Z možem sva poročena slabi dve leti, dve leti in pol pa živiva skupaj v gospodinjstvu njegove matere. Torej sem pri hiši snaha, ampak to samo po sebi niti ni tako problematično kot naslednja situacija: mož ima dve starejši sestri, ki sta zelo navezani na dom in prihajata pogosto k materi. Razumljivo, saj je ženička zelo materinska in ustrežljiva do vseh enako, tudi do mene je »dobra«. Od tega ima ta družina posebno navado: najstarejša sestra (moja svakinja, 45 let) vsako soboto in skoraj pred vsemi prazniki prihaja v hišo svojega rojstva ter pometa, čisti, drgne … kot prismojena. To počne že od tedaj, ko se je odselila od svoje rojstne hiše in ne glede na to, da ima svoje stanovanje, za sabo pa dve nesrečno propadli zvezi, iz katerih izhajajo 3 otroci (25, 23 in 9 let).
Od začetka, ko še nisem bila tako trdno vpeta v navade moje primožene družine, se mi je ta običaj in sestrino dejanje zdelo prav prisrčno, nakar je (s selitvijo k tej hiši) postalo zame vir neugodja in vznemirjanja, ki se začne ponavadi že v petek popoldne, ker vem, da bo jutri spet svakinja tu in vneto bo čistila najbolj uporabne površine v hiši, kjer sploh ne živi več, v meni pa vzbujala nelagodje, ko se mi bo zaluštalo prelistati sobotni časopis in popiti kavo. Sčasoma se mi je posvetilo, da mogoče pri njej sploh ni problem v tem, da »mora« opravljati storitev čiščenja iz posebnega razloga (npr. bolna mati, odsotnost gospodinje), temveč, da ima verjetno ona sama neko čustveno praznino, ki jo mora zapolniti v hiši svoje matere. Kot izgovor, da je pri njej… Problem je v tem, da me blazno moti, da s »pucanjem« posega tudi v mojo intimo in nevede ustvarja v meni nelagodje in vznemirjenje.
Vem, da se moj mož dobro razume s svojimi sestrami in materjo, ne počutim se zapostavljeno in sploh nočem razdirati njihovih družinskih vezi, čeprav sva se zaradi tega z možem večkrat sporekla. (Zaradi pomanjkanja moje asertivnosti) nikoli glasno ne rečem, naj ji za božjo voljo nekdo od domačih reče, da ji ni treba čistit, naj pa pride na obisk kadarkoli si želi.

Prosim vas za mnenje, se upravičeno čutim vznemirjeno in slabovoljno zaradi tega? So ti občutki v meni normalni?

Manjula, pravilno sklepaš. Svakinja še ni pometla s tistimi vezmi do matere, ki bi jih že davno morala prerasti. Ampak to je njen problem! Ni tvoj problem, kaj in kako svakinja dela, kakšne navade in obredi jo imajo v oblasti. Le to je tvoja stvar, do kod se čutiš identificirana s sedanjim domom. Ker obnašanje svakinje v taki meri moteče vpliva nate, da te vznemirja in prizadene, tu je keč. Saj tvoji občutki so čisto normalni, le zakaj bi ne bili. Občutki nam govorijo o nas samih – kaj popravit, kako ukrepat, kam naprej…
Jaz pa le mislim, da lahko brez slabe vesti poveš svakinji o svojem doživljanju. Ne na način, kako je prav in kako ne. Razumi, da se svakinji zdi še kako prav njeno izvajanje sobotne rekreacije! Zato ji povej samo o svojih občutjih, kot da z delom posega v tvojo intimo. Živo si predstavljaj sebe v takem položaju in kaj bi čutila, ko bi ti nekdo po pravici povedal, kje ga lomiš. Ko boš taktno povedala, kaj te žuli, se zna zgoditi, da bosta zagledali vsaka svojo “manijo” in jo s tem začeli odpravljati. Če veš, zakaj ti gre nakaj na živce in kako se taki stvari streže, je rešitev na dlani. Dokler ne veš, se pa ali žreš, ali kujaš na druge, na vsak način pa škoduješ najprej sebi, posledično pa še odnosu z okoljem. Ker ljudje premalo računamo na moč miselne energije. Zato se nam zdi, kot da uspemo skriti pred sočlovekom svoje mnenje o njem, če mu ga ne povemo. Pa še zdaleč ni tako. Naše mnenje se čuti kakor koli, ali kot naelektreno ozračje, kot odklanjanje bližine, kot odkrito nasprotovanje…
Kar korajžno! Se mi zdi, da bosta potem obe lažje zadihali.

Pozdravljena, Manjula,

tvoji občutki so čisto normalni. Čisto normalno je, da ti gre tako obnašanje na živce.

Ta sestra močno prestopa meje. Tvoja opažanja, da rajši porabi čas z delom v materini hiši namesto da bi poskrbela za svoje zadeve, čisto držijo.

Pot iz tega položaja ven pa je zapletena. Ostala družina ne vidi nič čudnega, ker so celo življenje navajeni, da ta sestra prihaja čistit. Zanje je to normalno.

Mislim, da bi tukaj moral nastopiti tvoj mož, ker je problem v njegovi družini in postaviti meje, z veliko obzirnosti. sestra naj najprej ne bi imela dostopa v intimne prostore (spalnica, kopalnica), kasneje pa tudi drugje.

Mogoče bi pa pomagalo, da ti v soboto v miru odpreš časopis in popiješ kavico in jo kratko malo pustiš delati. Ali pa da vsako soboto nekam greš in velikodušno prepustiš pospravljanje sestri. Morda se ji bo pa posvetilo.

lp

takole bi rekla:
ČE bi k meni kdo takole hodil pospravljat- in to kar sam od sebe- ne da bi zato prosila, bi dejansko RES se ta čas usedla, kaj prebrala, spila kavo ali šla nekam v naravo, ali pa kako drugače zabila ta čas.

Ker…
takih norcev, ki bo to počeli brezplačno, jih danes praktično ni več.
Če pa še koga “drži”, da bi to počel, se pa prostovoljno javim za “žrtev”
🙂

Komentar na prejšnjo temo (stephanie – tašča):

10 let sem živela pri moževih starših in to naju je skoraj pripeljalo do ločitve.Prišla sva do tega,da se morava odseliti in živeti samostojno,pa čeprav bova zaradi tega do grla ‘zapufana’.

Lahko dobiš dobro taščo,ne rabiš biti negativen še predno stopiš v njeno hišo,ampak polagam vam na srce,če imate možnost,osamosvojite se,živite ločeno,ker po nekaj letih je težko zakrpati zakon in partnerski odnos,ki je trpel zaradi tretjih oseb.

Zdaj grem z veseljem k tašči na kosilo,z veseljem se pogovarjam,kar se prej ni dalo,ko smo živeli skupaj.

Hja, tele naše “čarovnce” kne.

Ko sva se z mojim odločila, da bova živela v njihovi hiši je bilo to kar težko sprejeti. Ampak druge možnosti ni bilo, sama nisem imela še redne službe, on pa ne blesteče plače. Jao zmaja sem si nakopala na vrat, takega s tremi glavami. Da o tastu ne govorim, on je čisto pravi dinozaver.

To je bilo 16 let nazaj, ko sem bila stara dobrih 20 let. Imela sva svoje stanovanje v zgornjem nadstropju ampak brez lastnega vhoda. Še danes nimava lastnega vhoda.

Tašče so tašče, skoraj vse so od nas starejše vsaj 20 let, kar pomeni, da so si v teh letih mogoče, ampak čisto mogoče nabrale par izkušenj več.
Včasih se pač grdo pogledava, včasih se v kakšni stvari ne strinjava ampak če je ne bi bilo ali če bi ignorirala njo in njene nasvete iz principa, samo zato ker je tašča, bi naredila marsikatero neumnost več. In povrh vseh nasvetov, ki mi jih je moj zmaj dal čisto brezplačno, mi je še čuvala otroke, skuhala kosilo, prenašala mojo slabo voljo, mi brisala solze…
Ampak…danes bom iz principa šla domov in jo grdo gledala…samo zato ker je moja tašča!!!
Ali pa….če pogledam na vso zadevo drugače….hmm… mogoče, čisto mogoče pa je to mati mojega moža in čisto možno je da ima tudi mene malo rada in mogoče si zasluži moje spoštovanje.

Odnosi so v precejšni meri odvisni tudi od nas samih in dame zmaji in dinozavri živijo samo še v pravljicah.

Moja tašča je zlata…Zakaj že? Že samo zaradi tega ker vsak dan prenaša moje muhe.

Sama 2 leti živim v hiši fantovih staršev – v mansardi in imam super taščo. Ne vtika se v naju, če jo prosiš pa z veseljem priskoči na pomoč. Brez nje bi mi bilo tudi enostavno dolgčas. Pogovarjava se o vsem in je ena najbolj prijaznih oseb kar jih poznam. Da ne govorim o tem, kako prav pride njena pomoč njenih hčerki pri vzgoji vnukov. Vsaketoliko časa tudi meni namigne, da bi z veseljem kdaj popazila tudi moje otroke, ko bodo prijokali na svet. Pa se zaenkrat samo nasmehnem in ji obljubim, da jo bomo z veseljem najeli za varuško, ko bo čas za to.

Tudi življenje pod isto streho je lahko lepo. Vsaj pri nas je tako.

Ke1 in Tinkarca_ moram vama reči, da sta mi polepšali dan.
resnično!

Tako kot mi ga polepša moja snaha in moj bodoči zet.
🙂
Upam, da bo tudi najmlajši – ko bo iskal pravo dekle- našel kakšno tkao, ki bo z drugačnimi očmi gledalo na zmaje moje vrste
!

Draga Stephanie,

ne vem, zakaj si tako nastrojena proti vsem, ki se pač ne strinjajo(mo) s tvojim pogledom.

Sama sem prepričana (delno tudi iz lastnih izkušenj), da je normalni del odraščanja in osamosvajanja tudi to, da se mlad človek odseli od staršev. Ta odselitev ni samo fizična, ampak tudi simbolna. Seveda je v materialnem smislu to pogosto zelo težko, ampak verjela ali ne, sama imam na obdobje, ko sem zato, da sem lahko plačevala najemnino in druge stroške, zelo ekonomizirala s hrano, za kino in drugo zabavo pa mi ni ostalo nič, zelo lepe spomine. Predvsem zato, ker sem si dokazala, da zmorem i da sem lahko ‘odrasla’ in samostojna. Morda kdo tega občutka niti ne potrebuje, meni pa je predstavljal pomemben del osebnega razvoja.

Danes imam zelo prijazno taščo, ki nam (moji družini) želi vse najboljše. To vključuje tudi možnost (oz. njeno ponudbo in željo), da se preselimo v njeno hišo, kjer na ogromno prostora živi sama. Pa vendarle sva se z možem odločila, da raje vzameva kredit in naše malo stanovanje zamenjava za večje kot da se preselimo k tašči. Zakaj? Zato ker želiva imeti in ohraniti občutek, da sva sama ‘gospodarja’ na svojem in da se nama ni potrebno prilagajati, ampak lahko svoje življenje usmerjava tako, kot midva misliva, da je prav. Saj ne dvomim, da je vse kar tašča želi dobronamerno, vključno z njenimi bogatimi življenjskimi in vzgojnimi nasveti glede najinega sina, ampak ne želim izgubljati časa in energije s tem, da ji dokazujem, da so morda stvari danes nekoliko drugačne, kot so v njenih predstavah in izkušnjah. Morda sem jaz preveč neprilagodljiva, ampak vsakič ko gremo po skupnem kosilu pri tašči domov, sem vesela, da ne živimo skupaj. Pa je res prijazna gospa (ki mimogrede tudi odlično in nadvse rada kuha in poskrbi za nas)…

Nikakor ne trdim, da je to pravilo. Ljudje smo različni in vzpostavljamo različne odnose. Vendarle pa se mi zdi, da se otroci – zato, da zares odrastejo – morajo tudi simbolno osamosvojiti. nekateri to očitno zmorejo tudi če ostanejo pod streho staršev. Jaz nisem in ne bi, zato je bilo zame povsem logično, da sem se odselila, in mi je tudi danes povsem logično, da živimo ločeno tako od mojih kot od moževih staršev. Vidim, da to moja tašča zelo težko sprejema, ker je v nasprotju z vsemi njenimi predstavami in pričakovanji. In prav zato, ker se vseeno trudi razumeti ali pa vsaj sprejeti, kar ji sicer ni blizu, jo zelo cenim.

Srečno, Tisa

ojej…res nimam nič proti drugače mislečim.
Prav v tem času pišem eno precej žalostno zgodbo o tašči, ki je bila do svoje nesojene snahe hujša kot zver. Misliš, da sem slepa in gluha, da se te stvari ne dogajajo?
prav tako vem, da so pač nekateri taki, da raje živijo sami, neodvisno.
Ampak…to pa še ne pomeni, da je s tistimi, ki jih ne moti, če živijo s starši v neposredni bližini, kaj narobe.
ker SAMO ZATO GRE, nič drugega.

Tako kto meni trobezljajo moji vrstniki, kako mi bo žal, ker sem sprejela ta mlade pod streho, enako jih poslušajo oni, češ, še žal vam bo….

vendar so (smo) družine take in so drugačne. Kot smo ljudje kot posamezniki- taki in drugačni.

Kar je za nekatere prava malenkost, je drugim neosvojljivo kot najvišja gora.
Mar ne?

Se strinjam s Stephanie.

Ljudje smo si različni (hvala komurkoli že za to). Vsak človek drugače gleda in sprejema določeno situacijo.
Saj ne rečem…tudi jaz bi imela svojo hiško, pa veliko vrta okoli, pa še kakšno domačo žival, pa…, pa… Ampak samo zato, da bom v svoji hiši ne mislim žrtvovati naših počitnic (ker si jih zaslužim ker celo leto pridno delam), izletov in raznih drugih ugodnosti. Tu kjer sem se super počutim, imam svoj kotiček, svoj košček miru in sreče.

Čeprav živim v taščini hiši sem odrasla, odgovorna in samostojna oseba, s svojim načinom življenja in razmišljanja. Tega mi ni potrebno dokazovati s tem, da se takorekoč na silo odselim iz njene hiše. Ampak to je zopet stvar posameznikovega razmišljanja.
Prilagajamo se pa tako ali tako celo življenje; šefom, partnerju, otrokom,… smo zaradi tega kaj slabši? Mogoče tumpasti? Življenje ne teče vedno po gladki cesti…včasih se je pač potrebno prilagoditi, narediti kompromis…ampak zaradi še tega ne izgubimo svojega jaza…

”tisam” zelo lepo si napisala – resnično.Točno tako je.

Sploh ne dojamem kje vidiš ti Stefi problem?
Če vam tako ustreza, potem problema ni!
Če pa vam ne bo ustrezalo, pa problem bo?!
PA NE MISLIŠ MENDA DA BO NASTAL ZATO, KER NEKATERIM DRUGIM NE USTREZA ŽIVETI SKUPAJ S SVOJIMI STARŠI, SESTRAMI, BRATI, SVAKINJAMI, NEČAKI…POD ISTO STREHO?
pREVEČ BRIHTNA SE MI ZDIŠ,DA BI TAKO RAZMIŠLJALA. a SO VPLETENA ČUSTVA – KAK PIŠČANČEK LEZE IZPOD KRILA, PA ZATO TAKO GLASNO K……..
Pardon, nisem nalašč kričala, le po pomoti so velike črke!

Eh daj no, če se razumeš z eno snaho, se boš pa še z drugo.
Ker odvisno je od obeh in ti očitno v tem pogledu nisi problematična, tamlada pa tudi ne bo, če ne bo glih neki extra primerek, ampak v tem primeru bo itak takratko potegnil sin in to študirat naprej in nazaj, kaj bo če bo, je brezzveze, ker če je mulc v redu in ste skulirana familija si bo itak dobil skulirano punco. Vsaj večinoma gre to tako.
Tako da ne delaj si problemov, ki jih ni.

Ok, se bom oglasila tudi jaz, ki sem odprla na drugem forumu temo z naslovom: Bi živeli s taščo v istem gospodinjstvu?

Naj povem, da je moja bodoča tašča zelo v redu in jo spoštujem. Nikoli se ni vmešavala v odnos mene in njenega sina. Ima tudi starejšega sina, ki z družino živi v drugem kraju in se nikoli ni vmešavala v njuno življenje.

S taščo greva tudi skupaj na sprehod, na pijačo, če sem prosta, jo pokličem, če gre v mesto in greva skupaj peš.Pogovarjava se o vsem. Lahko bi rekla, da je najin odnos tudi prijateljski. Vsak dan se slišiva po telefonu, če se ne uspeva videt. Res, super je.

Moje prepričanje, da bi rada živela v lastnem gospodinjstvu, ne pomeni, da taščo sovražim. Ne, samo rada bi bila sama za gospodinjstvo, ne pa da bi se kregali glede plačila stroškov, glede tega, kaj bo kdo kuhal… Glede tega se že zdaj kdaj pa kdaj kregamo. Zato je bolje, da živimo sicer v isti hiši, vendar v ločenem gospodinjstvu.

Stephanie,
vaša bodoča snaha bo začutila, da ste dobra oseba. Če se razumete z zdajšnjo, se boste sigurno tudi s prihodnjo.

Celo človeško zgodovino so živele skupaj vsaj po tri generacije še s tetami in strici za povrh, pa so prežveli, mal se kregali, pa prilagajali, pa si pomagali…za otroke je menda dobro sožitje generacij staršev in starih staršev, otrok ima veliko doto, če je v nejgovem življenju prisotna tudi babica in dedek. Res znate vse pokvariti s to svojo silno nestrpnostjo! In to nestrpnost do tašč idr. bodo otroci peljali naprej v svojem življenju.

Joj, tudi jaz sem proti, da bi živela pod isto streho s taščo (ali celo z lastno mamo(!), pa je res ena supermama, nimam kej rečt!). Enostavno mi moji prijatelji in sodelavci najamrajo preveč zgodbic, kako se tašče (ali kdorkoli drug iz družine, da ne bo pomote) non-stop vmešavajo v njihovo življenje, otroke, kuharijo, pa zakaj suhe cote še vedno visijo na vrvi, haloooooo??? Res grozno! Ravno zato tudi jaz raje živim na svojem in plačujem (zaenkrat) najemnino, kot pa, da bi živela pri svojih starših, ker želim biti samostojna in neodvisna.

Po drugi strani pa se mi dlake dvignejo, ko slišim, kako so STARŠI preračunljivi, ker je vedno več takih, ki sklepajo pogodbe o doživljenjskem preživljanju (torej, če živiš pod njihovo streho, moraš skrbeti za njih do konca njihovega življenja, drugače lahko kar greš). To je res grozno in velikokrat pomislim, da vabijo svoje otroke živet pod isto streho tudi (poudarjam TUDI) zato, da bo kdo skrbel za njih na stara leta (da jim ne bo treba v dom), čeprav si nekateri tega niti ne upajo priznati seveda. Kaj vi mislite o tem?

Aja še eno vprašanje: zakaj je vedno trend, da se ženska primoži v skupno gospodinjstvo in živi z mamo svojega moža? Tudi na tem forumu so se javile same takšne. Zakaj se manj moških priženi k hiši??

Iz izkušenj vam povem, da problem postane pri sinu, ki ga starši pripeljejo do tega, da ne more postati odločen, samostojen in odgovoren mož, saj mu ni treba. Iz tu izhajajo vsi nadaljnji problemi.

Živijo!
Jaz živim zdaj komaj leto dni pri možu v hiši od tasta in tašča, vendar v ločenem stanovanju z ločenim vhodom. Tašča me pride vsak dan pozdraviti, saj delam na domu in že to mi gre na živce. Ne vem, kako bo, ko bodo tu otroci. Zdaj sem že v 8. mesecu nosečnosti. Včasih si mislim, zakaj mi je bilo treba se priseliti sem, mar bi šla v najem. Oba z možem sva sklenila, da bova šparala dnar in potem nekega dne imela svoj dom. Upam.
Čeprav najbrž nasvet starejših ni odveč: vse ne more priti hkrati, je treba potrpeti. Ne vem, kaj naj si mislim. Včasih mi je res težko.

moja tašča je v redu ženska, še stara generacija, vse bi naredila za družino in vsem pomagala. tast je pa prava lenoba, zna pa vedno kazat s prstom kaj je za narest,pa gnjavaža kam greš pa zakaj ne to pa to.

pa drobro, to še požremo. kaj pa moji starši?
to je šele problem. 100 % pametni kaj je dobro zate, tvoj glas ne šteje. non stop, kaj bi bilo dobro, da bi službeno, poklicno uspel, posebej pa materialno.

pa kaj vi mislite, da mi je treba k takim živet? zakaj? aja, ker oni tako pravijo in še zdaj jokajo za mano? mislim da vsak pri sebi najbolj pozna svoje starše, pa taščo. na podlagi tega se potem odločiš. pa ne ker jih sovražiš. ker jaz jih ne.

sem pa pri obojnih videla in še gledam druge brate, ki so ostali doma in kaj vse prenašajo. včasih je razlog, da nimajo financ, drugič pa raje trpijo doma- pa si potem privoščijo potovanja ipd.

vsaka družina je drugačna. vsaka čast tistim, ki se razumete, to je veliko vredno in jaz sem vam celo folš- posebej ko pridem domov, pa se spet začnejo risanke…