Pozdravljene(i)!

Mnogi med nami imamo leta in leta nesoglasja, slabe odnose s svojimi starši. Ti nas na nek način onesrečujejo, delajo odvisne od njih in svojo »doto« prelagamo na svoje bližnje – največkrat na otroke, partnerje.
V večini primerov se zgodi, da taki kot smo, na svoji življenjski poti »naletimo in smo dovzetni » za take ljudi, ki projecirajo naše starše.
Vse ljudi enačimo z starši. To nas seveda dela nesrečne, žalostne, ne najdemo vzroka za našo nesrečo. Starše si seveda ne moremo izbirati, lahko pa izberemo boljšo pot za nas. Pot, ki nas bo naredila srečne, samozavestne in v kateri bomo našli svoj notranji mir. Le notranji mir je tisti, ki nas naredi vesele, radostne in mirne.

Pod roke mi je prišla knjiga s tem naslovom. Razkriva vse tegobe, ki nas delajo odvisne in kako se jih uspešno rešimo. Treba je biti le pogumen, vztrajen in predvsem treba si je ŽELETI tega. Če imamo vse to v sebi, je uspeh zagotovljen.

Napisala bom vprašanja, ki se mi zdijo pomembna za komunikacijo s starši, partnerji, sodelavci … kamor koli gremo je komunikacija tista, s katero se predstavljamo in o nas govori kakšni smo.

Škodljiva dediščina strupenih staršev se v odrasli dobi jasno kaže v težavah v medsebojnih
odnosih,v poklicnem življenju in pri sprejemanju odločitev ter depresiji.

Ne glede na to, kakšno breme nosimo – osramočenost zaradi alkoholizma v družini ali zapuščenosti, rane, ki nam jih je pustilo besedno oziroma telesno nasilje, ali najhujšo obliko izdaje, incest – nam dr.Forwardova lahko pomaga, da se bomo enkrat za vselej rešili demonov samoobtoževanja.

Za tisto, kar se nam je zgodilo kot otroku,nismo sami krivi – zdaj si lahko pomagamo sami!

Odnosi s starši v otroštvu

1. so vam starši govorili, da ste slabi ali ničvredni? So vas obkladali z žaljivimi imeni?
So vas nenehno kritizirali?
2. So vas na red navajali s telesno kaznijo? So vas pretepali s pasom, palico ali drugimi
predmeti?
3. So se vaši starši opijali ali uživali mamila? Ste bili zaradi tega zmedeni, prizadeti,
prestrašeni ali osramočeni?

4. So bili vaši starši huje potrti ali nedosegljivi zaradi drugih čustvenih težav, duševne ali
telesne bolezni?

5. Ste morali skrbeti za starše zaradi njihovih težav?
6. So vam starši storili kaj takega, česar niste smeli nikomur povedati? So vas kakorkoli spolno nadlegovali?
7. Ste se staršev večinoma bali?
8. Ste se svojim staršem bali pokazati, da ste jezni nanje?

Odrasla doba

1. Se zapletate v škodljive zveze, v katerih vas zlorabljajo?
2. Mislite, da bi vas oseba, s katero bi se zbližali, prizadela in / ali zapustila?
3. Ali pričakujete od ljudi vse najslabše? In od življenja nasploh?
4. Ali težko ugotovite, kdo ste, kaj čutite in kaj želite?
5. Se bojite, da vas ljudje ne bi imeli radi, če bi poznali vaš pravi jaz?
6. Vas skrbi, kadar ste uspešni, in se bojite, da bo kdo odkril, da ste slepar?
7. Postanete brez pravega razloga jezni in žalostni?
8. Ste obsedeni s popolnostjo?
9. Se težko sprostite ali zabavate?
10. Se kljub najboljšim namenom vedete »prav tako kot starši« ?

Odnosi s starši v odrasli dobi

1. Ravnajo starši z vami še vedno tako kot z otrokom?
2. Se pri večini velikih življenjskih odločitev ozirate na to, ali bi jih starši odobravali?
3. Imate močne čustvene ali telesne reakcije, kadar ste s starši ali kadar pričakujete srečanje z njimi?
4. Se staršem bojite oporekati?
5. Vas starši izigravajo z grožnjami ali z zbujanjem krivde?
6. Vas izigravajo z denarjem?
7. Se čutite odgovorni za počutje svojih staršev? Mislite, da ste krivi, če so nesrečni?Jih morate tolažiti?
8. Ste ne glede na to, kaj počnete, prepričani, da ni za vaše starše nikoli nič dovolj dobro?
9. Mislite, da se bodo vaši starši nekega dne vsaj malo spremenili?

Če smo se vsaj malo našli v teh vprašanjih, je pametno da si končno odpremo oči in pričnemo delati na sebi, se upremo in končno postavimo zase.

Izrazimo svoje misli, hotenja, želje sami pri sebi in jih končno uresničujmo. Dalo nam bo pozitivno moč, zagon, voljo do življenja , da zmoremo sami nekaj narediti brez vmešavanja drugih.

je pač tako,enim je dobro,drugim pa,…………kakor komu

Že res Evald, samo kot otroci nismo tega krivi.

V prvi vrsti so krivi starši,ki to počnejo in ne želijo odpreti oči ali pa ne znajo,ker so tega naučeni od svojih staršev.

Tukaj se ne bomo šli kaj in kako,pomembna so le dejstva,da taki otroci v življenju zelo težko zaupamo,smo nesamozavestni,plahi,zadržani,trpimo v svoji duši.Trpimo navznoter in navzven.To ni pošteno!

Vsi otroci si zaslužimo/jo lepo, srečno in tihožitno otroštvo in le tak odnos je vreden dostojnega otroštva in kasneje srečnega zdravega človeka, ki je srečen in ima notranji mir.

Le to šteje v življenju,notranji mir.

Srečno vsem in pošiljam vam topel objem!

Vedite,da niste sami.

Jaz se še danes pri 29 letih nisem sprijaznila s preteklostjo. Le ta me močno ovira v življenju, ne najdem poti iz začaranega kroga! Dosegla do danes nisem ničesar, res ničesar, stalno vidim strahove, kjer jih ni. Ne znam narediti koraka naprej, obvladam pa korake nazaj, tja v otrštvo. Stalno premišljujem kaj bi bilo, če bi bilo to drugače, ono drugače, pa kaj mi to danes pomaga, kot to, da sem obremenjena, žalostna, se stalno smilim sama sebi, iščem odobravanje, pohvale od vseh.
Želim si samo, da bi me nekdo poslušal, da se mu/ji izpovem, morda izjočem in, ki bi me vsaj malo razumel kako se počutim. Da mi pove kako naprej, kje začeti, da se postavim na noge, ker sama tega v vseh letih nisem mogla oz. znala.
Sem pa odločena, da si pomagam, da končno potegnem črto za nazaj in grem naprej.
Večina ne ve, kako zelo te lahko otroštvo zaznamuje. Jaz srčno upam, da se otresem vseh teh bremen, ki mi preprečujejo…živeti!
Lp

Pozdravljena!

Ti si sigurno primer takih staršev saj si lepo opisala česa vse te je strah in da nisi še ničesar dosegla v svojem življenju.

Razumem tvoj strah in stisko,vendar si na pravi poti,ker si želiš sprememb.

Kot prvo bi omenila,da se mi zdi zelo priporočljivo prebrati omenjeno knjigo – Strupeni starši.Na primerih opiše kako se človek takrat počuti ali se je počutil,kaj je treba storiti.Veliko pomembnih in koristnih informacij.

Želiš si nekoga,ki te bo poslušal,te SLIŠAL kaj govoriš in vse kar sodi zraven.
Zato sem tukaj jaz,če seveda želiš imeti mene.

Lahko na privat ali pa kar tukaj,odločitev je tvoja.

Vedi le,da nisi sama da je “takih kot si ti”mnogo, samo premalo govorimo o tem.

SE pa bom lotela tudi te problematike bolj široko,če bo zanimanje zanjo.

vse dobro in en topel objem!

Ga. Maja, nekje sem zasledil, da kakršnikoli že so odnosi staršev do otrok, ali so vredni človeka in korektni ali pa takšni, kot so navedeni v vašem prispevku, starši želijo svojim otrokom le dobro in tudi mislijo, da otroku s svojim napačnim odnosom in ravnanjem delajo le dobro. Sam se s tem ne strinjam, po mojem je resnica ta, da ga želijo prikrojiti in oblikovati striktno po svojih merilih in načelih, da jim bo do popolnosti odgovarjal, tega, da s tem uničujejo in utapljajo njegovo osebnost, pa se niti ne zavedajo ali pa se, pa jim ni mar ali pa si nočejo ali ne znajo pomagati. Ob tej debati je potrebno vzeti v ozir tudi to, da tudi mnogi starši, ki napačno ravnajo, niso imeli srečnega otroštva, mogoče celo tudi že njihovi starši, te težave se prenašajo že nekaj rodov, tako da sami niso niti sposobni bolje ravnati. Še eden od velikih absurdov na našem planetu, starši si zelo želijo otroka in ga spravijo na svet, potem pa mu že takoj na začetku uničijo življenje. Kako naj gre takšen človek, ko odraste v svet služit svoj kruh in si ustvarit družino, ko pa niti v svojem dotedanjem edinem zavetišču ni bil deležen niti trohice ljubezni in sprejemanja, ampak večinoma bil priča sovraštvu in agresiji? Zelo težko, kot bleda senca samega sebe, z neoblikovano osebnostjo, se poda v svet, v družbo, v kateri išče toplo zavetje, ki ga ni imel doma. Namesto, da bi bil poln veselja, zanosa, ljubezni, je poln bolečin in trpljenja, namesto da bi se veselil življenja, je naveličan trpljenja in si samo želi, da bi se čimprej končalo. Družba pa je neizprosna, v njej so še kako pomembne kvalitete, ki jih človek dobi ob odraščanju, tukaj bi se naj boj šele pričel in ne že v prvih letih življenja, in kdor vstopi v njega slabo opremljen, ga postavi ob rob in njegova agonija se samo še nadaljuje. Nihče, ki tega ni sam doživel, si ne zna in si ni sposoben niti približno predstavljati, kako se tak človek počuti oz. kako trpi.

Pozdravljen,hose!

Zelo,zelo dobro napisano nebi se mogla bolj strinjati kot se.Točno tako in
samo tista oseba,ki je bila v takem odnosu(menim da nas je takih zelo veliko)ve kako se počuti,kaj občuti ob besedi starši.

Družba nas seveda ne priznava,nesamozavestne,nesamostojne,ranljive samo pohodijo.Na samem vrhu se obdržijo le najboljši.Ni prostora za druge,drugačne,zapostavljene.Sicer pa se vse to kaže na vseh področjih v življenju.Tekmovalnost je vedno bila in bo.

Miselnost ljudi je treba malo premakniti,da se gleda širše in ne več tako ozko kot do sedaj.Bo težko prekiniti mit o “idealnih starših”,ki je bil utečen leta in leta,ter gre iz roda v rod.O samem napredku in pozitivni spremembi govorijo knjige.Ni nujno da se nečesa striktno držimo,pretehtati
je potrebno le dobro in slabo in iz tega zase potegniti najboljše.Nihče ne želi slabih izkušenj,vsi želimo dobre izkušnje.

Vsi smo iz mesa in krvi,dobri ali slabi otroci oz.ljudje.Pa vendarle se delajo razlike med nami!zakaj,kaj smo zgrešili?smo manjvredni od drugih,
ker nismo po starševih merilih,pričakovanjih? ta vprašanja so vedno bila in upam,da jih bo v prihodnosti čim manj.

Spoštujte svojega otroka,partnerja četudi je malo “drugačen”.S tem namenom
je prišel na svet in je neponovljiv.Vsak človek je enkratno,neponovljivo bitje zase.

vsak dan poskusite presenetiti svojo drago osebo,z malimi pozornostmi.V tem je čar biti ljubljen,ljubiti,spoštovati,prejemati in dajati.Življenje je lahko lepo,le malo rabimo zato.

Imejte se radi in prisluhnite drug drugemu,če je le mogoče to!

Malo sem premišljevala ali naj napišem kaj o sebi ali ne in odločila sem se, da bom del moje zgodbe delila z vami, saj sem bila dolgo tiho, čeprav je v meni kar kričalo od žalosti.
Prehitro sem spoznala kaj je sram, kaj lahko rečem, kaj moram prikriti, se zlagati, vse to, da je bilo meni lažje.Da ne bi nihšče videl, izvedel, da je moja mami alkoholičarka, navzven gospa z dobro službo, doma pa hudič, ki me je gledal tako prezirljivo, tako sovražno, da še danes ne morem verjeti, da lahko mati tako očitno sovraži lastnega otroka.
Njen edini cilj po končanem delu je bil spiti čimveč vina in se vprašati, kaj lahko storim danes, da bo spet jokala. In sem res, dan za dnem, znova in znova. Kljub temu si danes nekako priznavam svoj pogum, ki sem ga takrat imela, da sem vzdržala sleherni dan. Ponoči jokala, zjutraj pa šla nasmejana v šolo, kot najsrečnejše bitje tega sveta. Nekako sem si zavestno/podzavestno ustvarila dva svetova, tistega doma in tistega izven. In je kar nekako šlo, dokler se niso leta nesreče naenkrat zgrnila nadme. Padla sem globoko, tako, da še danes verjamem, da globje niti ne bi mogla iti.
Oče, je bil prisoten, dober do mene, toda njegova prioriteta je bilo vse prej kot midva z mlajšim bratom.( Mama do brata ni bila nikoli zlobna, nesramna). Odmikal se je od doma, od mame, imel druge ženske…
Večinoma je vedel kaj se doma dogaja, ko ga ni, ukrepal v večji meri pa ni. Glede maminega sovraštva do mene sta se znala zelo kregati, tako, da mu nisem govorila kaj se dogaja, ko ga ni doma, da je bil mir, da ne bi prišlo do pretepa, do katerega pa je tudi znalo priti.
Še danes kdaj do njega čutim zamero, da me ni zaščitil, ko bi me pa lahko.
Mama me na cesti, če sva se srečali, ni hotela poznati. Glavo je stran obrnila. A veste kako to boli? Dostikrat so bile z mano sošolke, ko smo šle skupaj iz šole in sem jo videla, da gre proti meni. Če je šlo, sem šla čez cesto, če ne, sem tudi jaz glavo vstran obrnila…in potem spraševanja, ej,a ni to tvoja…pa res, je nisem videla. To je bilo še v redu, če je šla samo mimo. Če pa je bila pijana, pa me je pospremila s kupom zmerljivk, marš domov, se lajhaš in mnogo hujše stvari.
V osnovni šoli so vedeli, da se nekaj doma dogaja. Stalni govori o tem, kako sem pametna, pa zakaj potem ne gre? Zalomilo se je v 6. razredu, ko sem na koncu imela matematiko zaključeno z enko, pa niso vedeli, ali naj grem naprej v 7. razred ali ne. Naj pridejo starši, se bomo pogovorili…In je šla, mrtvo pijana in ponavljala, da naprej pa me ne smejo spustiti, še enkat, vse…da bo kaj znalo! In so jo poslušali, psihologinja, razredničarka…
Skratka, da ne bom predolga…zmerljivke, nagajanje, to je bil moj vsakdanjik. Osnovno šolo sem nekako končala, srednjo končujem šele zdaj.
Predolga je zgodba, da bi vse strnila na kup.
Omenila bi še to, da sem pri 18.letih spoznala fanta s katerim sem začela leto kasneje tudi skupaj živeti. Skupaj sva še danes, imava 2 leti starega sina, je vse kar si lahko želim. Pa mi tudi njegova ljubezen in podpora nista pomagali, da ne bi padla, kot sem se prejšnjič izrazila,v začaran krog. Izolirala sem se od vseh, vedno doma, težave so se pojavile povsod. Nisem si upala nikamor sama (recimo kakšno stvar urejat, banka,zavod…), nisem upala kam poklicati, klical je fant.Izgubila sem stik z realnim svetom in danes vidim kaj vse sem zamudila. Nekako se tolažim, da sem se pri fantu počutila varno, da sem šele takrat sebi dovolila, da je vse privrelo iz moje duše, da sem jokala in še objokujem.
To je le delček moje zgodbe, na hitro in nekako olepšano.
Bi se pa z največjim veseljem dobila z vami, privat, da vam povem, se izpovem in imate prav, da bi bila SLIŠANA!
Se opravičujem za malo daljše pisanje in hvala za razumevanje!
Lep pozdrav

Pozdravljena!

Vesela sem,da sem pripomogla k temu,da si se opogumila in napisala svojo zgodbo.
Tvoja zgodba je žalostna,kot so vse.Zapomniti si moraš,da je glavno,da si preživela nekako “tisto obdobje”,da si danes kjer si.Vse,ki smo imele zlorabo takšno ali drugačno,smo šle čez tak pekel,ki ga v grobem opisuješ ti.

Vedeti moraš tudi,da ti si bila le otrok in nič kriva za take izpade mame.
Staršev si ne moremo zbirati,pa tudi prislit se nam ni treba,da v kasnejši dobi ohranjamo take bolane stike z njimi.Jaz sem s svojimi preki-
nila,ker so “bili še vedno na tisti točki,da sem mala,ničvredna,ki ne zna brez njih”.Ne rabim tega sedaj še vedno poslušati,ker so mi le želeli vcepljati občutek manjvrednosti,njihovo odvisnost,kontroliranje itd.

Takim stvarem je treba znati reči STOP.Postopoma se postavi na noge,po stopničkah in po majhnih korakih.Včasih nam ti majhni koraki,napredki dajo
moč,bilko,da za nas ni vse še pogubljeno.Oklepaj se tega.Najdi moč v sebi,
saj ne bo takoj prišla,važno si je to ŽELETI.In ti si tega ŽELIŠ.Lahko si dober človek,lahko ljubiš,lahko sprejemaš,lahko si žalostna,vesela vse to je človek v celoti.

Zavedaj se,da si DOBER ČLOVEK,KI SI ZASLUŽIŠ BOLJŠEGA ŽIVLJENJA,predvsem pa da si VREDNA TEGA. Zato imaš tudi partnerja in otroka.Partner ti ne bo mogel nuditi prave podpore(kar tudi sama ugotavljaš),ker ni preživel tega,
kar si ti.
Svetujem,da prebereš za začetek kakšno knjigo na to temo,če ti čas ob šoli
in drugih obveznostih dopušča.

Lahko pa vse svoje občutke napišeš tukaj,četudi so slabi,da si “sprazniš in olajšaš dušo”.

če pa rabiš ramo za zjokat se,sem ti tudi na voljo.In rade volje se bom s tabo srečala osebno.

za danes toliko in pošiljam en topel objem v tvojo dušo!

Oglasi se.

Srečno.

ZDRAVO!

BOJIM SE, DA JE TA FORUM ŽE ZASTAREL OZ.POZABLJEN, NEŽIV, A BOM VSEENO NAPISALA SVOJE MNENJE.

HVALA ZA VAŠE ZGODBE, KI MI LE POTRJUJEJO, DA NISEM OSAMLJEN PRIMER IN ČETUDI ME SVET ZANIČUJE, KOT SO ME STARŠI ŽE KOT OTROKA IN ME ŠE DANES,KO SEM ODRASLA, ZRELA OSEBA, A NESPOSOBNA NORMALNEGA IN USPEŠNEGA DELOVANJA V SVETU, RAVNO ZARADI NJIHOVE BOLNE VZGOJE IN ZLOBNEGA PRISTOPA.
JA, SOVRAŽIM SVOJE STARŠE, DA NI ZA POVEDAT ! ŽE KO SO ME PELJALI PRI 14-IH K PSIHIATRU, ČEŠ DA SEM “SLABA ROBA”, MI JE ŽE TA ZDRAVNIK POVEDAL, DA BI MORAL ZDRAVIT NJIH, NE PA MENE. ČETUDI SEM BILA ODLIČNJAKINJA V OSNOVNI IN SREDNJI ŠOLI, PA SE JE PO KONCU SREDNJE ZA VEDNO USTAVILO IN ŠE DANES ŽIVOTARIM ZARADI POSLEDIC NJUNE ZLOBE.
NE BOM ŽE TOKRAT OPISALA VSE SVOJE ZGODBE, SAJ JE TA TEMA VERJETNO ŽE ZASTARELA, AMPAK VSEENO BI RADA POVEDALA, DA PREZIRAM TUDI TO DRŽAVO, SOCIALNO SLUŽBO IN SVOJO ŽLAHTO, KI KOT TIPIČEN PRIMEREK SEBIČNE, IGNORANTSKE IN ZAVOŽENE DRUŽBE, NI UKREPALA IN MI POMAGALA. ČETUDI SO SPREMLJALI MOJO ŽALOSTNO IN OKRUTNO ZGODBO, KAKO SO ME UNIČEVALI ŽE OD SAMEGA ROJSTVA LASTNI STARŠI.

DANES SEM, KLJUB SRČNI IN OBČUTLJIVI DUŠICI (ZA KAR SE LAHKO ZAHVALIM EDINO MOJI VERI V BOGA), OSTALA ŽIVČNA RAZVALINA, NEUSPEŠNA POSLOVNO, PRIVATNO IN VSESTRANSKO. NIHČE ME NI HOTEL POTEGNITI IZ BREZNA TE GNILE USODE, LAHKO SE POHVALIM LE S TEM, DA SEM SPLOH PREŽIVELA, ČETUDI BI MANJ TRPELA, AKO BI UMRLA ŽE KOT OTROK.

ZLORABE, TAKO TELESNE, PSIHIČNE, ČUSTVENE IN SPOLNE SO ME DOTOLKLE IN VSE KAR IMAM DANES, JE DVOJNA DIAGNOZA – KRONIČNA DEPRESIJA IN ODVISNOST OD TABLET.

STARŠE SOVRAŽIM, SAJ SE DOBRO ZAVEDATA, DA STA ME NAMENOMA UNIČILA, A NE ČUTITA NOBENEGA OBŽALOVANJA. STA ENAKO ŽLEHT IN BREZVEZNA, KOT PRED SAMO POROKO IN MOJIM ROJSTVOM. NAREDILA STA ME PO NASVETU ZAKONSK.SVETOV., DA BI REŠILA NJUN JALOV, NIČVREDEN ODNOS. IN JASNO TEGA NISEM MOGLA IZPOLNIT, SAJ STA NIČVREDNA ŽE VSAK ZASE IN TEGA NE BI MOGLA SPREMENIT, ČETUDI BI BLA BOG. MAŠČEVALA STA SE MI TAKO, DA STA ME UNIČEVALA VSAK SLEHERNI DAN IN ME UNIČUJETA ŠE DANES NA DALJAVO.

DA ME NI MOGEL, KO JE BIL ŠE ČAS IN UPANJE, REŠIT KDO OD ŽLAHTE,SOCIALNA SLUŽBA ALI PA KDORKOLI PAČ ?!? KAR NA BRUHANJE MI GRE, KO ŽE VSA LETA SPREMLJAM, KAKO NIČVREDNA ZALEGA DELA V SOCIALNIH CENTRIH, KI JIH VODIJO KOT KOMERCIALNA PODJETJA. NAMESTO KOT CENTRE ZA POMOČ LJUDEM, BREZ VSAKRŠNEGA OBČUTKA, SMISLA IN LASTNEGA IZKUSTVA ZA TRPLJENJE.
V GLOBINI SEBE HREPENIM SAMO ŠE PO TEM, DA BI BOG VES SVET UNIČIL, REŠIL PA LE RASTLINE, ŽIVALI IN REDKE DOBRE LJUDI. KOLIKO ZLOBNIH LJUDI JE PO SVETU, KOLIKO GORJA, A NIHČE NE STORI NIČESAR.
MA, NE MOREM VEČ PISAT, PREVEČ BOLI.

Pozdravljena !

Veseli me, da si se oglasila in napisala tudi svojo plat zgodbe. Ta forum je še vedno delujoč, tako, da brez težav, ko boš želela PIŠI.

Tvoja zgodba je taka, kot mnoge druge. Kot naše zgodbe, ki smo jih morali predelati, da smo lahko obrnili nov list v svojem življenju. Drži, da mnogo gorja naredijo lahko ali pa ravno starši, kot opisuješ. Tudi meni so ga in verjamem, da še marsikomu med nami.
Težko se je spopadati z maščevalnostjo, jezo, strahom, občutkom nemoči kot ga opisuješ sama. Pa vendar se mi poraja vprašanje – Si kdaj šla na kakšne svetovalne pogovore, ki jih izvaja kar nekaj društev po Sloveniji ?

Si, kdaj se vprašala, da vsega tega resnično ne potrebuješ in da samo – TI – lahko to PREKINEŠ in rečeš STOP ?

Pa ne sedaj ob branju teh vrstic pri sebi REČI – TEGA SE NE DA !!! Zagotovim lahko, da SE DA VSE REŠITI ALI VSAJ OMILITI. SAMO ZAČETI JE TREBA DELATI NA SEBI ZARADI SEBE[/b] in ne zaradi drugih.

Napisati MORAM tudi dejstvo, da STARŠEV ne boš SPREMENILA. SPREMENIŠ LAHKO SAMO SEBE ! Vendar MORAŠ najti MOČ V SEBI TI SAMA !

Dejstvo ostaja seveda, da velikokrat vemo za situacije, pa se ne odzovemo, ne prijavimo različnim institucijam ! Še vedno velja splošno mnenje ljudi, da se raje ne VTIKAMO v življenja drugih. In tako bi lahko rekla, na nek način sodelujemo z trpinčenjem neke osebe !

V grobem se sicer strinjam z vsem napisanim !

Kot sem že uvodoma napisala, kadar bo želja, stiska in nemoč – PIŠI ! Povej svoje občutke, frustracije, nemoč, strah. Morda TI bo lažje. Pa ne SAMO TEBI, ampak VSEM VAM, ki se še odločate za TA KORAK !

Pišite ! Anonimnost prenese vse, nam daje svobodo govora in občutek da kljub vsemu, nas nekdo SLIŠI ! VAS SLIŠIM IN MI NI VSEENO !!! Zato pišite !!!

ZAVEDAJTE SE, DA SMO SKUPAJ MOČNEJŠE IN SLIŠANE !

Srečno !

Živjo

Mene pa zanima, če je forum še aktualen, saj je tudi moja zgodba podobna kot vse ostale, hvala za odgovor

Pozdravljena!

Tale forum je še aktualen. Kar piši in rade volje odgovorim!

Ko prebiram ta forum se jočem, zaradi vsega, kar preberem ker se najdem v veliko zgodbah. Odločila sem se, da tudi sama nekaj napišem da mi bo lažje. Včasih se počutim odlično in zdi se mi, da bo še vse v redu, potem pa pridejo dnevi, ko me zvija v želodcu in pred seboj vidim temo, želim si samo tega da bi umrla. Strah me je prihodnosti in vsega, najraje bi izginila za vedno.
Nočem kriviti le drugih saj vem da smo za svoje življenje odgovorni sami. Res pa je, da veliko stvari vpliva na nas in nam otežuje normalno življenje in zaznavanje okolja. Sama sem bila v otroštvu deležna dolgotrajne spolne zlorabe, psihičnega nasilja v družini, alkoholizma,..skratka veliko stvari se je nabiralo. Nikoli se nisem znala postaviti zase in sem vedno pustila da so me drugi teptali. Veliko let je to šlo in sem uspešno zgodbo peljala naprej tako da se na zunaj ni videlo kaj mi je. Skrbela sem da je bilo vse videti popolno. Ampak potem se je zalomilo proti koncu fakultete. Več let sem rabila da sem končno diplomirala, službe nimam, preživljam se z občasnim delom. Skratka sem daleč od tega kar sem včasih bila. Počutim se manjvredno, zavidam drugim, ki imajo že uspešne kariere, izgubila sem še tisto malo samozavesti kar sem jo imela. Nočem kriviti staršev ampak mislim da so tu odigrali ključno vlogo. Ne znam se več pobrati, sramujem se sama sebe…

Pozdravljena!

Veseli me, da si se opogumila in napisala del svoje zgodbe. Tu se začne. Nihče, ki je bil zlorabljen ( na tak ali drugačen način ) ni samozavesten, ni srečen, ni sam sebi všeč. Zakaj? Zato, ker ima v sebi ” ukorinjen sistem “, da je za nastalo situacijo kriv sam in nihče drug. Delno to drži, povsem pa ne. Zakaj ? Ker nismo mi krivi, da nam starši niso znali / hoteli pokazati, povedati in pripraviti za samostojno življenje. Učimo se od staršev in prav tako se naučimo slabega ali dobrega vzorca. Vzorec lahko spremenimo, ko spoznamo, da nismo bili deležni ” pravega “. Kako vemo, kateri je pravi ? Tisti, ob katerem nas ne stiska v grlu, nismo nervozni, se ne potimo, si lahko pogledamo v oči in v oči drugega, ko nas ni strah okolice in njenega odziva …
Ko enkrat spoznamo ČESA NE ŽELIMO, SMO NA PRAVI POTI.
Takrat vemo KAJ ŽELIMO, KAJ SO NAŠE PRIORITETE, ŽELJE IN CILJI.
Stremeti moramo k temu, da svoje življenje izboljšamo. Izboljšamo ga tako, da ne glede na to koliko smo stari NAREDIMO NEKAJ ZASE. Nikoli ni prepozno, nikoli ni brezupno.

Vedno je upanje in upanje je tisto, ki nas pelje in pripelje na cilj.

Zatorej kar pogumno se loti dela na sebi. Enim je v redu, če pišejo o izkušnji in o njej debatirajo. Drugi se želijo najprej izobraziti o težavi, jo premleti in potem povedati. Spet tretji imajo svoj sistem !
Vsak mora najti svoj sistem, ki mu je blizu !

Kar pogumno in srečno!

Pozdravljeni

Končno mi je uspelo prebrati knjigo Strupeni starši – pa sem se jo kar otepala in šele sedaj vidim zakaj. Mi je pa odprla oči v marsikateri brezizhodni situaciji in dejansko avtorica omenjenih staršev ne bi mogla bolje opisati kot strupene. Na podlagi te knjige sem že napisala 3 pisma (mami, očetu in možu) – kakšno olajšanje ko gredo vsa čustva na papir …manjkajo mi še tri in zbiram pogum, da jih napišem majhni deklici v meni, pravljico z zelo žalostnim začetkom, VENDAR pozitivnim koncem ter pismo mlajši sestri. Ta metoda res pomaga. Terapevt sicer zagovarja, da razčistimo pri sebi in ni nujno, da mami povem o svojih čustvih, vendar se nabira toliko sovraštva v meni o njej, da ne vem, če bom prenesla, da je ne bi vprašala ,Zakaj me ni mogla imeti rada?’ – Če sem bila res tako nezaželjena – zakaj me ni dala v posvojitev – bi bolje prenesla, kot pa sedaj dejstvo, da me ni imela nikoli rada – ker mati, ki ima svoj otroke rada, tega ne počne – izbere socialno varnost namesto njih in dopusti, da jih njen mož – lastna kri – zlorablja. Stvar, ki je staršem ne morem odpustiti in sem vesela, da je avtorica knjige napisala, da ni res, da moramo odpustiti staršem (kot del terapije pri marsikateremu terapevtu) – ne rabimo jim in se s tem več kot strinjam. V bistvu, bi se morali oni nam opravičit, ker so nam vzeli vso otroštvo in vsaj 20 let življenja – ne pa da počnemo vse samo zato, da zadovoljimo njihove želje in potrebe – oni niso znali naših osnovnih – želja po ljubezni, nežnosti, toplini – za kar ne rabiš denar!

Tako da knjigo vsekakor priporočam v branje, ker razširi marsikatera neznana obzorja.

Lep pozdrav