Pozdravljeni

Zanima me sledeče;pred 2 leti sem zamenjala službo. Bila sem idealen kandidat za to delovno mesto (izkušnje, znanje,izobrazba). Od mene se zaradi teh prednosti, ki jih imam pred drugimi sodelavci ,izredno veliko pričakovalo. Prvi mesec službe sem poslušala samo to, kako bom v delo in kolektiv prinesla olajšanje in kako so srečni, da jih rešim stiske.Vsa ta pričakovanja in hvale,vse to me je ubijalo. Nikakor nisem mogla nuditi tega kar so od mene pričakovali. Enostavno, nastala mi je blokada v možganih, katera mi je onemogočala komuniciranje, razmišljanje, sodelovanje pri razpravah, nisem bila več trezna in nisem znala več presojati. Totalno sem bila raztresena in zmedena. To je vodilo v propad. V službi sem se zamerila direktorju, ker sem jih”pustila na cedilu”. Potem je postalo še huje. Sem neplanirano zanosila. To ga je vidno vrglo iz tira. Občutek sem imela, da me želi kaznovat in mi tako začel nalagati naloge, ki so bile abnormalno zahtevne (mentalno in časovno-roki). Poleg tega je zahteval od sodelavcev,da mi pri nalogah v nobeni meri ne pomagajo.
Naj povem, da v službi tudi malicala nisem, spila pa tudi nisem več kot 5 požirkov vode. Ker si enostavno nisem upala vzeti časa,čeprav mi je pripadal.
Potem sem zbolela (v 20.tednu nosečnosti). Diagnoza; hudo vnetje ledvic (grozila mi je odpoved ledvic in izguba otročka). Vse se je samo še poslabšalo. Jokala sem cele dneve, do rojstva otročka. Počutila sem se neverjetno odgovorno za moje zdravstveno stanje in nisem si mogla oprostiti tega, da sem ogrozila zdravje svojega nerojenega otročka. Ko sem v službo sporočila, da ostajam do porodniškega dopusta na bolniški, se je začela kalvarija (nima smisla,da opisujem,ker je predolgo in nepomembno).
Od konstantnega stresa ( 2 leti), sem ostala votla v možganih. Občutek sem imela/imam, da mi od možganov ni ostalo nič. Imam neverjetno slab spomin, zelo težko presojam, sem neverjetno raztresena in še in še. Že pri običajnem pogovoru z ljudmi,prijatelji iščem besede, tiste enostavne, npr. besedo »običajno« sem sedaj potrebovala čas, da sem jo priklicala v spomin.Kaj naj storim? Avgusta se vračam nazaj v službo k istem šefu. Že sedaj me misel na službo/ stres ubija. Imam namreč 3 otroke in se bojim, da jih bom s svojim stanjem uničila. Jočem, konstantno jočem. Partner me ne razume in pravi, da si vse preveč jemljem k srcu.

p.s. apetit se mi je v zadnjih letih povečal za 300 % !!! in se tako redim !!! Šport, s katerim se ukvarjam že celo življenje in kateri mi je prinesel toliko moči v kakršnem koli pogledu,mi sedaj ne prinaša nobenega užitka več;ravno nasprotno !!!

Prosim, svetujte mi kam naj se obrnem, kakšne so moje rešitve. A je mogoče, da mi je stres povzročil take zdravstvene težave in pustil tudi posledice na spominu?

Stara sem 33 let

Iskrena hvala