strah pred tujci

Pozdravljeni!

Zanima me vaše mnenje o tem, zakaj se moja triinpolmesečna hčerka noče več varovati pri moji babici, ki jo je doslej pogosto varovala, kadar sem imela jaz kakšen kratek opravek. Ta kratka varstva (kakšno urico vsakih nekaj dni) so doslej potekala brez težav in brez kakršnegakoli joka, sedaj pa se punčka kar naenkrat pri babici noče več niti pestovati, temveč nenadoma prične kar močno jokati. Menim, da je za značilno navezanost na mamo in strah pred tujci še prekmalu, poleg tega pa je babico že tako in tako poznala od prej in ji torej ni povsem tuja.

Hvala za vaš odgovor in lep pozdrav.

Pozdravljena!

Prva oseba za odgovor je Vaša babica. Odrasli smo že navajeni kakršnih koli situacij in nam je že marsikaj zanemarljivo. Otroci pa svet spoznavajo in prav gotovo jo je nekaj tako presenetilo, da reagira z odporom. To je le način sporočanja, da jo nekaj tako moti, da jo ogroža. Pa ni rečeno, da jo dejansko ogroža. Pomenbno je, da otroku prisluhnemo, se poglobimo v njegovo dojemanje in po najboljših močeh sestavimo možno sliko, v čem je problem. In seveda spremenimo tisti del, ki je bil sprejet kot ogrožujoč. Lahko je to prostor, lahko določena kretnja, lahko določeni glasovi, lahko drugačen način zbujanja, drugačni gibi pri napravljanju….
Srečno!

Tudi sama razmišljam v podobni smeri – morda gre za to, da babica malo glasneje govori, razmišljala pa sem tudi o tem, da je možno, da moja mala dojenčica že povezuje to, da jo prepustim babici v naročje s tem, da bom za določen čas odšla in bo ostala sama z njo.

Me pa bega dejstvo, da se je začela podobno obnašati tudi pri drugih v naročju – razen pri možu. Včasih se začne prav histerično jokati, da jo komaj umirim. Ali je možno, da jemlje kot ogroženost dejstvo, da ni v naročju njej najbolj znane osebe – mamice ali očka?

Pozdravljena!

Ljudje nismo samo to, kar se vidi. Majhen otrok skozi celoten spekter zaznav na novo odkriva svet. Z rastjo kaj izločimo iz zaznave ali ne polagamo več pozornosti.
Da ji je všeč le v naročju njej najbližjima, ni tako redko in bi imeli lahko za del običajnega vedenja otročkov v nekem obdobju.Vonj, zven govora, način rokovanja se namreč takoj prepozna in posvoji ali pa zavrne.Tudi razpoloženje se lahko zazna, prav tako psihično stanje nasplošno.
Prisluhnite tej njeni potrebi. S postopnim “prepričevanjem”, da je drugje tudi varno, se še največ doseže. Ko jo imate v naročju, naj jo sprva druga oseba le prime za roko, sledi jemanje v naročje in vi držite za roko, nato naročje druge osebe v Vaši prisotnosti in šele nato Vaša odsotnost.
Ko se prvič srečamo z neko vsebino potrebujemo 100x ponovitev, da nam pride v podzavest. Ko pa je potrebno neko informacijo v podzavesti popravljati, pa 1000x, da prevzame mesto prejšnje.
Srečno!