Tanja, vaše sporočilo sem preselila sem zgoraj, ker ste se oglasili pod sporočilo, ki je datirano več kot štiri mesece nazaj. Takole ste pisali:

Moj fantek je star 2,5 meseca in se še vedno doji-ponoči na 3 ali 4 ure, čez dan pa še vedno na 1,5 do 2 uri.po mastitisu so mi svetovali dojenje iz obeh dojk po cc15 min na vsaki. ponoči fantek že po 15 min -po podoju trdno zaspi in ne rabi več druge dojke. potem lepo spi. podnevi pa ga hranim iz obeh dojk.zanima me ali morda čez dan iz obeh dobi preveč prednjega mleka. in je zato pogosteje lačen? (blato ima sicer lepo rumeno in odvaja pribl.5-6x dnevno) Seveda rada dojim, ampak tudi čez dan bi imela več časa za sprehode in nakupe oblekc, če bi se dojil na 3 ure. Kaj menite ali naj začnem čez dan tudi dojiti le na eni dojki in kako dolgo pribl., saj je fantek zaspanček.

Draga Tanja,
dojenje ni namenjeno samo hranjenju otroka, dojenje je tudi za odžejanje otroci se dojijo, kadar potrebujejo materino bližino. Zato pogostejše dojenje preko dneva ne more pomeniti le tega, da je dojenček lačen. Ker vaš fantiček lepo polni pleničke in napreduje pri rasti in razvoju, prav tako ne moremo trditi da je lačen. Torej lahko iščemo vzroke za pogostejše dojenje drugje. Starost otroka prav tako ne diktira količino obrokov ki naj bi jih dojenček MORAL imeti – saj veste – dojenje ni samo hranjenje. Če pa pri tem gledate na tabele v knjigah, kjer so na zadnji strani reklame za prilagojena mleka ali celo iz prospektov, ki jih ta industrija veselo deli naokoli – zavrzite jih. Ravnajte se po svojem občutku in dojenčkovih znakih, kaj potrebuje.

Od kod in zakaj pa ravno 3 ure? Uf, brez zamere, ampak mit teh nesrečnih treh ur je prava nesreča za novodobne mamice. Ali ste vi lačni, žejni ali potrebujete cartanje točno na tri ure?
Te nesrečne tri ure za hranjenje namreč izhajajo iz omejitev prejšnjim generacijam dojenčkov, ki so bil hranjeni – po steklenički. In prej kot na tri ure ni bilo dobro, da bi jih hranili, ker se je moralo umetno mleko prebaviti in ker so se bali, da bodo dojenčki predebeli. Samo zato. Za dojenje otroke torej tri ure nikakor niso in ne morejo biti pravilo.

Radi bi imeli več časa za sprehode, nakupe… razumem vas, tudi sama sem imela ob mojih otrocih včasih občutek, da omejujejo in diktirajo moj čas. Toda nekaj vam kot izkušena mama (pa prosim ne razumite tega pokroviteljsko) zagotovo povem: dojenčki so majhni res malo časa in ta čas zelo hitro mine. Prepustite se mu in uživajte, za vse ostalo bo še vedno dovolj časa. Če morate kakšno zadevo nujno urediti pa je najbolj enostavno, da dojenčka vzamete s seboj. Če vas skrbi, da se bo prebudil ravno na pol poti v mesto, planirajte svoj sprehod tako, da bodo vmes kakšne primerne klopce ali trgovine, kjer boste lahko otroka podojili in pomirili.

Sprašujete me, ali naj bi preko dneva dojili tudi le na eni dojki in kako dolgo naj dojite. Draga Tanja, dojenja ne omejujemo ne časovno in ne fizično. Če dojenček po 15 minutah začne dremati na prvi dojki, mu vsekakor ponudite še drugo stran. Morda ga bo nov tok mleka spodbudil k aktivnejšemu sesanju. Barva blata, ki jo navajate kaže na to, da dojenček dobi dovolj zadnjega mleka tudi če dojite iz obeh dojk hkrati. Nekatere mamice dojijo iz ene dojke, nekatere iz obeh, nekatere kako pač pride in tudi pri dojenju nikar ne glejte na uro! Nekateri ljudje (tudi odrasli) kakšen dan lačno pogoltamo kosilo, kakšen dan uživaško malicamo, kakšen dan nismo toliko lačni, da bi pojedli vse… Ravnajte se po vašem otroku, on je tisti, ki vam bo povedal, kaj potrebuje.

hvala za odgovor. Vem, da se moram ravnati po otročku, mene je zanimalo le vaše mnenje glede dojenja na obeh dojkah in posledično to, ali mi bo morda mleka zmanjkalo, saj otroček navadno nikoli ne izprazni dojke popolnoma, saj prej zaspi, potem pa mu ponudim drugo stran(to delam že vseskozi) in še je.

Pa še to, prvi mesec sem dojila kar nonstop, saj je otroček kar naprej spal pri dojkah in če sem ga odstranila, se je po 5 min spet jokal in zahteval dojko.Ni pa jedel, večinoma se je nekako crkljal. Pediatrinja mi je nato rekla, naj ne pretiravam in naj dojim po 15 min na vsaki dojki in po tem se je najino hranjenje res uredilo na pribl. 2 uri. Vem da je to slišati nekako ”kruto”-časovno omejevanje, vendar pa čisto realno- vse mamice vedo na pribl. koliko časa se njihov otrok doji, če jih kdo vpraša (od pediatra naprej…),. Tudi jaz ne morem kar reči-po potrebi, non stop…Pa da se razumemo, to mi ni težko, je pa čudno. Tudi ven potem sploh ne moreš normalno, če si ne moreš splanirati ali bo jedel spet čez 5 min ali čez 1 uro.Če imaš vse popolnoma zmešano. ne vem no, to ”po potrebi” se mi zdi preveč idealistično. Čeprav kakšen dan imam tudi jaz zmešan, ker jeva nonstop ker pač vidim, da to potrebuje, vendar pa to ni vsak dan.

Tanja pozdravljena.

Mojega mnenje glede dojenja na obeh dojkah ali ne pa ne morem postavljati kar tako na splošno. Nekatere matere lepo dojijo iz ene dojke pri enem podoju, nekatere matere iz obeh. pri akkšnem podoju dojenček poje več,, pri kakšnem manj. To je popolnoma normalno. Včasih se dojenček tudi ne naje ampak samo popije (žeja) ali se pocarta.

Prav tako je nesmiselno določati čas, koliko naj bi bil otrok pri prsih in presledek med podoji. Najprej moramo razlikovati pojma “biti pri prsih” in “dojiti se”. Otrok se bo dobro in pravilno dojil, če bo pravilno pristavljen in bo aktivno sesal. Poleg tega mnenje, da otrok dobi 90% mleka iz prve dojke v prvih 5 – 10 minutah ne velja za vse. Otroci so zelo različni in različno sesajo, poleg tega je izcejanje mleka pri materah različno. Nekateri se najedo že v 5 – 10 minutah pri eni dojki, drugi pa za to potrebujejo tudi celo uro in se morajo podojiti na obeh dojkah. Vsekakor ne mroete zgrešiti, če se prilagodite vašemu otroku in ga dojite, kadar in kolikor dolgo on želi.

Mleko nastaja v mlečnih žlezah. Iz mlečnih žlez se mleko izloča v mlečne vode in razširjene mlečne sinuse (zbiralnike) tik pred bradavico. Ko dojenček molze areolo, se mleko sprosti skozi odprtine na bradavici.

Za tvorbo mleka sta potrebna hormona prolaktin in oksitocin. Ob pričetku dojenja se izloča najprej tako imenovano prednje mleko, mleko, ki se je nabralo v mlečnih vodih in mlečnih grozdih. Ko se začne izločati hormon oksitocin, pride do tako imenovanega izcejalnega refleksa, ki povzroči, da se mleko iztiska direktno iz mlečnih celic ali alveol. V njih pa se mleko tvori sproti – iz krvi! Ali povedano preprosteje: dojke niso rezervoarji za mleko, kjer naj bi se mleko moralo nateči. Mleko, ki ga čutimo v dojkah je prednje mleko, ki se je nabralo v mlečnih vodih. ko pride do izcejalnega refleksa se začne izločati zadnje mleko, ki se tvori sproti. Prav zato nikakor niso smiselni nasveti, kot: “med podoji mora biti najmanj tri ure časa, da se mleko v dojkah lahko nabere”. Ta izjava ne drži.

Znanstvene raziskave (Peter Hartmann, Australia, 1990) med doječimi ženami so dokazale, da je hitrost polnjenja mlečnih celic odvisna od stopnje izpraznjenosti dojke. Ta pojav se strokovno imenuje “autocrine” ali “lokalni nadzor”.

Če se mlečna celica (alveola) ne izprazni popolnoma, se novonastalo mleko premeša s preostalim mlekom v celici. Ko je mlečni vod poln, se sprožijo zaviralne snovi (encimi, maščobne kisline in drugi elementi), ki izločevalnim celicam pošljejo signal, ki upočasni tvorjenje mleka. Bolj kot je dojka izpraznjena, hitreje se bo napolnila.

Pri materah, kjer je laktacija že dobro vzpostavljena se povprečno tvori 11 do 58 ml mleka na eno uro, na eno dojko. Izpraznjene dojke “naredijo” mleko hitreje kakor polnejše. Če je mleko iz dojk spraznjeno redno in neprekinjeno, je tvorba mleka neprekinjena in polna.

Hartmannove raziskave so pokazale, da je mlečna zaloga močno odvisna od dojenčkovih potreb. Dojenčki tako zelo redko porabijo prav vse mleko, ki je na voljo v materinem telesu. Povprečno dojenčki v enem dnevu izpraznijo le 74% razpoložljivega mleka. Otrokovo sesanje tako enostavno sproti uravnava tvorbo mleka v krajših časovnih intervalih (24 ur).

Nekateri ta pojav imenujejo ” koncept 80:20″. 80% predstavlja običajno otrokovo porabo v vsakem dnevu. 20% mleka je ostanek mleka, tistega, ki ostane v materinih dojkah. Če otrok izprazni več kot 80%, se zaloga mleka POVEČA, da se razmerje vzdržuje. Če je izpraznjeno manj kot 80% mleka se proizvodnja ZMANJŠA. Ta koncept je zelo poenostavljena razlaga zelo kompleksnega procesa, bistveno je to, da se zaloga mleka ne zmanjka nenadoma (po domače “čez noč”), ampak je ta proces zelo počasen in postopen.

Pravite, da vam ni težko dojiti non-stop, a da je čudno, kako se to sliši pri drugih ljudeh. Hm, na srečanju LLLI se to ne bo zdelo nikomur čudno. In zdravstvenemu osebju, ki se sproti izobražuje in so dobro seznanjeni z laktacijo tudi zagotovo ne.

Po potrebi se vam zdi idealistično. morda res za vas in za naš, zahodnjaški način življenja. Toda ta “po potrebi” uspešno in popolnoma naravno deluje v številnih družinah po vsem svetu, tudi v zahodnjaških kulturah. Morda je večji problem v tem, kako to dejstvo sprejemajo in komentirajo generacije naših staršev, za katere dojenje ni bila norma.

Včasih imamo mamice o dojenju malce preidealistično predsatvo. Dojenje si predstavljamo kot ga vidimo na nežnih, rahlo zamegljenih slikah, kjer lepa mamica doji lepega dojenčka v lepi čipkasti spalni srajci, itd… Saj dojenje je večinoma res takšna slika mirnega in predanega cartanja, vedno pa zagotovo ne. Malce heca: v lepi čipkasti spalni srajčki, ki nam itak po porodu ni več prav in katera prijetno diši po pobruhanem mleku in nas potem zebe čez hrbet – zagotovo ne.

Kako pa mislite, da sem šla lahko ven jaz? Vedno in povsod s tremi majhnimi otroci, starimi od 0 do pet let? In katere sem dojila takrat, ko so oni to potrebovali? Vsak dan smo bili zunaj najmanj tri ure, vsak dan sem v miru popila kavico, vsak dan sem si privoščila dooooolg sprehodm, nakupovanje po potrebi, kuhanje kosila, igro s starejšima dvema, itd… Potem smo idelana družina? Eh, zagotovo ne. Le malce vnaprejšnega načrtovanja, pa gre. Včasih smo se pač morali ustaviti na kakšni klopici mimogrede, včasih sem pač pila kavico z dojenčkom pri prsih (rada pijem mrzlo kavo), včasih sem med sprehodom dojila, ko sem imela otroka v slingu, pa ljudje tega sploh niso opazili, ker je bilo diskretno in neopazno. In hm, nekajkrat sem dojila celo, ko sem vozila (sobno) kolo. Pri nas doma je dojenje pač postalo nekaj samoumevnega, naravnega – kako naj se lepo slovensko izrazim – po potrebi tudi “uzput”.

Ja, tole mi je pa všeč. UZPUT. Zato, ker jaz to velikokrat počnem.

Pri prvem otroku je bilo vse tako nekam obvezno, če sem bila kje na obisku, so me spravljali v posebno sobo, me spraševali če kaj rabim, ipd., zdaj pri drugem otroku (po 25 mesecih vaje) pa se mi zdi samoumevno, da večkrat podojim lakotnika kar uzput. Včasih počnem zraven še marsikaj, odklepam vrata, na kratko potelefoniram (zdaj sicer ne, ker je pri 4 mesecih preveč radoveden in takoj spusti bradavico, če se preveč stvari dogaja, ko on je). In resnično ne vem, na koliko časa je. Včasih se trudim prešteti kolikorat na dan je bilo, pa niti to ni vsak dan enako, tako da na taka vprašanja preprosoto odgovorim: Ne vem! Kadar je pač lačen. Kadar hoče. Nekateri malo čudno gledajo, ampak inteligentni ljudje hitro sprejmejo tak odgovor kot logičen. In, če mi kdo reče, če kaj rabim (poseben stol, mir, blazino, pručko,…), mirno odvrnem, da naj ne skrbijo in naj počno naprej, kar so pač počeli, midva to zrihtava kar uzput.

LP
Mojca