SInoči me je poklical dober znanec, da je imel prijatelj prejšnji teden prometno nesrečo ……. in da se ni dobro izšlo.
En teden so ga imeli na aparatih, bil je v komi, upali so, pa ni šlo … jutri je pogreb.

Pa še tako daleč, dobre 4 ure vožnje v eno smer; če je brez zastojev, cesta suha, nobenega postanka … tako rada bi šla, se poslovila od njega, z mojim dragim sva skupaj jokala, ko sem mu povedala…

Tako me vleče na pogreb, tako rada sem ga imela, pa mi pamet govori, naj ostanem doma. Naj pošljem telegram in grem prižgat svečko prvič, ko bom šla dol. Da bodo njegovi razumeli, zakaj me ni bilo.

Včeraj zvečer sem klicala k njim, govorila z nečakom, žena je spala, brat je urejal stvari glede pogreba, oče sploh ni sposoben govoriti s kom, …… vsi so popolnoma iz sebe, vsi na pomirilih…

Že cel večer, celo noč, zdaj zjutraj imam prebliske, se spominjam skupnih doživetij, smeha, naših zabav, on je bil prvi, ki naju je z mojim dragim videl skupaj, povedal, da naju je videl, šele ko je bilo že “javno”…… vsako leto, ko sem prišla na dopust, je bila prva pot k njim in jih pozdravit, se poljubčkat in predebatirat situacijo….

Tudi morje ne bo več to, kar je bilo, brez njega. Pa čeprav se med letom niti nismo kaj posebej klicarili, sem vedno vedela, da je tam, vedno mi je pokazal, da me je vesel, nikoli pri njih v konobi nisem bila samo gost ampak sem bila dobrodošel prijatelj …. tudi ko so zadnji gosti šli in smo ostali sami in si naredili žur…
Z njim sem se vedno počutila super, poznal me je nasmejano, tudi utrujeno od preveč njihovega vina, pa kako se blešči moj rit na nočnem kopanju, opazoval je moja iskanja, brez da bi mi solil pamet, vedel za moje morske simpatije… z nasmeškom prikimaval, ko sva z mojim dragim oznanila vezo ….. tako rada sem ga imela……

Že zdajle ga pogrešam ….. pa čeprav še včeraj niti pomislila nisem nanj … ah, saj bomo skupaj čez dober mesec, ko grem na dopust, tam bo, lepo nam bo …… zdaj pa ga ni več……..

Barca.

Četudi je naporna in dolga pot pred tabo, mislim, da ti ne bo nikoli žal, če se boš na pogreb odpravila. Če se ne boš, pa ti bo verjetno vedno žal!

Saj bo gotovo zelo težko – vsem njegovim, tebi tudi, a boš z njimi, ko bo najhuje!

On bo pa tako ali tako z Vami!

Kakorkoli se boš odločila – moje sožalje, da moraš tudi ti skozi tako bolečo preizkušnjo!

Vidka

Danes je bil pogreb …… mene ni bilo tam…….

V službi sem si uredila dopust, se že zjutraj odpravila na pot, da se poslovim (sama, moj dragi ni mogel prekiniti službenega potovanja), da postojim ob žari, mu povem, kako blazno rada sem ga imela, kako ga pogrešam … Da čeprav mi je zdaj hudo, sem srečna, da sem ga poznala. Da me je smatral ne za znanko ampak za prijateljico.

Pa ni šlo. Tako hudo je bilo peljati, se zavedati, kam grem – zakaj grem, da so ti ovinki čisto drugačni kot običajno. Prvič sem stala in se zjokala že po dobrih petih kilometrih. Po dobrih dvajsetih sem spet stala, se zavedla, da sem imela hudičevo srečo, da nisem povzročila prometne nesreče …

Cel dan zdaj doma sedim, gledam stare slike, se spominjam skupnih dogodkov, smeha, veselja, ko je dobil prvo hčerko, kako radosten je bil, ko je dobil sina…. kako me je znal podražiti zaradi mojih kilogramčkov, kako so pikali njegovi brki, ko sva se poljubčkala za začetek dopusta … kako je znal namešati najboljši bambus na svetu … kako sem vedela, da ga lahko pokličem ob treh zjutraj, če ga rabim …… Vsaka slika mi vzbudi toliko spominov, samih lepih… Tako hudo mi je …..

A tolažim se, da ve, da sem v mislih z njim, na mizi goti svečka zanj… v petek zvečer prileti moj dragi in greva naprej k njemu… in če bom dobra, se bova čez leta spet srečala nekje nad zvezdami. On vem, da je tam…

Draga moja.

Prav si storila,da se nisi podala na pot v takem stanju.Preveč ti je blo hudo,da bi se lahko skoncentrirala na vožnjo.Pojdi na njegov grob,ko boš imela dovolj moči za vožnjo in boš prepričana,da si sposobna tega.Spominjaj se lepih trenutkov in on bo tega najbolj vesel.Naj ti ne bo hudo, če nisi šla na pogreb.Dovolj boš storila z spomini in on bo tega najbolj vesel.
Drž se in moje iskrene sožalje.