Stresna finančna situacija krha partnerski odnos
Pozdravljeni,
v partnerskem odnosu se že dolgo časa – 3 leta – vleče isti problem. Partner nima redne službe in občasno dobi priložnostna dela za par mesecev. Težava ni samo v financah, ampak v tem, da je videti, da se je na novo vlogo ležernega življenja privadil in tako pri njemu poteka vse še bolj počasi, kot je prej. Ve, da bi lahko šel na zavod in se prijavil za usposabljanje na delovnem mestu, vendar se mu ne mudi … Lahko bi se prijavljal za službe, ampak tako ali tako nič ni .. Včasih vidim, kako ima na e-pošti neodprta sporočila od Moje delo tudi po par tednov, poleg tega se ne spomnim, kdaj bi ga nazadnje videla, da sam (brez mojega prigovarjanja in teženja), napisal prošnje, kam poklical itd. Ko ga po tem vprašam, pravi, da je njegova stvar in da na tem dela. Vseeno mislim, da bi v toliko časa vsak človek z njegovimi izkušnjami in izobrazbo že našel nekaj.
Do zdaj sem vse večje stroške – avto, dopusti, šolanje … – krila jaz iz mojih prihrankov in zaposlitve, poleg položnic in hrane. Zdaj pa mi počasi že preseda in mislim, da bi si glede na svoje sposobnosti lahko našel službo, delo kar koli, da bi prispeval v proračun. (kjer koli je delal, si je vedno dobil dobre reference, delal je tudi v tujini).
Poleg tega ne vidim prihodnosti v takšni zvezi,v kateri eden neprestano financira drugega (sploh, če tudi tisti, ki ima službo, nima nadpovprečne plače).
Zato sem mu izračunala, koliko se je v teh letih že nabralo in predlagala, da mi začne počasi vračati – postopoma. Namen tega je bil, da mu pokažem, da je treba v današnji družbi delati, zato da zaslužiš denar in da stvari ne padejo same iz neba. Poleg tega same delam po 10 in več ur dnevno, včasih tudi vikende, zato mi njegova ležernost še bolj preseda. Ob tem predlogu je bil zelo jezen, užaljen itd., predlagal, da greva narazen, da sem egoistična itd. Sploh se je obnašal kot pravi mamin sinko. Očital mi je, da obračunavam samo materialne stvari, da mi je on tako veliko stal ob strani, mi pomagal v težkih situacijah itd. in da bi to morala prav tako ovrednotiti.
Na trenutke se počutim krivo in nočem razdreti najine dolgoletne zveze. Po drugi strani, pa menim, da se moram postaviti zase, saj tako ali tako vse skupaj zgublja smisel …
Najlepša hvala za odgovor.
Spoštovani,
iz vašega natančnega opisa razbiram, da ste storili prav vse, kar je bilo v vaši moči, da bi partnerju skomunicirali svoj pogled na materialno prispevanje in odgovornost v odnosu. Izobražen je in dovolj inteligenten, da bi se na to že zdavnaj odzval, če bi mu bilo do tega. Vaš problem je v tem, da ste doslej ravnali tako, kakor da bo spremenil svoje vedenje, samo če mu boste dovolj natančno, razumno, nazorno … razložili, kako bi bilo po vašem najbolje. Na tem področju vam ne ostaja nič več manevrskega prostora. Partner vam je namreč celo predlagal, da gresta narazen, vendar ste to »preslišali«. Obnaša se kot mamin sinko, pravite, problem pa je v tem, da ste se v neprijetni vlogi mame (ki nadzira, preverja, svetuje, usmerja, je v otrokovem doživljanju nepravična, nerazumevajoča, dominirajoča) zdaj znašli vi, kar imenujemo projekcijsko-introjekcijska identifikacija: on jo je na vas projiciral in vi ste jo sprejeli. Za zdaj.
Ker torej na druge ne moremo vplivati, če tega sami ne želijo, bi se bilo smiselno preseliti na področje, ki ste ga morda manj globoko obdelali: k sebi. Kaj je tisto, zaradi česar vi vztrajate v tej zvezi? Če bi se namreč strinjali s partnerjem, da vam je veliko stal ob strani in vam pomagal v težkih situacijah in da je to mogoče ovrednotiti z denarjem, sploh ne bi bilo problema. Vendar ste dovolj jasno opisali svoje vrednote, kar zadeva materialni vidik partnerstva: oba se po svojih močeh potrudita in prispevata. Vi doživljate, da se partner ne potrudi dovolj; vajine vrednote se glede tega torej popolnoma razlikujejo. In vrednote niso nekaj, kar bi lahko poljubno spreminjali. Zelo močno so del nas. Zato je za načrtovanje dolgoročnega partnerstva izjemno pomembno, da se v temeljnih vrednotah ujemamo. Živimo na materialnem planetu in v monetarnem sistemu. Celo indijski guruji menijo, da mora imeti človek najprej zadovoljene osnovne materialne potrebe (sem spada tudi skrb za družino), šele potem se lahko resno predaja kontemplaciji.
Skratka, če sežemo v bistvo stvari: med vama poteka pasivno-agresivna bitka za moč. Dokler teh vzorcev ne bosta ozavestila, dojela njihovo škodljivost in jih začela zavestno razgrajevati, bodo krmarili vajin odnos in ga pripeljali do brodoloma. Najhitrejša zdrava pot iz tega kompulzivnega ponavljanja je terapija, partnerska ali individualna. Želim vam, da bi svojo osredotočenost in produktivnost usmerili v delo na sebi ter si ustvarili življenje, čim bolj očiščeno škodljivih konstruktov, ki jih oba prinašata iz svojih rodbin.
Lepo pozdravljeni,