Deset let sem poročena. Vsa ta leta sva z možem s strani njegove matere in očeta in enega od bratov poslušala razne žaljivke, take fine, pod pasom. Bog ne daj, da si rekel kaj proti, je bil takoj ogenj v strehi. Več ali manj sva se upirala vsa ta leta, pred mesecem dni pa je počilo kot še nikoli do zdaj. Ker sva si z možem “drznila” povedati, da nama ne paše, kako se vtikajo v vzgojo najinih otrok, je tašča poleg tega, da se je skoraj razpočila od užaljenosti mojemu osemletnemu sinu rekla, da “ga bo na gobec”, če bo še kdaj tožil. Svojo izjavo je podkrepila z dvignjeno pestjo. To pa je bila kapljica čez rob.
To me je totalno zrušilo. Ne samo, da zelo slabo spim in da mi je že mesec dni slabo, non-stop mi hodi po glavi, kako je to mogoče, da ženska, ki hodi v cerkev in se razglaša za super babico izreče kaj takega!!
Kako naj to predelam in dam na stran????

Lp

Nič ne pomaga, morala se boš sprijazniti, da je tvoja tašča takšna kot je. Popravit je ne moreš, lahko samo žaluješ, da nisi dobila boljše. In ker se življenje ne vrti samo okoli tašče misli na druge stvari nje pa se izogibaj kolikor se le da. Recepta kako iz primitivca in prostaka narediti finega človeka še nihče ni izumil zato se raje usmeri v življenje kjer tašča ne igra glavne vloge.

Se podpišem pod Alice! Svet se pa res ne vrti okoli tašč, temveč okoli tebe in tebi ljubih! Posvetiš ji pa tako, da ste vsi neskončno srečni in si organizirate zaupanja vredno, polno ljubezni in spoštovanja vaših dogovorov, življenje 🙂

To se res zadnje čase se mi zdi doti dogaja. Te tašče se skoz vtikajo v razmerja, ki se jih ne tičejo.

Ja ne vozi otroka več tja, pretrgaj vse stike in to je to. Zaživite kot družina zase, ker to je bilo pa res že preveč..

saj ne živite v isti hiši ne?

Poskusi gledati s tega stališča:

Tašča ti ni nič v sorodu. Biološko je tujka. Prav nič te ne veže na njo. Sploh nisi dolžna biti v kakršnihkoli odnosih z njo. Posebno, če te ne mara.

Če si drzne reči otroku, da ga bo na gobec, ni vredna, da jo še kdaj pogledaš! Važno je le to, da z možem držita skupaj, da ni mamin sinček in si naredita plan, kako stran od te nekulture.Glede varstva si pa tudi s prijateljicami lahko priskočimo in še bolj srčno. Včasih je čisti tujec bolj sorodna duša, kot sorodnik. Srečno!

Frflja napisal:

> Deset let sem poročena. Vsa ta leta sva z možem s strani
> njegove matere in očeta in enega od bratov poslušala razne
> žaljivke, take fine, pod pasom. Bog ne daj, da si rekel kaj
> proti, je bil takoj ogenj v strehi. Več ali manj sva se upirala
> vsa ta leta, pred mesecem dni pa je počilo kot še nikoli do
> zdaj. Ker sva si z možem “drznila” povedati, da nama ne paše,
> kako se vtikajo v vzgojo najinih otrok, je tašča poleg tega, da
> se je skoraj razpočila od užaljenosti mojemu osemletnemu sinu
> rekla, da “ga bo na gobec”, če bo še kdaj tožil. Svojo izjavo
> je podkrepila z dvignjeno pestjo. To pa je bila kapljica čez
> rob.

Kapljica čez rob?! Mensezdi da si zaslužita medaljo za 10 letno prenašanje gobcanja in vtikanja v vajino družino. Če bi se to pri meni zgodilo, bi tist moment, ko je tašča to izjavla, vstala in rekla sinu: Poglej kako to izgleda in bi tastaro prpizdila čez žnabl in jo napizdila, kwa se gre?? Čaki mal… tvojemu sinu je grozila lastna babica. Kaj se dogaja potem med njo in tvojim sinom, ko te ni?? Si kdaj pomislila tudi to?

Pri nas je bilo vse kul dokler nisem rodila sina in je začel tast stalno visel pri nas in gledal kje imamo prah, kje so pajki,…. ma si morš mislt da se mi je utrgal in smo se pošteno pičl, sam tiho pa nisem bila sem se zdrla nanga, da mi nima kej hodt po stanovanju brez predohne najave, da mi ne bo pajkov štev, ker neglede na to da smo v njegovi hiši nisem prišla sem živet, zato da me bo komandiral, niti nisem prišla jaz k njim koga komandirat. Pa še pa besed je padl, no in potem se je kujal 3 mesece, sedaj pa je spet tako kot pred porodom.

Dej nej ti bo jasno, da moraš zaščititi svojo družino in da se nima nihče vtikat v vzgojo vajinih otrok in daj to JASNO vedet. Zdele ko je prišlo do te situacije imaš idelano priložnost da bolj ostro pričneš nastopat.
lp

Bolj pomembno je, kako bo to predelal tvoj otrok.

Joj, kako imava midve podoben problem…tudi jaz sem ves čas prijazna, tašči si niti ne upam nič povedati, sem prijazna in obzirna, ona pa to izkorišča. Jaz v tem primeru sploh ne znam svetovati, sama sem zelo pod pritiskom zaradi istih stvari. Sem bila pa pred leti na nekih predavanjih o teh stvareh – medgeneracijskih problemih in strokovnjak tega ni mogel rešiti. V takih primerih, je rekel, da je potreben najmanj 30-urni tečaj, da se snahe nauči odreagirati pravilno. Ti tečaji so nekje v Lj, ne spominjam se točno kje, morda na Betaniji..se moram pozanimati tudi sama. Tudi sama skušam predelati te stvari, ampak ne vem, kaj mi pomaga, če odpustim, na vse pozabim, sem prijazna, jutri pa spet in spet….

Če človek v sebi čuti, da je lahko do nekoga prijazen, da torej simpatizira z njim, je z lahkoto in po naravi prijazen. Če do nekoga ne čutiš nič naklonjenosti, če se ga celo bojiš in ga ne maraš, pa prijaznost samo izčrpava in je lažje kar lepo biti neprijazen. Kot po naravi čutiš. Lepo iskreno, direktno, naravno, odkrito nestrinjanje.

Če boš hodila po samotni poti in srečala nekoga, ki te hoče oropati, se mu boš tudi smehljala?

Nič ne bo pomagalo,če se še boš naprej jezila in nič spala.

Bodi to kar si in se ne spreminjaj,niti proti tašči.
Sprejmi jo takšno kakršna je.Glede cerkve ti pa rečem samo to,da velika večina ne ve,zakaj tja hodi.Bog pomagaj!