V naprej se opravičujem, ker bo moja objava tako dolga. Po želji jo skrajšajte in odjavite samo to, kar se vam zdi pomembno.

Imam fanta, ki je odrasel v veliki družini. Med odraščanjem so se zaradi okoliščin borili z revščino. Njegov oče je po prometni nesreči zapadel v velike dolgove in otroci so odplačevali njegovo napako. Potem je oče postal alkoholik. Ko je bil fant dosti star, da skrbi zase, se je odselil v Ljubljano in se zaljubil. S to punco sta po šestih letih končala. V teh letih je opravljal razna fizična dela, ki so slabo plačana, si pa kriv za vse napake, ki jih stroriš ti, sodelavci ali nadrejeni. Potem je začel študirati filozofijo in naenkrat je bolj kritično, drugače gledal na svet.
Midva sva par tri leta. Preden sva začela sem se pol leta dokazovala, da sem ga vredna, da ga ne bom prevarala in brez razloga zapustila. Da bom z njim v dobrem in slabem. V prvem letu je zbolel približno štirikrat na leto. Ker so bile bolečine večinoma v ledvenem delu, sva mislila, da so posledica težav z ledvicami. Po nekaj mesecih mi ga je uspelo prepričati, da premaga strah in gre k zdravniku. Izvidi so bili brez napake. Zdravnica je posumila, da so težave v mišicah in mu je predpisala vaje za hrbtenico.
Težave pa nažalost niso izginile, ravno nasprotno. Nato sva mislila, da je razlog revma (dolge ure v knjižnici pod klimo). Večkrat sem ga vprašala, če se mogoče s čim obremenjuje in če je to razlog. Vedno je bil odgovor ne. Pred pol leta se je njegov oče poškodoval in postal v bolnišnici. Povedali so, da ima cirozo jeter. Od tistega trenutka naprej je bil fant bolan cele tri tedne s presledkom nekaj dni. Takrat je ugotovil, da so bolečine psihičnega izvora. Bolečina se vedno začne s »pikanjem« v spodnjem delu trebuha, potem se pa seli po celotnem zgornjem delu telesa. Spremlja jo razbijanje srca in plitvo dihanje. Včasih tudi nizka vročina. Nalgesin vse skupaj običajno omili do znosnega.
Ker sem se tudi sama osamosvojila takoj, ko je bilo to mogoče, sva se dogovorila, da jaz skrbim za nujne potrebščine, stanovanjske stroške si pa deliva, da bi on laže dokončal s študijem. V tem treh letih je naredil en sam izpit. Namreč vedno, ko se začne učiti, po nekaj dneh zboli. Sedaj vem oziroma veva, da je razlog v strahu pred izpiti. On je namreč perfekcionist. On ne bo prebral samo tistih 10 strani, ki so navedene kot gradivo, temveč celo knjigo in še dve drugi, da bo razumel o čem govori ta knjiga. Jasno, potem nastopi strah in zboli.
Zboli tudi vedno preden gre domov, ker ga je pomojem strah soočenja z očetom. Fant se mu je namreč »odpovedal« že pred leti, vendar še kako dobro vem, da ni tako brez čustev do svojega očeta, kot se on prepričuje. Spoznala sem vse njegove brate, sestre, sorodnike in mamo, očeta pa ne. Prav tako nisem bila še pri njem doma. Zanimivo pa je, da ko greva k meni domov, nikoli ni bolečin.
Zbolel je tudi že dvakrat v roku meseca. Z januarjem namreč več ne prejema štipendije, kar pomeni, da bo moral poiskati službo. On je že popolnoma pod stresom ob misli na službo kaj šele, da bi se jo odpravil iskati. Boji se izkoriščevalskih sodelavcev, nepravičnih nadrejenih in morebitno nepopolno opravljenega dela. Nima samozavesti. Misli, da ga nihče ne bo zaposlil, ker nič ne zna. Tu naj poudarim, da se vedno trudim, da ga pohvalim za vsako malenkost, ki jo dobro opravi, pa naj bo to sesanje stanovanja ali napisan esej.
Boji se ljudi in se jim raje izogne, čeprav je prav prikupen človek in je običajno vsem všeč. Boji se njihove zahrbtnosti, laganja in hinavščine. V javnosti se ne objemava, poljubljava, celo držanje za roke je izjema. Strah ga je kaj si bodo drugi mislili.
Dostikrat začnem pogovor na katero izmed tem, ki mu povzroča težave, pa dobim odgovor, da sem jaz pač drugačna in drugače doživljam dogodke. Ko mu postavim kakšno konkretno vprašanje, dobim kratek odgovor ali pa samo »ne vem« in se zapre vase. Nekako imam občutek, da niti sebi noče odgovoriti.
Ta začaran krog, v katerem sva, me počasi ubija. Ne vem več kaj naj naredim. Rada bi pomagala, pa ne vem kako. Boli me, ko ga gledam čisto onemoglega in bledega, potem pa spet ne morem več zdržati in mu povem da naj kaj naredi, ker ga takšnega več ne morem prenašati (običajno se namreč vede kot 3 letni otrok, ko je bolan). Skrbi me tudi za najino prihodnost. Nekaj mesecev že lahko skrbim za oba, vso življenje pa nikakor, sploh če hočem enkrat imeti otroke.
K zdravniku noče, ker je prepričan, da bo dobil pomirjevala (sem mu že ničkolikokrat rekla, da ga nihče ne more prisiliti v jemanje le-teh, ampak ne pomaga). V kakšno skupino tudi noče, ker ga je sram javno razlagati težave. Noče niti k psihijatru, ker se ponovno boji zdravil. Danes mi ga je celo uspelo prepričati, da vzame dominor, kar je pravi čudež. Boji se namreč stranskih učinkov. Pravi, da je njegov organizem drugačen in da jih čuti tudi takrat, ko niso navedeni.
Prosim vas za nasvet kako mu naj pomagam. Karkoli bo dobrodošlo. Hvala!

Pozdravljena,

ob branju vašega pisma, sem se spomnila marsikaterega mladega fanta ali dekleta s podobnimi težavami. Psihologi bi vam lahko ure in ure razlagali zakaj se razvije tak vedenjski vzorec in kako bi ga lahko odpravili, oziroma “popravili”.

V naši družbi še vedno omalovažujemo pogovore s psihologi, psihoterapevti. Ne psihiatri!!

Družina in odnosi v družini imajo velik vpliv na razvoj otrokovega vedenjskega vzorca, njegovega razumevanja in spoštovanja samega sebe v odnosu z drugimi. Seveda je tudi pomembno kakšno dedno zasnovo je otrok dobil. In potem oboje skupaj povzroči, da smo si celo bratje in sestre med seboj različni.

Glede na svojo naravo je očitno, da so odnosi iz otroštva in iz mladostništva pustili posledice na vedenjskem vzorcu vašega fanta. Vse te bolečine, ta strah in prikrita panika so posledice dolgoletnih psihičnih(čustvenih) stresov, ki jih je kot otrok doživljal in sprejemal.

Da bi sprejel, se soočil in otresel vseh svojih otroških frustracij, bo potreboval kar nekaj časa. Težko bo to naredil sam, brez pomoči. Iz vašega pisma se lahko razbere, da vaš fant po naravi ni največji borec; to ni slabo, vendar zato potrebuje pomoč in potrditve iz okolice (česar najbrž v otroštvu ni nikoli dobival). Zelo veliko mu pomenite vi, in možnost, da se z vami lahko odkrito pogovarja. Zaupati vam mora in verjeti vam mora. Največ boste dosegla, če ga boste z vprašanji pripravila do tega, da bo sam iskal odgovore. Tako mu dvigujete samozavest – ugotavlja , da sam najde odgovore, rešitve. To je zelo pomembno (da ne obupa ponovno).

Na tak način ga poskusite pripraviti do tega, da bo sprejel in šel na pogovore s psihoterapevtom. Vašemu fantu lahko največ in najbolje in najhitreje (to pa ni en pogovor ali 6 mesecev delavnic) pomaga strokovnjak.Poskusite mu pomagati izbrati takšnega psihoterapevta, ki ga bo sprejel kot človeka in kot strokovnjaka (saj veste, da imamo različne okuse, poglede. In tako kot si izbiramo in nam je všeč in se dobro počutimo v eni obleki, tako se lahko v drugi počutimo zelo nelagodno. A obe sta obleki! ). To je zelo pomembno, ker mu bo verjel in ga bo poslušal. S psihologom lahko “razčisti” svoje otroštvo, zamere do matere in očeta in skupaj z njim/njo poišče, najde prave motivacije* za svoje življenje. Če tega ne bo naredil (očistil svoje otroške frustracije), bo vedno bežal v strah, paniko, ki se mu potem kaže kot neka nespecifična bolečina. Sedaj je še mlad in se lahko s temi čustvenimi strahovi spopade in jih premaguje, oziroma se lahko z njimi sooča. Starejši ko bo, bolj bo zakoreninjen ta vedenjski vzorec ( ne morem, ne gre, ne da se, joj, boli me,….) in prepričan bo, da drugačnega sploh ni.

*Ali ste mogoče že ugotovila, ali ima kakšno veliko željo kaj bi v življenju rad počel, postal,…? Zelo pomembno je, da bi vedela kaj so za njega prave motivacije – motivi so tisti, ki nas ženejo, da pridemo do svojega cilja. Na teh velikih željah, motivacijah potem lahko gradimo dalje vedenjski vzorec, osebnost posameznika.

Zavedati pa se morate in njemu to tudi poskušajte dopovedati: ta proces “soočenja” s svojim otroštvom, frustracijami traja kar nekaj časa. Lahko tudi nekaj let ( v osnovno šolo moramo hoditi tudi 9 let, ker pač spoznavamo, moramo ponavljati znanje nekajkrat, da se končno naučimo. In človek za to rabi leta. Enako je z razvojem vedenjskih vzorcev, našega ego stanja. Da pa potem počistimo vse frustracije, to pomeni ponovno leta spoznavanja in sprejemanja samega sebe in potem sprejeti spremembe). In ko končno sprejmemo, potem se še leta učimo živeti s tem spoznanjem. A najpomembnejše je vedeti kaj je tista motivacija, ki nas žene, da bi dosegli ta svoj cilj.

Veliko ljudi je doživelo življenjske travme, od strokovnjakov do nas navadnih ljudi. Vsak jih je sprejemal in preboleval po svoje; in to leta in leta. Če ima taka oseba ob sebi zaupnega prijatelja, partnerja, potem lažje prihaja do cilja. Take travme pomagajo ljudem, da psihično dozorevamo. Temu pravimo tudi osebnostna rast.

In vidva oba imata ravno zaradi te otroške frustracije vašega fanta odlično priložnost, da osebnostno rasteta.[/u] Skozi svojo izkušnjo bosta kasneje lahko drugim povedala in pomagala: zakaj je tako in kako spremeniti. Kajti, samo tisti, ki je to prebolel, šel skozi takšno “soočanje s samim seboj”, lahko pove kaj to pomeni (to je tako kot otrok, dokler ne pade in si kolena ne potolče, ne ve in ne razume kaj je to bolečina in krvavo koleno; pa če mu starši še tako dopovedujejo.).

Predlagala bi obema vama, da ugotovita, kaj so vsakemu posebej prioritete**(spodaj sem vam jih zapisala) v življenju. Potem ugotovita katere od teh prioritet so skupne obema in katere so tiste, ki so popolnoma različne. Tako boste tudi lažje ugotovila kaj vašega fanta v življenju motivira, mu je cilj.

Želim vama obema velik korak v vajini rasti, z dobro voljo, željo HOČEM, ZMOREM in zato BOM!, se da narediti ogromno. Samo VERJETI morate in biti malo fighterja (ali kot rečejo Srbi, če mogoče poznate izraz: inatlije – za nalašč bom to naredil!).

lp m

**Kaj so te življenjske prioritete:[/b]
ljubezen, družina, otroci, partner, prijatelji, hiša, stanovanje, denar,zabave, umetnost,študij, delo, šport, rekreacija, potovanja, hrana, pijača,……

Kako se določijo prioritete:
Vsak od vaju naj izbere 9 prioritet**. Potem ugotovita, vsak zase, katera je najpomembnejša, katera je druga najpomembnejša, potem tretja,itd.
To se naredi tako,
– da se prvo zapisano prioriteto primerja z drugo (vpraša se: katera mi je pomembnejša?). Tista, ki vam je bolj pomembna dobi črtico.
– potem ponovno prvo zapisano prioriteto primerja s tretjo zapisano (vpraša se: katera mi je pomembnejša?). Tista, ki vam je bolj pomembna dobi črtico.
– potem ponovno prvo zapisano prioriteto primerja s četrto zapisano (vpraša se: katera mi je pomembnejša?). Tista, ki vam je bolj pomembna dobi črtico.
– in tako dalje, vse do zadnje prioritete.

ENAKO začnete in naredite z drugo zapisano prioriteto, samo da pri tej že izpustite prvo zapisano prioriteto:
– drugo zapisano prioriteto primerjate s tretjo (vpraša se: katera mi je pomembnejša?). Tista, ki vam je bolj pomembna dobi črtico.
– potem ponovno drugo zapisano prioriteto primerjate sčetrto zapisano (vpraša se: katera mi je pomembnejša?). Tista, ki vam je bolj pomembna dobi črtico.
– potem ponovno drugo zapisano prioriteto primerjate s peto zapisano (vpraša se: katera mi je pomembnejša?). Tista, ki vam je bolj pomembna dobi črtico.
– in tako dalje, vse do zadnje prioritete.

IN ŽE SPET začnete in naredite enako s tretje in četro in peto…in zadnjo deveto zapisano prioriteto, in seveda pri vsaki izpustite predhodno zapisane prioritete.

Seštejete črtice in ugotovite razvrstitev prioritet. Hitro bosta ugotovila kje se ujemata in kje razlikujeta. tako boste lahko vedno vedela, zakaj se pri nekaterih stvareh ujemata, ponekod pa sploh ne razumeta. Pa še nekaj!! Z leti, z osebnostno rastjo, se ta lestvica lahko malo pomeša.

Joj, hvala za tako izčrpen odgovor! Bom poskusila, t.j. bova poskusila. Sej če pogledam za 3 leta nazaj sva naredila ogromno. So pa nažalost ti “slabi” trenutki, ki me čisto sesujejo in spet ne vem kako naprej.
Še enkrat hvala za vse, kar ste napisala. Sporočim kako napreduje.

Neskončno lep vikend vam želim!

Tudi vama obema, lep konec tedna. In ko bo najhuje, ko boste mislila, da ne gre, ne zmorete, se ustavite, globoko vdihnite in si vedno recite:” Času je treba dati čas! Da spolno in fizično odrastemo, rabimo 18let! Da duševno, osebnostno pa celo življenje!”
Zato pri tem odraščanju ne štejemo v mesecih, ampak v letih! ZMAGOVALCI so VEDNO tisti, ki so vztrajni in potrpežljivi in nič panike in paranoje!

Veliko lepega vama želim obema!

lp m

Popolnoma ga razumem glede zdravnikov in skupine za samopomoč. Rešitev zagotovo ni v tem. Edina rešitev je, da si fant pridobi samozavest, za to pa potrebuje premagovanje svojih strahiv, vendar v majnhih dozah. Jaz sem npr. imela socialno fobijo, pa sem se v službi javila za dodatnio brezplačno delo – odnosi z javnostmi – to je pomenilo tečaj komunikacije – za katerega mi tudi približno ni bilo jasno kako ga bom zmogla. Pa sem ga. Sicer sem polx manjkala ampak nekajkrat sem pa le šla. Sicer sem tudi pred vsakim tečajem spila 1 pivo za živce… pa me je bilo vseeno blazno strah. Ampak tako sem počasi napredovala. Najprej tečaj, potem kaj več… tako to gre. In danes sem super! Fanta samo pumpajte, to sigurno rabi. Pejta skupaj na kaj takega česar je oba strah… npr. hoja po žerjavici, tečaj komunikacije – govori v javnosti, skok s padalom – to mu bo ojačalo samozavest, korak po koraku. Pa veliko sreče!
lp