Moralo bi biti lažje, pa je iz dneva v dan huje. Dala sem ji ime, tako si jo lahko predstavljam, ko zaprem oči. Še vedno pa ne morem pisati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Tako zelo boli in nekje na sredini se vedno zlomim, pričnem jokati in nato vse zbrišem. Vsi okoli se delajo kot da se ni nič zgodilo in da je bilo tako pač bolje. Da mati narava poskrbi in itd… pa ne vedo, da s tem povzročajo bolečino. Jaz pa še vedno vidim svoj zaobljeni trebušček, ki počasi plahni. Moja dva kratkohlačnika me potegneta v tok dogajanja in čez dan je lažje, a ko pride noč solze same najdejo pot. Vem, da mož čuti enako ali vsaj želi čutiti enako. Vem, da ne bom nikoli prebolela, kaj šele pozabila….

Vem, kako je hudo :((( Fraze, da je bolje tako, da je pač narava naredila svoje, da pozabi,… najbolj prizadanejo.

Meni je OGROMNO pomagalo to, da sem pisala, pisala, pisala. Kasneje pa veliko govorila o svoji izgubi. In da smo žalovali vsi trije – mož, starejša hčerka in jaz. Kot družina smo šli skozi izgubo našega fantička. Nikoli ga ne bomo pozabili, smo se pa naučili živeti naprej.

Naš Tomažek nas je naučil resnično ljubiti. Vendo bo ostal z nami in za vedno bo tudi on del naše družine.

Dovoli si žalovati. Mislim nate in te objemam.

Hvala špelin@. Nekega dne te bom sposobna povabiti na kavo in se o tem pogovarjati.

Ko boš želela, veš, kje me najdeš. Nisi sama.

Pri nas gori svečka za tvojo princesko.

Zadnjič sem ob tvojem postu jokala, danes tudi!

Nikar ne hiti, pojdi počasi po poti, ki jo moraš prehoditi, prejokati, premisliti… Če rabiš ramo ali samo nekoga, ki pozna podobno bolečino – tu sem, tu smo!

Prijazen in topel objem!

Kako mi je hudo, ko berem tvoj obup.

Tudi jaz sem poimenovala svojo puncko, Elzabeth ji je ime.

Neumestne pripombe ljudi so me dusile podnevi, nesteto neprespanih noci pa sem se utapljala v solzah.

Kaj ti lahko se povem,poleg tega, da sem pripravljena poslusati tvojo zgodbo in da te razumem in da cutim tvojo bolecino?

Bodi mocna, zdrzi to najhujse obdobje, ker scasoma bo znosno, naucila se bos ziveti s tem. Boljse bo.

V mislim sem s tabo in ti posiljam objem,

A.M.

Draga moja, natanko vem, kako se počutiš. V petek bosta namreč minila dva meseca od izgube najine Punčke.
Vem, dobro vem. Najhuje je to, ko se vsi (razen mojih staršev in najboljše prijateljice) obnašajo, kot da se ni nič zgodilo in od mene pričakujejo, da bom takšna vesela punca, kot so me poznali prej.
Pa ne gre! Meni pomaga, da se veliko pogovarjam s svojim partnerjem. Govorim in govorim, na plan vržem vse svoje misli, bolečine, stiske…. Govorim tudi s svojo prijateljico. Čeprav sama ni nikoli doživela takšne izgube, je skoraj edina, s katero lahko govorim o tem. Zato, ker ne postavlja “butastih” vprašanj in ne govori “butastih vzpodbudnih” stavkov – saj si še mlada, saj boš še imela otroke, saj nisi prva, saj boš prebolela, tudi jaz sem že veliko hudega preživel/a,…. Poskušaj govoriti o svoji izgubi z nekom, ki te razume in ki sočustvuje s tabo brez bolečih stavkov.
Meni je ogromno pomagala tudi knjiga Prazna zibka, strto srce, ki jo je izdalo društvo Solzice. Ker se vsak dan poraja na kupe novih vprašanj, sem v knjigi dobila veliko odgovorov. Lahko se obrneš tudi na Petro iz društva, ki je krasna punca. Prepričana sem, da ti bo ponudila pomoč, ramo in objem.
Mislim nate!
Jerca

Draga moja,
prebirala sem meile in čakala…čakala, da se boš oglasila. Žal mi je, da nisem prej videla tvojega meila. Zato sem lahko samo upala, da boš prišla v “dobre roke”, da ti bodo ponudilil vse možnosti, da boš izvedela za vse pravice…
Veš, nekatere lahko prej poiščejo stik druge kasneje. Ti se ga hitro.
Pišeš, da si mislila, da bo bolje a da je huje. Ja, na žalost je to popolnoma res. Tako kratek čas je od izgube in prišel je čas, ko je šok, ko je zanikanje minilo … ostala je bolečina. Prehajaš v žalovanje in prav je tako. Veš, žalovanje ne pozna bližnjic.
Na žalost ne. In v žalovanju boš sprejela smrt hčerkice, se navadila živeti z izgubo in čez čas ne bo tako hudo. Veš, žalovanje ni sestavljeno samo iz žalosti, jeze, razočaranja, obupa, vendar tudi kakšen žarek veselja in tega se ne ustraši. S tem ni nič narobe. Veš, vse je normalno. V žalovanju je vse normalno in vsak žaluje na svoj način a vsem je cilj enak… Stopaš v predor in pot v predoru je temna pa vendar – na koncu je svetloba, prihodnost.
Korak za korakom, počasi stopaj skozi predor. Jemlji dan za dnem, počasi.
Nikamor se ti ne mudi. Če še ne moreš govorit, pisati o svoji izgubi – potem tega ne počni. Prišel bo čas, ko boš lahko.
Okolica pa ja… veš, iščejo tolažbo a te ni. Želijo ti dobro vendar še večjo bolečino povzročajo. To počnejo, ker drugače ne znajo. Vem, da to ni opravičilo vendar čez nekaj časa boš to sama spoznala in ne bo te več tako prizadelo.
Draga moja, nikoli ne boš pozabila in ne prebolela, vendar navadila se boš življenja z deklico, ki jo boš nosila v srčku. Tam bo vedno in za vedno.
Vendar potreben je čas … počasi.
In verjemi, na koncu predora je svetloba tako lepa, sonček tako toplo sveti in toliko lepih in novih stvari spoznaš, ki ti obogatijo življenje – tvoje življenej in življenje tvoje družine.
Tudi pri tebi, tudi v vaši družini bo tako. Bo – samo počasi.

Lahko ti pošljem oddajo na cd-ju Polnočni klub, knjigo … morda ti bo v pomoč, karkoli,
želim ti veliko moči in pogumno pot,
petra ( Solzice )

Hvala Petra. A žal jaz tega sončka ne vidim. Vidim le temo. V okolju, ko to pišem niti ne vejo vsega in zato enostavno ne morem zbrati misli in jih povezati v neko smiselno celoto brez solz. Tega pa si žal tu ne morem privoščiti in je zato še huje. Rada bi pisala, lažje mi bo. Čeprav se ne bom mogla nikoli sprijazniti z dejstvom, da sem bila JAZ tista, ki se je mogla odločiti in sem kasneje to doživljala kot da so me pahnili tja, kot da je kar naenkrat moje življenje usmirjal nekdo drug. Vem, da bi moja deklica slej kot prej sama preminila, a vseeno, hotela sem jo kar zadržati, imeti večno tam v svojem trebuščku, pri meni, na varnem. In ko so jo iztrgali….in potem tista neumne opazke, saj je bilo še malo, saj ni bilo nič, saj to skoraj ni še živo. In jaz bi najraje kričala da je moja, da je živo bitje. Hvala, vsem, ki z menoj hodite po tej poti.

Draga moja. Tako te razumem, kot le malo kdo. Tudi najina princeska je končala svojo pot, ker sva se midva tako odločila. Kar tri tedne sva odlašala, čakala na čudež, se tolažila da ni tako hudo, pa je bilo. Želela sem čakati do konca, pa nisva imela poguma, moči … in se je končalo. Bili sva že na pol poti.Trajalo in trajalo je, da sem sprejela to, da je bilo od mene odvisno njeno krhko življenje, ki je bilo tako prekmalu obsojeno na konec. Ko vsi mislijo, da je žalovanja konec, se zate šele prav začenja pekel!
Ne obupaj!!! Nekje na koncu te čaka mavrica. Tako krasna. In angelček nekje nad njo, ki bdi nad nami.
Zdaj imava svojega sončka, in vedno znova me zaboli in se razjezim in znorim, ko si domači jemljejo pravico, biti glavni pri določenih odločitvah. Borim se kot lev. In vem nekaj: sem boljša mama kot bi bila brez te izkušnje.
Ogromno mi je pomagal ta forum. Šele ko sem našla te strani, sem ugotovila, da še nisem prebolela in potem sem brala, pisala, jokala in zdaj po treh letih in pol je bolečina znosna – naučila sem se živeti z njo. ampak poleg slike našega sončka imamo malega angelčka, ki nas spomni na to, da sva starša dveh otrok. In vedno v pošti poleg naših imen narišem malo zvezdico. Tako je družina popolna.
Počasi in ne obupaj. Vsak dan majhen korak naprej in bo šlo. Srečno!! M.