja!!!:))

2-soncka

Mamin očitek, da je “nikoli niste imeli za mater”, je navadno čustveno izsiljevanje. Beseda zloraba ni čisto nič pregroba. Ni je večje krivice do otroka, če mora obupati nad svojo mamo. Mamina zloraba pa je v tem, ker je SVOJO odgovornost prenesla na vas. Uprite se temu izsiljevanju!! V odnosu do mame vi niste naredili nič narobe, očitno pa je ona naredila marsikaj narobe v odnosu do vas.

Seveda pa povsem enako velja, ko gre zdaj za vaš odnos do sina. Zelo vam priporočam, da svojo pozornost umaknete s tašče in jo usmerite v svoj odnos do sina. Tašča-babica ne more z ničemer, ampak res z ničemer poslabšati vašega odnosa s sinom. Za ta odnos ste pri njegovi starosti odgovorni izključno sami. Če ta odnos ni tak, ko si ga želite in še bolj pomembno tak, kot ga potrebuje vaš sin, potem nima tašča nič pri tem. Vzroki so lahko samo v vas. Tašča je v tem primeru za vas samo izgovor. Morda sploh ne veste, kaj bi s sinom, ne ločite dobro, kje se začne potuha, ste prestrogi, pretogi,… Ob sinu ste lahko prenapeti, žalostni,… in on vse to občuti in je zato vesel, ker lahko vsaj malo “pobegne” k babici, kjer ga čaka sproščena “potuha”. Od potuhe starih staršev se še noben otrok ni pokvaril. Ključna sta vidva z možem, vidva postavljata temeljni vzorec. Seveda pa je otrok zbegan, če vidva nista enotna. Sodelujeta kot starša, se pogovarjata, si pomagata?

Vse zgoraj napisano pa seveda v ničemer ne spreminja prejšnjega odgovora glede postavljanja meja tašči.

Lep pozdrav

Joj, Kaja81, popolnoma se lahko vživim v tvoj položaj. Jaz sem sploh veliko doma, ker imam samostojen poklic, ki ga veliko opravljam od doma, zato so konflikti še pogostejši. Tašča je ogromno hodila k meni kar tako, ker ji je bilo dolgčas, pa mal firbcat. Sčasoma me je začelo na njima vse živcirati, zdaj komaj še prenašam, ko slišim kako hodita po štengah, iritira me njun glas, zapiranje vrat, to da ves čas hodita po dvorišču in buljita v okna… Toda ne znam biti hkrati prijazna in odločna: ker sem najprej zelo popuščala (češ saj sem pod tujo streho) in se z zamudo začela postavljati zase, morda tudi kdaj “freh” – vaj za njune pojme – smo v prej kot dveh letih postali skoraj smrtni sovražniki. Tast me kar naprej “meče ven” in grozi, da bo v stanovanje, ki sva si ga uredila, naselil najemnike. S tem izsiljujeta tudi partnerja, ki pa noče zapustiti doma. Zato sta stara dva povsem zastrupila najin odnos!

Včasih je treba vprašati tudi sebe, ali gre za nestrpnost in nespoštovanje tasta in tašče, moti me namreč, da jima rečeš ” stara dva “. Mogoče je pa vzrok nesoglasij tudi v tebi. Malo razmisli.