ta spolnost?!
Kot sem prebrala, nas ima kar nekaj parov težave v spolnosti.
Tudi sama sem v veliki stiski, zato se obračam po pomoč.
Na kratko o sebi: odrasla sem v družini, kjer je bil oče alkoholik (slabič), odnosi zelo odtujeni. Dolgo sem se iskala v partnerskih odnosih, seveda sem izbirala tudi “pijance”. Zveze so trajale največ do 8 mesecev. Vmes sem bila kako leto ali več sama. Kar se tiče spolnosti: uživala sem v odnosu s prvo ljubeznijo, a se potem ohladila in prekinila odnos, kasneje še z drugo veliko ljubeznijo s katerim nikoli nisva bila par več kot tri tedne skupaj. Vmes sem lahko živela brez seksa, ko pa sem začutila potrebo, pa sem si morda res v zadnji sili umislila ljubimca. Imela sem še nekaj zvez, a niso zame omembe vredne.
S sedanjim partnerjem – možem sem začutila privlačnost ob prvem srečanju. KO sem mi je prehitro približal: češ midva bi lahko bila par že ob drugem srečanju, sem ga posatvila “na hladno”. Nisva se videla pol leta, po tem pa sva se počasi zbližala in postala par. Vem, da paše k meni, da lahko z njim živim. A spolnosti pa že od začetka ni ta prave. Ko sva bila prvič intimna, sem bila malce “razočarana”, ker ni bil najbolj vešč ljubljenja. Tudi ni vzdržal daljšega spolnega odnosa. Odnos se mi je večkrat zazdel preveč mehanski. Sicer se mož potrudi, da sem tudi jaz zadovoljena, gleda name, a nekak mi je vse skupaj rutinsko. Na začetku je on želel seksati vsako noč, komaj sem se branila. ker mi je bilo to veliko preveč, sem zavzela kar obrambni položaj. In ta mi je ostal nekako do danes, ko sva skupaj 6 let. Imava zelo redke spolne odnose, velikokrat si oddahnem, če jih nimava, ima me za spolno “hladno” žensko. Hkrati pa tudi on več ne daje pobude za seks, kar mi je velikokrat prav, a vseeno vem, da to ni rešitev.
In hkrati se sprašujem kako je sploh z mojo spolnostjo. Z možem pač živiva vsak dan skupaj,. To niso afere ali razmerja po pol leta. Tudi takrat sem si vedno odahnila na nek način in imela čas zase.
Od doma sem prinesla bolj slaba sporočila o spolnosti. Saj veste, skrivanje golote, nikoli nisem videla poljuba, ne nežnosti med starši. In ko sem začela hoditi ven, mi je mama vedno grozila: da ne bom kurba. V strahu seveda, da ne zanosim prehitro.
nekako mi ne gre v kontekst, da “moram” celo življenje seksati z možem tja do penzije. Ok, da če si v paru, tako pač je. Pa ne bi rekla, da nimam rada seksa, a ne toliko. Seks mi je kot posladek in ne potrebujem ga vsak dan. Mož me vpraša, kolikokrat bi si jaz recimo želela seksa. Vsak mesec enkrat, na teden, an leto? Kaj pa vem? Moti me že to postavljanje urnika. ne vem, ko se zgodi! Kaj pa če se ne zgodi, če se ga vedno izognem in postavim na stranski tir? Kaj če mi je pomembnejša služba, druge obveznosti.
Toliko nekak o mojem odnosu do spolnosti. V bistvu sebe ne razumem. Najbolj sem uživala v seksu z moškima, ki mi karakterno nista ustrezala, s katerima si ne bi želela skupnega življenja.
Ne bi želela izgubiti moža, a on je vedno bolj nezadovoljen in se počuti zavrnjenega. Jaz pa nerazumljeno. Nekako nama nobeden pogovor ne pomaga.
Prosim za pomoč.
Ljudje imamo glede spolnosti zelo razlicne potrebe. Eni je sploh ne potrebujejo in lahko mirno zivijo brez nje in je sploh ne pogresajo, kar je povsem v redu – seveda, ce si najdejo tudi sebi podobnega partnerja. V vajinem primeru temu ni tako in nastale bodo velike tezave.
Morda imas od otrostva vtisnjen vzorec, da je spolnost umazana. In bolj kot odrascamo, bolj postajamo podobni starsem in bolj zazivijo njihovi vzorci skozi nas. Zato se morda lahko sprostis samo z nekom, za katerega ves, da ne bo trajalo. V stalni zvezi pa ponavljas vzorce iz otrostva in te spolnost ne zanima. Morda pa je problem v mozu in te enostavno odbija zaradi tega, ker se v postelji ne znajde najbolje.
Nujno si moras zastaviti vprasanja: Ali mi je spolnost sploh se vsec? Ali bi si jo zelela s kom drugim in ne z mozem? Zakaj me spolnost z mozem odbija? Ali bi si v spolnosti z njim zelela kaj spremeniti? Ali je najin odnos z tak kot mora biti, ali dobro komunicirava itd.? Na vsa ta vprasanja lahko odgovoris tudi ob strokovni pomoci, ki bi si jo morala poiskati skupaj s partnerjem. Cim imas partnerja, spolnost ni samo tvoj problem, temvec vajin, in resevati bi ga morala skupaj.
Manja!
Nisem ne psihoterpavet ne psihiater ne nic podobnega, vendar se mi tako na prvi pogled zdi, da povezujes seks z necim neprijetnim, nikakor pa ne z ljubeznijo oz. dobrim partnesrkim odnosom; v seksu si uzivala z moskimi, ki ti niso bili zares vsec, sedaj pa ko imas z nekom nekaj lepega, se ti zdi da seks v to enostavno ne spada…
Sama pravis, da si od doma prinesla slaba sporocila o spolnosti…skoraj se mi zdi, da se bi pocutila krivo, ce bi v spolnosti uzivala?
Kaj sele, ce bi v spolnosti (ki je sama po sebi po tvoje ‘slaba’) uzivala z nekom, ki je ‘dober’ (ki ni le nekdo za seks, ampak je nekdo, ki ga imas rada, ki je v tvoje zivljenje prinesel nekaj dobrega, je pozitivec)!…?
Ob tem bi te tudi vprasala: zakaj se z mozem ne pogovoris o tem, kaj te pri seksu z njim moti (ce po tvojem ni vesc ljubljenja)? Zakaj mu ne poves cesa si zelis vec, cesa ne maras – pac poskusas spremeniti to, da se ti seks vcasih zdi mehanski in pri njem ne uzivas toliko? Kaj sploh pomeni, da se on ‘potrudi da si tudi ti zadovoljena’? Ker iz tvojega pisanja ne kaze, da bi res bila.
Mislim tudi, da ce si bila ob prvem stiku razocarana, to se nic ne pomeni…tu smo zato da se ucimo. Ce ni bil vesc ljubljenja, si do sedaj imela sest let, da si mu pokazala kako. Ali obratno, imel je sest let casa, da se nauci skupaj s teboj. Da se naucita, oba.
Ce pravis, da si lahko v seksu uzivala, zakaj ne bi tega poskusila tudi sedaj? Pravis, da ti ne gre v racun da bi z nekom ‘morala’ seksati do penzije – kaj pa ce bi ta ‘moras’ spremenila v to, da bos lahko uzivala v seksu z nekom celo do penzije? Da imas partnerja, ki je tam zato da skupaj uzivata v tem (poleg vseh ostalih vsakdanjih stvari), da ti ne bo treba vec skozi obdobja, ko si seksa zelis in ga moras v skrajni sili poiskati v obliki ljubimca? Tudi to je prednost resne zveze. Skoda bi bilo ne izkoristiti te prednosti, kajne?
Morda bi bilo dobro obiskati kakega strokovnjaka, ki bi ti pomagal pri tem, verjamem, da ni lahko sam iti cez tezave, se posebno ce so zakoreninjene v vzorcih, ki si jih prinesla iz otrostva oz. iz tvoje druzine… Mislim, da se splaca poskusiti.
Da se on počuti zavrnjenega, je jasno, saj tudi je zavrnjen.
In ko on ne bo več dal pobude, ti pa čakaš, da se zgodi – pobude pa ne boš dala – ali misliš, da se bo sploh zgodilo? Kaj, če bi ti rekla, da nikoli več ne boš imela spolnega odnosa, nikoli v življenju več, razen da ti daš pobudo – bi se zlahka sprijaznila? Ti raje pustiš, da se mož muči s tabo in sabo in s svojo samozavestjo, ki mu bo upadla, če ti bo ostal zvest. To ni fer do njega.
Da se pa ti počutiš nerazumljeno, pa ni nobene potrebe. Poglej, on ne more razumeti nekaj, česar mu nikoli nisi povedala. Premisli, kaj ti je najljubše, kateri položaj, kakšen uvod, kakšno vzdušje, morda bi ti bilo lepše s kakšno določeno glasbo ali razsvetljavo s svečami, ali pa bi ti morda kak erotični film pomagal do pravega vzdušja. Morda boš bolj razpoložena, če greš tisti dan v kino ali v kavarno na klepet. Toliko se moraš že potruditi, da boš o tem razmislila. Potem pa to svojemu dragemu nekako daj vedeti, ali pa sama ustvari pogoje, daj pa mu vsekakor vedeti, kaj te odbija in kaj ti je ljubše.
Tvoja razmišljanja na koncu so nelogična. Praviš, da imaš rada seks, da ti je kot posladek, potem pa vprašuješ, kaj če ti je pomembnejša služba? Saj služba je pomembna, a to dvoje gre vendar skupaj. Saj če si čez dan v službi, lahko ves večer in celo noč živiš po svoje. Saj ne razmišljaš ob desetih zvečer, da bi raje šla za pol ure v službo kot v posteljo. A misliš, da vsi ambiciozni ljudje, ki jim služba dosti pomeni, živijo brez seksa?
Iščeš izgovore zase. Tudi to , iz kakšne družine prihajaš, nima veze. Včasih so se ljudje bolj sramovali in skrivali, tudi moji starši so bili taki, kdo od starejše generacije pa je sploh videl bilokje kakšno poljubljanje? Izgovor.
Kupi si novo spodnje perilo, če si ga lahko privoščiš, kupi si penečo kopel, vzami si čas zvečer za dolgo kopel, razvajaj se malo, preberi si erotično knjigo, potrudi se. Splača se!
Hvala vam za vaša mnenja in spodbude.
Si bom še postavila par vprašanj. Vem le to, da sem bila v oba moška s katerima sem uživala v spolnosti zaljubljena do ušes. Res pa je, da sem s prvim po par mesecih jaz prekinila odnos, ker sem se ohladila. Z drugim pa sva simpatizirala več let,a bila par le kake tri tedne skupaj v paketu. Nekaka blokada je nastopila, če ne z njegove, pa z moje strani. Res je pa tudi, da je z njima sam spolni odnos tudi trajal dalj časa. Mož pravi, da preredko seksava, da je preveč napet. In tako se vrtiva v začaranem krogu. Pri samem odnosu sploh ne morem doživeti orgazma, ker je prekratek.
Če bi tako površno pogledala, bi lahko morda rekla, da pač ni prave kemije. Ampak pri meni ta kemija nekam čudno deluje, odnosi z moškimi mi nekako niso šli od rok. Nisem se vezala do 33 leta, sedaj uživam v odnosu pripadnosti in v biti v dvoje, a spolnost ni vredu.
V parih podrobnostih me tvoje zgodba spominja na pripoved moje kolegice: uživa in ji je lepo pri spolnem odnosu z osebo, ki ji v odnosu sicer ne more zagotoviti varnosti, za katerega se mora boriti, kateri ji je nepredvidiljiv, skrivnosten,… in spolnost pri predanem partnerju ji je dolgočasna. Tudi ona je imela očeta alkoholika in mislim, da bi tukaj lahko vlekla neke primerjave. Nikoli ne vemo, kako bo alkoholik reagiral, vedno te drži v napetosti. In ta občutek otrok (mladostnik) prenese naprej v odnos ljubezni, v največjo intimo. Najbolj “zažge” nekdo, ki nam ne more nuditi varnosti, ki je nepredvidljiv, te pušča v negotovosti. Tam je tudi spolnost najboljša – v smislu adrenalina.
Morda bi ti pomagalo, da bi začutila, da zaradi takšnih okoliščin v tvoji družini otroški, ranjeni (podzavestni) del tebe hrepeni po vznemirjenju, za katerega pa odrasli (razumski) del tebe ve, da ne prinaša nič posebnega. Vendar je podzavestni močnejši, razum pa kontrolira. Tako nekako jaz to razumem.
O tem se pogovori tudi z možem. In predvsem nisi nič kriva, da tako doživljaš. Če se bosta z možem tudi čustveno bolj povezala, bo mogoče še več trenutkov, ko ti zapaše. Tistih se pa veseli 🙂
Mislim, da si na pravi poti, saj razloge za (ne)zanimanje v spolnosti iščeš pri sebi. Marsikdo bi si dejal, pač ni kemije in gremo drugam. Razlog pa neseš s seboj.
Srečno!
Spolnost s tujcem, kjer ni globjega intimnega odnosa, je lahko veliko bolj sproščujoča, kot z možem. Saj je za spolnost z možem potreben intimnejši odnos, kjer je prostor za obojestransko ranljivost. Zakon velikokrat postane navidezno prazen in hladen, brez prave čustvene intime. V bistvu pa partnerja zelo hrepenita drug po drugem, počutita se osamljeno, neslišano in nerazumljeno. Ker ni prostora za pogovor o čutenjih, ki so ranljiva, tudi ni prostora za spolnost. Ženska skozi pogovor išče stik, da bi se lahko začutila in odprla, moški pa beži, ker jo doživlja kot posesivno in nekoga, ki mu jemlje ves življenski prostor.
Blokirana čutenja sramu iz otroštva, vse to še začinijo. Tako postane ženska nekdo, ki se umika spolnosti in jo boli glava, moški pa nenehno išče, si želi spolnosti in je užaljen.
Ženska za spolnost potrebuje občutek, da jo mož čuti, razume v njenem svetu in da je sprejeta, ljubljena in zaželena. Ženska, ki ni slišana od moža, se počuti osamljeno. Vse to pa služi svojemu namenu. Namreč moški, ki ne sliši in ženska, ki nenehno išče stik ustvarjata svojski ples čutenj, ki služijo kot blokada, da se ne začutita v strahu pred odnosom (intimo), v osamljenosti, žalosti, obupu, saj je to preveč ranljivo, ravno tako kot spolnost.
Potrebujete veliko pogovora o sebi, predvsem o tem, kako se počutite in kaj doživljate. Spolnost je samo prostor nežnosti, intime in ranljivosti. Če ta čutenja nimajo prostora v odnosu, potem tudi za spolnost ne bo prostora.