Pozdravljeni,

stara sem 28 let, poročena, z možem imava 2 leti starega otroka in sva v pričakovanju naslednjega. Gre nama kar dobro, zaenkrat.
Težava je moja nesamozavest. Ne znam se potegniti zase pred tujci, tremo imam pred zdravniki, uradniki, profesorji,… skratka pred vsemi, ki naj bi predstavljali neko avtoriteto. Nasploh imam zelo slabo mnenje o sebi, kar je botrovalo mnogim odločitvam v mojem življenju, med drugim tudi temu, da sem za partnerja izbrala fanta, ki je, roko na srce, na nekoliko nižji intelektualni ravni, kot sem sama. Za drugega, ki je bil moja velika ljubezen, se nisem odločila, ker sem se bala, da bo enkrat spoznal, da nisem dovolj dobra zanj, da nisem to, kar si je predstavljal, predvsem pa zato, ker je bolečina ob izgubi nekoga, s katerim si čustveno tako intenzivno vpleten, mnogo hujša, kot če izgubiš nekoga, do katerega imaš že od vsega začetka neko čustveno distanco. Smešno, ne?
Tako imava z možem težave pri komunikaciji. Pogovarjava se samo o vsakdanjih rečeh, v kakšne debate se z njim ne morem spuščati, ker preprosto nima svojega mnenja. To me zelo moti, ker sem tak tip človeka, ki zmeraj rada o nečem razpravlja, argumentira, analizira itd. Če se želim z njim dejansko o čem pogovoriti, se ali z vsem strinja, ali pa je kljub fizični prisotnosti z mislimi nekje drugje. Drugače je zelo dober človek. Zelo mi pomaga pri gospodinjskih opravilih, pri otroku in kar je najpomembneje- imava se rada, v tem odnosu se počutim varno.
Druga posledica moje nesamozavesti je ta, da ne dobim primerne zaposlitve, kljub univerzitetni izobrazbi s področja, ki naj ne bi predstavljalo problema za zaposlitev. Res pa je, da nas je, tovrstnih diplomantov, veliko, delodajalci imajo, kljub velikim potrebam po “delovni sili”, veliko izbiro med kandidati in logično je, da bodo izbrali takšne, ki delujejo bolj samozavestno, ki so bolj prepričani vase, ki so po prvem vtisu bolj perspektivni. Tako sem se pač odločila, da bom imela najprej otroke, šele potem bom poskrbela za svojo kariero. Ne vem, morda je to samo odlaganje, slepljenje, dajanje problemov na stran, ampak na tem področju se mi vsake toliko utrne še kakšna iskrica upanja, da nekoč pa bo, da po porodniškem dopustu pa se bom resno lotila iskanja zaposlitve.

In sedaj bi rada prešla še na srž vseh mojih težav, čeprav sem morda že malo predolga. Prepričana sem, da je bistvo problemov v mojem otroštvu. Mama je bila oblastna, sarkastična do mene, me poniževala, bila sem kriva za vse njene težave, za njene prepire z mojim očetom, zmeraj je videla samo moje napake (hecno, da se ne spomnim niti enega primera, da bi me kdaj pohvalila za kakšen uspeh), zmeraj sem bila najslabša. Očitno je bilo, da je imala mlajšo sestro raje od mene, saj me je zmeraj zbadala, da imam prirojene vse slabe lastnosti očeta in njegovih sorodnikov, sestra pa naj bi bila čisto “po njej”. Oče je bil po drugi strani preveč zaščitniški do mene. Ovijal me je v vato, da mi ja ne bi bilo treba na lastni koži izkusuti kakšne neprijetne izkušnje. Pomiloval me je in skušal sam kar najhitreje odstraniti vsakršno oviro, ki se je pojavila na MOJI poti. To se nadaljuje še sedaj, ko nimam zaposlitve. Zaposlil me je namreč on. Po eni strani mi to prija, ker pač potrebujem finančno neodvisnost, zlasti sedaj, ko imam otroka, po drugi strani pa čutim, da me nima za odraslo osebo, da me morda ta njegova pomoč omejuje pri iskanju same sebe, pri reševanju mojih težav, da mi daje neko potuho.
Naj dodam še to, da sta se starša v mojih najstniških letih ločila, kar je bilo zame neke vrste olajšanje, ker so bili prepiri, katerim sem bila priča, poleg tega, da sem bila za večino po njenem “kriva” jaz, z vsemi grdimi besedami, kričanjem, poniževanji in tudi udarci, zame resnično neznosni. Vendar pa se je potem začelo gorje druge vrste. Mama nama je s sestro prepovedovala stike z očetom (kdaj pa kdaj smo se morali celo skrivaj dobiti), izvajala verbalno nasilje nad nama, izklopila je domači telefon (takrat še ni bilo mobilnih), da se ne bi slišali z njim. Poleg vsega tega pa naju je, oz. še posebej mene (sestra se je temu izognila, je ni poslušala, se je zaprla v sobo), psihično zlorabljala z razlaganjem svojih problemov, s podrobnim opisovanjem napak mojega očeta, kakšen vse je bil, kaj vse ji je delal, celo do podrobnosti iz njunega spolnega življenja je prišla!! Sedaj so se zadeve malo umirile, ampak še zmeraj velja pravilo, da ko se vidimo z očetom mora biti prisotna tudi ona (če se kdaj vidimo brez njene navzočnosti, ji to raje zamolčimo, da se izognemo scenam), če imam kdaj zaseden mobilni telefon, takoj pokliče očeta, da vidi, če nima slučajno zasedenega tudi on in potem, če je temu tako, me kliče, teži, razpreda o moji “hinavščini”, “neodkritosti”, “lažeh”, ker se skrivaj pogovarjam s svojim lastnim očetom. Bolno! Torej me razmerja s starši še zmeraj težijo, še vedno se nisem rešila njihove “nadvlade”, še vedno nisem razrešila mnogo konfliktov med nami. Poleg vsega naštetega je mama tudi ena izmed redkih ljudi, ki me lahko spravijo popolnoma ob živce (čeprav sem sicer bolj umirjene narave), da sem polna gneva, sovraštva in se kar tresem.
Zanima me, če imam sploh kaj možnosti, da zaživim normalno življenje? Da postanem samozavestnejša? Potrebujem terapevtsko pomoč?

Hvala za odgovor!

Spoštovana ga. »ekatarina«!

Najprej glede nesamozavesti, poroke in moža: izbrali ste si moža, ob katerem vam je »varno«, ob katerem ste »izločili« bolj boleče tveganje zavrnitve (sami pravite zaradi nesamozavesti in nevere v lastno vrednost) in s katerim vam ne bi bilo treba ponavljati bolečih prepirov vaših staršev (saj če vas prav razumem, se mož »noče prepirati«, kar pa (lahko) pomeni, da se tudi pogovarjati včasih noče na način, da bi »se dal čustveno noter«(?)).
A ta mož je za vas »pravi« – kljub temu, da za vas s površinskega vidika lahko zgleda kot »druga izbira« – le na tak način je bilo vama obema varno iti v odnos, torej druge izbire sploh ni bilo. In od tu kjer sta, lahko skupaj gradita naprej. Občutek je, da vaša nesamozavest ni samo vaš problem, ampak tudi njegov. Sama bi njegovo nekomunikativnost bolj kot nižji intelektualni ravni/izobrazbi (?) pripisala nesamozavesti in strahu tvegati in razvijati nove sposobnosti. Ne vem, če kdo od vaju res verjame, da si zasluži več, da oba nosita v sebi številne dragocenosti, ki pa jih še skrivata pred drugimi, kot da bi se jih sramovala. Občutek je, da sta se srečala v »strahu pred bližino«. Vsak s svojimi obrambami.
Opisali ste »idealen« odnos. Pričakovati pa je zaplet, ko ne boste več zadovoljni s tem, da se ne morete z njim »resno« pogovoriti, izmenjati tudi manj lepa/prijetna stališča in pri tem neobremenjeno iti v debato (kar so normalne potreba). Ker ob človeku, ki »nima svojega mnenja« (= si ga ne upa povedati/ustvariti), nehote lahko vi postanete »vir težav«, ker se v vas lahko kopiči vedno več jeze, besa zaradi neslišanosti (tiste prave, ne »z enim ušesom«). Drugače povedano – pogrešati lahko začnete močnejši »stik«, ki se ponavadi krepi ravno skozi bolj »tvegane pogovore/teme«, v katerih oba povesta svojo plat in tvegata nerazumevanje/nesprejetost. In takrat lahko začnete zahtevati »več« oz. v skrajnosti »noreti« (kot je vaša mama). In nehote lahko (spet) postanete »črna ovca« ob »belem ovnu«. Situacija v tem pogledu (lahko) spominja na vašo domačo – oče/mož, ki »zavija v vato«, in (potencialno) jezna hči/žena.
Rešitev (preden se zaplete zares)? Iskren pogovor, spodbude, vztrajanje. Začnite pri sebi in o sebi. O svojem doživljanju – v sedanjosti in preteklosti. Skoraj verjamem, da ima tudi vaš mož »ustrezne« izkušnje (pa čeprav morda v drugačni obliki in jim morda do sedaj sploh ni posvečal pozornosti), saj sicer ni bili z njim oz. on z vami. Vztrajajte toliko časa, da boste »potegnili noter« tudi njega. Jaz verjamem v vaju oba. Mogoče je dober začetek skupina ali delavnica za pare, ki je bolj »preventivne narave« – ki vaju na bolj nežen način poveže in osvetli tudi to trenutno še »sivo cono« povezanosti (npr. skupina za zakonce na Frančiškanskem družinskem inštitutu ali vikend delavnice – eno tako bomo organizirali na našem inštitutu v prihodnjem letu)

Kar se tiče staršev, ste dobro zadeli z naslovom – »strupeni starši«, saj čutite marsikatero posledico otroštva še sedaj, ko ste že odrasli in sami mama. Po drugi strani pa ste sedaj kot odrasla in osamosvojena oseba odgovorni za svoje življenje, da ga živite res tako – da bo VAŠE, v vaše dobro in dobro vajine družine. Ker je videti, da povezave že dobro razumete, ne vidim potrebe, da pisala kaj veliko o tem. Samo spodbujam vas k temu, da stvari razčistite do konca: npr. da mami jasno poveste, da se boste po mili volji srečevali/slišali z očetom, ker VAM TO PRIPADA. Ona pa – če želi – je lahko ob tem užaljena, prizadeta, besna (bivša žena – ne mama, ker mama tega ne počne!), a vi s tem ne boste ukvarjali. Ker vi potrebujete mamo, ki razume, da otrok potrebuje tudi očeta in z njim čisto poseben odnos. (In ostale teme iz odnosa z mamo). Po drugi strani vas spodbujam, da očetu poveste, kaj čutite oz. kako ste doživljali oz. še vedno doživljate njegovo »zavijanje v vato«. In mislim, da v tem procesu bo izginjala tudi vaša nesamozavest oz. boste pridobivali samozavest, ko boste videli, kaj vse zmorete izreči, kateri odziv upate tvegati in »preživite«. Verjetno pa bo prej potreben še en korak – dobiti podporo pri možu, da boste lažje zbrali pogum in zdržali pritiske.

Ne vidim problema, da ne bi mogli zaživeti »normalnega življenja«. Prvi korak ste že naredili – trenutno živite sorazmerno »normalno« in se zavedate težav s starši, ozaveščate »povezave«. Naslednja stopnička je »predelava v odnosu«: v prvi vrsti naj bo vaš »terapevt«/čuteč sogovornik vaš mož. In pri tem morate vztrajati. Če se to izkaže za nemogoče oz. premalo oz. se še ne čutita usposobljena se o tem pogovarjati, imata možnost poiskati terapevta. (Skupaj! Smiselno je, da se dela na tem, da pridobite sočutno podporo pri možu oz. da se njega toliko opogumi, da vam to zmore dati.) Potrebujete namreč sočutno oporo in vero v vas, da zmorete, da boste upali tvegati še več oz. lahko nehali pričakovati, če ni res nič več mogoče. V vsakem primeru pa postavili meje in tako zaščitili sebe. Možnost je tudi, da se vključite v skupino za ženske ali kaj podobnega, kjer boste najprej dobili podporo v skupini in mogoče nato lažje okrepljeni s podporo spregovorili tudi z možem. A za to ne vem, koliko pride v tem trenutku v poštev, glede na to, da pričakujete novega člana… Morda kdaj kasneje, če bo še vedno potrebno.
V vsakem primeru je taka »predelava« proces nekaj let – ko počasi sami sebi ob podpori lahko dopuščate, da ste takšni, kot ste, da zaradi tega živite, kot živite, in šele nato lahko začnete drugače… Zato je odnos z možem tu res pomemben – je odskočna deska (pa se opravičujem, če sem mu naredila krivico in ga nehote postavila v bolj »temno luč«, kot mu gre). In prihajajoče detece vama lahko pri tem pomaga – ob prvem sta se verjetno že toliko sprostila, da si (bosta) ob drugem lažje dovolila več čutiti, več tvegati in povedati. Glede občutkov ob otrocih in med vama.

Pogumno torej naprej!