Tako sama sem
Danes imam slab dan. Nekaj časa sem gledala po telefonu, koga naj pokličem, številk je veliko, samo na koncu sem se odločila za vas, vi me ne poznate. Danes potrebujem to.
Na kratko malo zgodovine. Poročena sem pet let, dva majhna otroka, končano fakulteto, finance več kot dobre, torej kaj je narobe? Mož je doma en teden v mesecu, pa še to ne v enem kosu. Je trgovski potnik in je v večini v Aziji. Kljub ogromno dela, moji službi, hobiju,prijateljev sem sama.
Dolgo časa me to ni motilo, ker vem da je taka njegova služba, da je ne bo menjal in da je in bo takšno moje življenje. Sedaj pa ne morem več. Čedalje bolj razmišljam, da ne želim biti več dan za dnevom sama zvečer na sedežni, ko dam spat otroke. Da se zjutraj zbudim sama, pogrešam nežnost, seks, ljubljenje to mi manjka, da me že vse boli. Da se počutim ženska, da se počutim seksi, da vidim kako me nekdo gleda, pa ne samo nekdo, da me gleda moj mož. Je ljubezen mojega življenja in ko nismo skupaj en del mene manjka.
Težko mi je.
Spoštovana Emma,
če ste ta dan ob takšnem razpoloženju pričakovali naš hiter odziv, ste bila najbrž razočarana. Na forumu žal ni možno tako hitro odgovoriti, kot se to da telefonsko. Kakorkoli že, namenil vam bom svoj odziv, čeprav imam občutek, da ste bolj kot danes tisti dan rabili rame, varen objem in tolažbo da bo vse v redu. Saj je vam pri vsem tem še najtežje. Ste osamljeni, nesrečni in v partnerstvu – ki to ni – prepuščeni sami sebi, da skrbite za celotno družino.
Sedem dni v mesecu, tj. približno 85 dni na leto prisotnega soproga in partnerja, je še za rekreacijo premalo, kaj šele za zakonski odnos. Da niti ne govorim o očetovstvu in o pogrešanju. To je vsekakor krivično – do vas in otrok in cele družine skupaj z očetom vred. Vendar, tako kot ste sami tudi priznali, odgovornost, da sta se vajin odnos in družina znašla v vzdušju kot je, leži na obeh straneh.
Zadevo je potrebno v pogovoru z soprogom izpostaviti kot NUJNO. Verjamem, da je tvegano soočati tako sebe kot moža s tem, vendar je to resnica, ki nosi izjemno negativne učinke v vaše življenje in je o njej potrebno odkrito spregovoriti s partnerjem – ki zadevo naj jemlje resno in spoštljivo.
Popolnoma vas razumem, ko ne želite več biti sami, kdo pa si to sploh želi!? – in to je izraz vašega počutja, ki se mora prej ali slej nehati, ker postaja nevzdržno. Zakonca se za odnos odločita tudi zato, da bosta drug ob drugem takrat, ko bo enemu od njiju težko. In partner/-ka naj bi bil tu zato, da z njim delimo vse tisto, česar ne moremo deliti z drugimi, kjerkoli, kadarkoli. Ta odnos je svetinja. Čas, v katerem sta, bo zato prej ali slej preizkušal moč vajinega razmerja.
V kolikor je še kaj ljubezni, ki veže in zapolnjuje vajin odnos, bosta prek novih odločitev prej ali našla drugačno, boljšo pot za vaju, za družino. Da vsi skupaj najdete mir. Zaupajte si, bodite dejavni in verjemite da se bodo stvari uredile.
Lepo vas pozdravljam,
Zdravo!
Vem, da se je v tako depresivnem stanju težko lotioti česarkoli, vendar je vredno poskusiti. Najslabše je, če ne počnemo ničesar, ker se v brezdelju začne klepet v glavi. Vem da si nesrečna, saj sem bila v življenju v podobni situaciji, vedno in za vse sama. Ne prepusti se malodušju in poišči kakšno vzpodbudno knjigo, kako dvigniti razpoloženje, sicer bo vedno slabše.
Srečno!