Pozdravljen.
Ze nekaj casa se lovim v ujeti situaciji.ker se je tega precej ze nabralo i resnicno ne vem s kom se bi lahko o vseh teh osebnih i intimnih stvareh pogovorila se obracam na vas…… naj povem stara sm 29let fant 32) pa naj omenim da gre za odnose…..namrec sm s fantom 4leta, njegovi starsi me niso lih najbolj sprejeli ne vem zakaj ni blo konfliktov sem pa opazila da sem vecni krivec ko sva se po 6mec zveze odlocila zivet skupaj da jih njihov sin ne obiskuje(starsi njegovi so loceni)….problem so le stopnjevali ko sva se odlocla za nakup hise saj so ga zaceli svarit nic v prid mene, najine zveze……nato se je pojavila tud tezava z njegovo sestro, ko smo se odlocli v hiso vzeti oceta ki mu je hci bolj ljubeče ceprav je stara 26 let i ze ima svojo druzino ker je se mladoletna zanosila z romom, tako da ma za sabo ze 8let zveze i dva otroka.ker mi je ze presedlo njihovo obiskovanje vsak dan, ferbcanje kaj pocnemo, maj jemo, kaj sva si naredila, kupila sm pred mesec dni pocla da mam dovolj njenega ferbcanja z izgovorom da je prisla k ocetu ki je bil isti dan pri njej celo dopoldne i vse do poznega popoldan pa je se zvecer prisla ko naju ni blo preverjat kake ploscice sva dala v kopalnico kako pohistvo po narocilu izdelala za ocetovo sobo kasne barve prebelili hiso……i tist dan je poclo men je rekla da je zakljucla z mano i se odpeljal, nato pa oce skocil vame i nekaj grdih besed rekel (da hisa ni moja, da zanjo sm sam avto vlozila, da kaj so mi moji starši ustvarili oz pustili, naj povem da smo brez mojega oeta ze 18 kar se je v hosti ponesrdcil, mama je pri 35letih ostala vdova i posvetla zivljenje meni i sestri i vedno pazila na najino avtoriteto da ne bojo na naju upirali s prstom to so hcere od une pijanke al pa lutalice, res pa ni bla financno mocna da bi kupila vikenda, stanovanja ipd) te tastove besede so me res zabolele i nism popustila se zdaj ne se je v tistem tednu spokal i sel v gasonjero zivet,…po tem dogodku je sedaj tocno mesec dni.naj povem zakaj sm zdaj cist na tleh i ne vem kako naprdj mislit ker ta odnosi so naceli tudi najino razmerje saj se fant zacel odaljevat bolj pogosto glas pozdvigovat, nasprotovat…..a kar me je on najbolj prizadel oz ponizal da ni nic takrat rekel.7dni kasneje je bil moj rojstni dan i vsa srečna me preseneti se drugi ciklus (naj povem da hodiva ze skor 1,5let za zdravljenje moje neplodnost i sva imela avgusta konzil za ivf, ta prvi cikel nisva bila sprejeta zaradi gnece)a drugi komi docakan ceprav je prisel 5dn prej kot je bil predvidljiv…..i drg dan se usedeva za mizo da se dogovoriva i narociva na postopek i …….mi rece moj, ne gre v postopek zaradi vsega kar se je zgodilo tist mesec vam povem da nism moga vrjet i prvi nis vedla al misli resno al ne …..pa je blo resno pa se kako v tistem trdnutku nism vem mogla prenehat jokat i mislit na to da ne greva i da ni zadovoljen z najinim odnosom… bil je to konc z mojimi zivci…..konec med nama sam me ni hotel peljat domov k mami, nism se mogla sploh pomiriti dokler nism poiskal zdravnisko pomoc na urgenci.po enem tednu sva sklenkla da za naju ni vec ivf ce se ne vem po kukih cudesni zgodi bova mela potomce drugace pa ne.to pa zato ker sm se naredila sramoto ko sm 4dni v sluzbi sefici omenila da bom vec manjkala i sm ji mogla pojasnit vzrok.ceprav mam upanje da bo prvi mogoce spregovoril na to temo je tud tega upa vse manj ko vidim da odnosi z njegovim so se skus isti….celo mam ga spodbuja da sestra je sestra i da kri je kri i da ni garancije kuk casa bova skup midva…….po vsem tem sm sam se bolj zmozgana da vec ne vem kaj naj si mislim kako naj naprej, a ma smisu samo zarad skupnih vlozenega denarja, casa…….ko vse osalo visi navzdol.kaj mi svetujete z vasega vidika…..al se vztrajam al se potihom poberem i potolazim da pac mati ne bom i grem cisto sama skozi svoje zivljenje (ker res nimam moci se komu razlagat svoje probleme glede zdravja,s kom drugim se pojavit na oddelku neplodnost…..) upam da mi boste vsaj vi pozdvignili mal morale i odprli bolj pozitivne misli……hvala ze vnaprej za vas odgovor.

Spoštovani, jstuki!

Opisali ste svojo stisko in pričakovali tolažbo, pomiritev in kak nasvet s strani moderatorjev, pa nas kar »ni bilo nikjer« in ste kljub vsemu ostali sami z vsemi mučnimi občutji. Žal mi je in se opravičujem za pozen odgovor. Ne vem pa kolikokrat se vam zgodi, da ostanete tako sami in kot da ste že malo »navajeni«, da tako tudi je. Kot da bi vas ljudje kar prezrli in vas ne bi jemali resno, kar je seveda čista krivica.

Drug za drugim ste doživeli več razočaranj, ki so vas močno prizadela in zabolela. Ko sem prebirala vaše pismo sem začutila vašo največjo bolečino glede želenega materinstva in neplodnosti, ki se je z zadnjim nesoglasjem med vama zarezala samo še globlje v vaše srce. Ko vam je partner povedal, da ne želi iti v postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki ste ga dolgo čakala, se vam je sesul svet, saj ste doživeli kot da je s tem zavrnil vas in morda kot bi se vam hotel maščevati. Kako hudo je doživljati vse to, veste samo vi. Sama vas lahko le skušam razumeti, da se nahajate v težki situaciji, ko več ne veste kaj naj sami s sabo in s svojo prihodnostjo, še manj pa veste kaj storiti glede vašega partnerja. Prav on je namreč tisti, ki ga doživljate, da vas je najgloblje prizadel. Čutiti je več težav, kot so impulzivne odločitve, premalo pogovarjanja in dogovarjanja glede vajinih doživljanj, želja, pričakovanj in občutij, vprašanje so tudi razmejitve z izvorno družino, postavljanje vaju na prvo mesto in posledično skupno nastopanje pred njegovimi sorodniki… Odkriti bi bilo dobro tudi koliko povzdigovanje glasu pomeni psihično nasilje, kako pogosto in kdaj se to dogaja in kako se v takšnih situacijah obnaša partner in kaj storite in doživljate vi… ?

Morda sta se v času, ko ste čakali na odgovor že uspela kaj pogovoriti. Resen, poglobljen in iskren pogovor o vajinem doživljanju bo namreč nujno potreben, če bosta želela zvezo nadaljevati. 4 leta sta skupaj. To ni tako malo, po drugi strani pa spet ne toliko, da bi bilo zavezujoče do konca življenja. Tudi finančno se da stvari urediti. Dokler ni v partnerskem odnosu dovolj varnosti in čustvenega prostora za otroka, je verjetno v resnici najbolje, da se s tem še počaka. Ne vem pa koliko je vsak od vaju sploh pripravljen vložiti v raziskovanje in spreminjanje samega sebe in vajinega odnosa, kaj bi vam pomenilo ostati z njim (če da, potem verjetno na novih temeljih?! Kakšnih?) in pod kakšnimi pogoji sta pripravljena ostati skupaj. Je on sploh zainteresiran za to? Zapisali ste, da vas je strah in sram pred tem, da bi si poiskali novega partnerja. Čemu tak sram? Kako to, da bi kar obupali nad tem, da bi si uspeli najti človeka, ki vas bo sprejel in bil z vami pripravljen iti tudi v postopke za zanositev? Kaj si bodo mislili drugi ni pomembno, bistveno je, da si vi dovolite sprejeti samo sebe, svoje dostojanstvo in odkriti kdo ste in kaj si želite v življenju in v tej smeri tudi ukrepate. Življenje je še pred vami, imate moč (čeprav se morda počutite nemočni in so vas te situacije zelo prizadele) in možnosti, da si ga ustvarite po svoje.

Svetovala vam bi pomoč relacijskega družinskega terapevta. Če se bosta odločila ostati skupaj, brez terapije skoraj zagotovo ne bo šlo, ker se bodo konfliktne situacije sicer zelo verjetno ponavljale, če pa se bosta odločila iti narazen, bi bilo pa tudi pomembno, da si vsak zase poiščeta takšno strokovno pomoč, da si bosta lažje gradila svoje življenje naprej.

Vse dobro vam želim in kar pogumno.

Najprej se vam zahvaljujem za izcrpan odgovor.za druzinskega terapevta sem ze sama velikokrat razmisljala ampak se v prejsnih zvezah.morda se pa dogovorim se zdaj s fantom da se udelezimo ampak preden mu kej omenim zelim bit veliko informirana namrec zanima me kje bi na netu najdla vse potrebne podatke (kot so, najblizje doma, cas trajanje terapije, al so to bolj psihologija al so to bolj psiatrski,cene tecaja…..ipd)se zahvaljujem vnaprej…….

Spoštovani, jstuki!

Seznam centrov, ki delajo po relacijskem družinskem modelu terapije, si lahko poiščete na spletni strani Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije- ZDT.SI. Tam si boste lahko izbrali center in terapevta, ki vam bo najbližje oz. vam bo najbolj odgovarjal. Več informacij boste lahko pridobili s kontaktom direktno na center oz. na spletni strani posameznega centra. Cene so različne, večinoma je najprej uvodno (neobvezujoče) srečanje, nato pa se odločite, če želite nadaljevati s terapijami. Cikel terapij obsega 12 srečanj, 1x tedensko eno uro, seveda pa lahko zaključite tudi predčasno ali pa ga nadaljujete.

Razumem, da vas je strah in da je najtežje storiti prve korake. Pa so predsodki in strahovi zagotovo odveč, saj smo tam relacijski družinski terapevti zato, da vam pomagamo v stiski in vas skušamo razumeti in začutiti. Nismo psihiatri, zato ne predpisujemo kakih zdravil in ne postavljamo diagnoz, pač pa se pogovarjamo z vami o stvareh, ki jih želite izpostaviti vi/vidva, o odnosih, ki so za vas/vaju morda boleči in težki, o vaših/vajinih občutjih in doživljanjih, željah in potrebah, v nadaljnjih srečanjih pa skupaj z vami iščemo vzroke, rešitve, možne spremembe, stvari pogledamo še z različnih (novih) zornih kotov, vedno znova pa iščemo in naslavljamo kako se počutite vi in kako partner, kaj je vama sprejemljivo in kaj ne…Iz tedna v teden se odnos poglablja in ob ustrezni lastni angažiranosti se običajno počasi začnejo kazati učinki…

Vse dobro vam/vama želim. Kar pogumno, s terapevtsko pomočjo je lažje kot ko ste sami v tem…