strah pred življenjem
Pozdravljeni!
Ne vem točno, kaj je namen mojega pisanja. Stara sem 24 let. Rada bi umrla. Samomor se mi zdi edina rešitev, čeprav si ga ne upam narediti. Moje življenje se mi zdi brez smisla, preveč napak in napačnih izbir. Strah me je življenja, težav. Ne spoštujem se in nimam se rada. Zdi se mi, da sem hotela vedno s svojimi dejanji ugajati drugim ali pa jim le oporekati. Sploh zadnja leta ne delam stvari, ki bi me veselile. Sem študentka, imam le še en izpit pred diplomo. Študij me ne veseli, sama sebi se zdim nesposobna, da bi opravljala izbrani poklic. Depresije, kompleksi glede zunanjosti in strah me spremljajo že iz srednje šole.
Menda sem bila vesel otrok. Sama se spomnim predvsem osamljenosti, sramu in skrbi zaradi slabega odnosa med starši. Očeta ni bilo skoraj nikoli doma. Vedno sem skrbela, da mama ne bi bila slabe volje. V puberteti sem jo začela zavračati, tudi očeta, ki je imel prej avtoriteto. Starejša sestra se ni nikoli sekirala zaradi njunih prepirov. Srečna sem bila, če nisem bila doma. Če me ni noben nič vprašal. Vedno sem se bolj zaupala drugim kot domačim. Za seboj imam dve večletni neuspeli vezi. S fantom, s katerim sem bila nazadnje, se še videvam in slišim, čeprav je to naporno za oba.
S težavo grem domov. S starši se prerekam, jih kritiziram, vidim le njihove napake. Vidim, da imata probleme in da nimata veselje do življenja. V njiju ne čutim nobene podpore, zgleda.
Pred letom in pol so se mi stvari verjetno ”nabrale”. En teden nisem mogla normalno spati, premišljevala sem o svojih problemih, o fantovem značaju, o starših. Jokala sem, prepirala sem se, nisem več realno razmišljala…Takrat sem obiskala psihiatra. Bila sem proti zdravilom. Pol leta kasneje sem s slabim občutkom( za to so vedeli le najbližji) začela jemati Cipramil, ki pa je pomagal le začasno.
Upam, da nisem bila predolga in preveč zmedena. Hvala za vaš komentar ali izkušnje!
bojana
Zivjo Bojana in zdravnik psihiater,
sama sem v precej podobni situaciji, nase gledam podobno kot ti, življenje se mi sploh ne zdi smiselno. Samomora ne storim le zaradi drugih, pa ker si ga tudi ne upam. Ker bi vsi mislili, oh kok je bla šibka, oh to pa zato, ker je izpit ruknla. Kot neka kletka se mi zdi vse skupaj. Nikogar nisem prosila, da me ustvari, ne morem svojega življenja jemati kot dar in nevemkaj. Študiram zanimivo stvar, vedno me je zanimalo, ampak nimam volje, da bi se sploh učila. Kot da nobena reč nima smisla. Kot neka zdolgočasenost. Kot da je vse skupaj preveč zame. Kot da ne zmorem tega življenja in še sploh toliko desetletij pred mano. In da je ta planet prenaporen za mojo kemijo v možganih. In to ni neka tolažba ali izgovor za stanje, v katerem se nahajam.
Zdi se, da so vsi drugi tako močne osebnosti. Ker jim drugega ne preostane? Jaz pa si dovoljujem to možnost skakljati naokoli in govoriti, kako sem šibka in iščem svojo originalnost v tem sivem svetu? Nevem.
Ko bereš tole moje nakladanje, lahko vidiš, kako primitivne in preproste besede izbiram. Kot da nisem človek, ampak krneki.
Ne zaupam si, nimam koncentracije, mislim, da sem neumna. Nekje globoko v sebi pač vem, da nisem, da sem sposobna in bla bla. Ko se že naučim kakšno stvar, me že začne skrbeti, kje bom živela čez pet let, kakšne bolezni me bodo najedale čez 10 let (sem kar nekaj hipohondra), bom sploh kdaj sposobna obdržat kakega tipa ali si ga sploh najti in imeti normalne odnose, kako bom opravljala svojo službo, zdi se mi, da me bo sigurno kdo tožil zaradi malomarnost itd, skrbi me, ali bom sploh lahko sprejela kakšno odgovornost.
Papam Cipramil, kar redno, dobre tri mesece. Pomislila sem že, da bi nehala, ampak sem potem na internetu si najdla precej literature in vse prebrala in mislim, da je bolje, da jemljem. Je pa res, da volje do življenja nimam kaj več kot prej, opazam pomanjkanje kreativnosti in zanimanja za poezijo, ki me je zmeraj malo vlekla ven ali pa pustila v tistem vzvišenem eksistencialno filozofskem območju. Bla bla. Ahhh. Utrujena od življenja. Pri 21? Čudno, ampak nevem. Ni več tako velikega nihanja, depre niso več tako hude, da ne bi mogla vstat iz pojstle, čeprav je blo danes zjutraj skoraj tako, ampak morda zato, ker sem včeraj spila pol litra vina. Pri kosilu, ko smo imeli obiske. Prejšnji teden sem na koncertu skadila pol škatlice. Včasih se tako samo in zdolgočaseno počutim v družbi. Mah skoraj vedno. Grozno, nobene samokontrole nimam.
Patetično se mi zdi, da sem lahko optimistična in dobra in vse oh in sploh samo, kadar imam kakšnega uspešnega človega ob sebi. Naprimer fanta, brata… Potem tej osebi kar nekaj najedam, in nekako izsiljujem neko potrditev, da sem navkljub vsemu pametna in OK oseba. Krivično do drugih. Grozno za samozavest, ker vidim, da sem kot majhen otrok, popolnoma nesposobna funkcionirat v družbi. Sposobna sem samo še small talka s prodajalkami in sosedi, čeprav mi preseda. Ne upam si poklicat prijateljev, odposlati mailov, strah me je, da ne bom zvenela pristno, kadar sem v depresiji sploh ne morem klicat ljudi, to pa je večino časa. Prijateljstva odmirajo, jaz odmiram, ampak kar čakam na nek vlak, ki me bo nekam odpeljal. Vem, da bom enkrat morala reševati stvari, ampak ne morem kar pustiti času čas. Kaj sploh je to?
Pa beseda nekaj. In druge oblike. Kar naprej to ponavljam. Nevem ali je to samo blesava fraza, ki sem se je navadila, ali pa res pokaže moje bedno in brezciljno tavanje po faksu, domov, trgovina, tolažba s kupovanjem, vsaj shujsala sem 5 kil, odkar jemljem Cipramil. Krneki, nekam, nekakšno, nekdo, nekako, nek.
Dragi Shrink, sem vaša pacientka in vam zaupam. Čeprav je res malce tezko zaupat včasih, ker postavite diagnozo po 20 minutah, jaz pa imam toliko podrekanega življenja za sabo, da nevem.
Huh
lep pozdrav od ene egoistične razvajene koze. Nekdo je rekel nekoč. A man must despise himself before others will. To jst skoz delam. Obrambni mehanizem spet. Ahhh joj. Ko berem mail nazaj, se mi zdi grozen in sama sebi se zdim grozna osebnost, ki sploh ne bi smela živeti. In zdaj bom to reč poslala, da mi boste povedali, da ni tako in da bo še vse uredu. In da sem uredu oseba.
Hodim na terapije ob torkih, ampak me je skoz strah, kaj si bodo drugi mislili o meni. Pa zdi se mi da sem grozna in se nočem preveč izpostavljati. Ko da mi ne dela ena funkcija v možganih od točke, ko že vem za svoje probleme in bi jih morala rešit … pa klik, kar ne gre naprej.
Dejta no, obe, zavedajta se že končno, da živita zase, in ne za druge. Da dnevi tečejo vedve morata pa videti še tooooliko zanimivih stvari, spoznati še tooooliko zanimivih ljudi, pa O.K. biti še tooolikokrat tudi v skrbeh, v badu, se spoprijeti z življenjem, in tako dokazati sebi in svetu svojo moč, pogum, voljo. So vaju te zadnje 3 besede malo ganile a ne? Ja, jaz sem zdaj trenutno tudi v badu, lahko si prebereta moj mail, ampak a vesta, kaj je razlika? Jaz UPAM v čimprejšnjo okrevanje, prebolevanje, zato da bom še tooooliko v življenju doživela. Dejta no, saj so ljudje kul, vsak s svojimi problemi so prav simpatični. Tako kot bi marsikdo rekel mojim “blodnjam”- dejno punca nehi bluzit, tako rečem vama- nehajta misliti na grozne stvari, pejta ven, vsaj za en teden pozabta na svoje bade, pa bosta videli, da se bo sprva komaj opazna iskrica upanja, veselja kmalu spremenila v ogenj. Pomislita potem na svoje žareče oči, na dogodke, …No, se beremo, živčka.
Ko sem prebrala obe zgodbi, sem bila kar malo sokirana, kot da bi brala opis mojega zivljenja…posebej od Bojane, le da imam jaz mlajso sestro a z istim odnosom do dogajanj doma.
In tudi starost je priblizno enaka (imam 25 let) a priblizno enaki strahovi al karkoli so ze v povezavi s studijem, poklicem za kar naj bi bila po diplomi usposobljena…ampak grem naprej. Moram. Iscem svetle tocke. Vcasih jih najdem vcasih mi izginejo tik predtem, ko jih dosezem…
Razmisljam o obisku pri psihiatru a se ne morem prepricati. Bojim se, da me ne bo poslusal ali, da bo pri enem usesu notr pri drugem ven in me ne bo razumel. Pravilno jasn.
Torej, da vesta da nista edini!!
Spoštovani psihiater,
malce me je strah, ker ste napisali, …. sicer pa to že veste, kajne?… Kaj je bilo pod tem mišljeno? Kot neka ironija na moje obnašanje? Ojej, včasih se mi zdi, da me bo kar razneslo, ker me je tako strah, kaj si drugi mislijo o meni. In še mislim si, da si zaslužim, da o meni mislijo vse najslabše, ker tudi sama nimam o sebi ravno najboljšega mnenja. Bom poskušala danes to malce popravit.
Vsekakor nisem Bojani prav nič pomagala s prejšnjim mailom. Zato bi ji danes zjutraj, ko je nov dan, ko je celo sonček našel pot skozi to grdo meglo, rada povedala, da je treba zbrat pogum in malce zasukati svoje razmišljanje. Včasih je prav fino biti depresiven, ane? Včasih se mi zdi, da se prostovoljno prepuščamo tistim groznim mislim, ker je pač lažje kopati jamo vedno globlje, kot pa postati malce jezen nase in razmisliti, kaj se dejansko izplača. Vzemi si naslednjo depresijo kot eno matematično zanko, ki jo moraš rešiti. Ali pa tek na 3 km. Zdi se mi, da rabimo nek miselni preskok. Prvič, ko zaslišiš v sebi svoj NE ZMOREM, poskusi samo za hec si ponavljati SEVEDA ZMOREM. Morda se ti bo zdelo butasto. Čez čas se zgodi, da morda malce deluje. Naši možgani so čudna zadeva. Jaz takrat poskušam delat ravno nasprotno kot mi telo narekuje. Silim se tekati po stanovanju, pojem čokolado… Včasih pamet čisto drugače začne delat, ko se malce spotiš.
Glede staršev pa takole. Poskusi jih gledati malce bolj razumevajoče. Vsak človek ima en kup razlogov, da je, kakršen je. Živeli so v drugačnem okolju kot ti, imajo malce drugačne gene kot ti, in včasih to dvoje človeka tako zaznamuje, da se zelo težko spremeni, ali pa je zato potrebna prevelika količina volje in samozavesti. Še posebej pa je težko in velik napor spreminjati se pri 40ih, 50ih ali kasneje.
Se pa zgodi, da nezadovoljstvo s samim sabo prenašamo na druge, ali pa poveličujemo tuje napake, ker sami potem v naših glavah izpademo boljši, seveda relativno. Kar pa ni ravno dobro. Premisli, če se to slučajno tebi ne dogaja. Meni se :)))))
Se beremo…
Upam, da sem kaj pomagala. Če se bom še česa spomnila, bom pisala:)
Živjo Smrkla! in dr. Rejec!
Tudi jaz sem hodila na terapije , pa sem se se nekak naveličala (sicer jaz se itak vsega naveličam). Malo zaradi tega, ker so bile skupine ob četrtkih že ob osmih zjutraj, malo zaradi tega, ker imam še vedno predsodke. Skoraj pred vsemi sem skrivala, da hodim na terapije in to je zelo naporno. Poleg tega se mi zdi, da nisem nič rešila. Sem totalno nekomunikativna in s težavo se izrazim, kaj me v resnici mori, ne najdem pravih besed oz. mi je nerodno. Ko sem brala tvoj tekst, sem se v marsičem spoznala…prjatli, pogovori, pa to. Fajn, da se znaš tako jasno izražat!Škoda, da na skupini nismo smeli govoriti, kdo jemlje katere tablete, če sploh jemlje in o naših občutkih do tega. Ker jaz sem zmeraj imela občutek, da sem ”luzer”, ker jih jemljem, ali pa se mi je zdelo za koga, ki je bil optimističen, da je to itak sam ”fake” in da je na tabletah…
Pri meni še vedno ostaja strah in nezadovoljstvo, ampak ne bom več težila! Bi pa rada, če bi se oglasil še kdo, ki jemlje Cipramil, ali pa ga je že zdavnaj nehal jemati in se sedaj enkratno počuti in je sploh močan…Kot da taki res obstajajo?!
Lep sončen dan želim!
Dragi Sonček!
Hvala za spodbudne besede in nasvet!Res bom poskusila en teden razmišljat pozitivno in enostavno bit zadovoljna z malimi stvarmi, pa bom poročala…Sam problem je ta, da se stvari ponavljajo…
Upam, da boš čimprej opravila s svojim ”blodnjami” in da boš našla novo ljubezen. Pa ne delat mojih napak- bluzit z bivšim tipom naprej!
lp, bojana
Hola
na tem naslovu dobis mnenja ljudi, ki so jemali dolocena zdravila. Ce vtipkas ime citalopram (ucinkovina pri Cipramilu, sicer v ameriki jemljejo Celexa, ampak mislim, da gre za podobno stvar ), dobis nekaj rezultatov. Morda ti pomaga…
potem pa je tukaj se ena stran, ki ima tudi veliko informacij
http://www.biopsychiatry.com/citdep.htm
lep dan vsem!
ola!Nisi sama!Tut jest sm v podobni situaciji.Jest res več ne vem kaj naj.Men je že vsega dost.Pa sam sanjarim o tem,kako bi se rada spremenila.Sej…moje življenje so same iluzije.Jest sm drugač še srednješolka in sm dost oddaljena od Ljubljane,tako da skupine ne bi mogla obiskovat.V bistvu si pa sploh ne predstavljam, kako to zgleda. Bi mi lahko prosim opisala o čem se sploh pogovarjate pa če res pomaga?Fajn se mej pa držim pesti, da bi ti uspelo.Upanje ostaja…