Še eno težavo imamo. 14-mesečni Maj se zelo boji zdravnikov. Mislim, da je vzrok v njegovi osebni zdravnici ali pa tudi ne. Tam nekje do 8., 9. meseca si lahko delal z njim, kar se je hotelo. Zaradi ultrazvočnih pregledov ledvic (ima razširjeni votli sistem) ga imamo večkrat na pregledu in na mizi je bil tudi 20 minut ali še več, on pa nič. Igral se je s kakšnim pripomočkom, opazoval sliko na monitorju in se ni preveč menil za zdravnico, ki ga je pregledovala. Potem pa se je začelo. Zdaj se mu bela halja ne sme niti približati, ko znori, se me oklene in me ne spusti. Najraje bi se obrnila in odšla z njim iz ordinacije, ker se mi trga srce, ko ga gledam, kako ga je strah, a kaj, ko morava določene preglede opraviti. In ko je ta opravljen, se morava najprej pol ure crkljati, da se pomiri in da ga lahko oblečem. Obljubljam mu, da se mu ne bo nič zgodilo, da ga ne bo bolelo, držim ga za roko, damo mu najprej aparature v roke, da se z njimi igra in da jih pobliže spozna (za poslušat srce, pregledat uho), tudi to smo že poskusili, da sem pregovorila zdravnico, da je bil v mojem naročju in da ga je tam pregledovala, pa nič ne pomaga. Kaj lahko storim, da preženem ta njegov strah?
Hvala!

Nič se ne trudite, z leti tudi to mine. Če je normale, se mu pač v tej starosti upirajo boleče zadeve, ki jih povezuje z vsem v belem in plavem. Takih otrok je veliko.

Miha2