Spoštovani!

Večkrat sem že pisala na ta forum. Tokrat se oglašam s problemom, ki se vsake toliko pojavi v meni takrat, ko mi nekdo postane všeč.

Kolikor pomnim svoja najstniška leta in kasneje, je bilo tam eno samo prebolevanje fantov, upanje na “ta pravega”, sanjarjenje o mojih simpatijah in zopet trpljenje, ko nisem dobila odziva z njihove strani. Ta čustva so bila zelo intenzivna, bilo je ogromno trpljenja, ki sem ga čutila kot en gromozanski kamen v srcu, kot tesnobo in strah.

Pred 2. leti in pol sem končno našla osebo, ki me je sprejela takšno kot sem. Žal sem jo nato, glede na to kaj sem do nje začela čutiti, zapustila, vse skupaj pa je postalo zame spet tako težko, da sem se odločila za terapijo.

Danes razumem že veliko stvari. Razumem, zakaj sem se vedno počutila tako sama in zapuščena, zakaj brez moškega nisem nikoli videla smisla v življenju, zakaj nisem mogla biti srečna. Kot majhna deklica sem izgubila mamo, odnosi doma pa so potem bili takšni, kakršni so pač bili. S temi spoznanji in zavedanjem kaj se mi je pravzaprav dogajalo, so zame stvari postale lažje, obvladljive. Ne počutim se več toliko odvisno od drugih, posebej moških, počutim pa se tudi srečnejša in varnejša, saj imam poleg drugega tudi vero v Boga.

Kljub temu pa v meni vseeno vlada določen strah. Namreč takoj, ko mi postane nekdo všeč in pride z njim do poljubov,objemov ipd., potem pa do zavrnitve z njegove strani, se v meni zopet prebudijo stari občutki. Postane mi težko, dan ne dobi več smisla, mislim samo na njega, fantaziram, čakam njegov klic, sporočilo ali bilo kaj, da bi začutila, da saj je vse v redu. In še bolj hecno se mi zdi, ker si tega človeka sploh ne predstavljam v prihodnosti z mano (karakterno in intelektualno ga ne vidim kompatibilnega z menoj),sprašujem se,če ga sploh imam dovolj rada. Kljub temu me na nek način privlači in zbuja občutke bolečine, takrat ko “izgine”. Ker je ta fant le en nedolžen primer izmed mnogih, in ne dolgotrajna zveza, v katero bi zaupala in verjela, še ni tako hudo. A postavljam si vprašanje, kako bi bilo, ko bi me zapustil nekdo, ki bi ga resnično ljubila in z njim doživela daljšo zvezo. Ali bi tedaj preživela? Ali bi mi pomagala vsa moja spoznanja doslej in pomoč terapevta, ki sem ga takrat imela? Tako se bojim, da bi v tisti svoji veliki nemoči zopet podlegla depresiji, tesnobi, nesmislu življenja in najraje umrla. Ali lahko do tega ponovno pride in kako si lahko takrat pomagam? Katere bilke naj se oprimem, saj tako nemočna kot sem takrat, se bojim, da me še živ Bog ne more rešiti…

Spoštovana,

glede na preteklo izgubo matere, ki je v vas nedvomno pustila globlje čustvene posledice in rane in glede na številne zavrnitve s strani ljudi kasneje, ste danes za podobne izkušnje izredno senzitivni, negotovi in nezaupljivi. Nekje globoko že vnaprej začutite strah, da bi se izgube, odhodi, zavrnitve spet ponovili, ki pa so za vsakega nedvomno izredno boleči, težki in nesprejemljivi. Ne zaupate več nikomur. Kako bi, ko pa je za vami toliko grenkih odhodov, obupa, žalosti, razočaranj in bolečine?! Najpomembnejša oseba v življenju vas je nenadoma zapustila, to še vedno pomnite. In morda niste bili pripravljeni (saj ste bili še otrok). Manjka vam izkušnja, ko bi nekdo nekoč ob vas ostal in vztrajal ne glede na vse. Manjka vam zaupanje v človeka, ki bi vam prineslo varnost in pomiritev. Ko že mislite, da ste našli sorodno dušo, ki vam bo v oporo, kmalu ugotovite, da je že odšel. In tako naprej. Zanima vas, “kako bi bilo, ko bi vas zapustil nekdo, ki bi ga resnično ljubila in z njim doživela daljšo zvezo”. Tega odgovora v resnici niti ne želite izvedeti. Še več, nevede poskrbite za to, da poiščete partnerje in odnose, kjer že vnaprej čutite, da ni varno in že vnaprej ne verjamete, da ste z moškim, ki bo ostal z vami. Vaše globlje prepričanje in vaši odnosi so zaznamovani z nezaupanjem v moške – da ne bi bili ponovno tako prizadeti in ranjeni, kot vas je prizadel odhod matere (ne poznam zgodbe glede očeta – tudi tam ni bilo pravega zaupanja). Čeprav zelo močno hrepenite po bližini, varnosti, zavetju in stabilnosti, jih s svojim odnosom do soljudi, nezaupanjem, dvomi, strahovi, negotovostjo nevede vseskozi ohranjate na distanci in v resnici nikogar ne spustite blizu k sebi. In tako se vrtite v začaranem krogu: zaljubljenost-privlačnost-odhod moškega-še ena potrditev nezaupanja, itn.

Doživeti boste morali živo izkušnjo s človekom, ki mu lahko zaupate. Terapevt je vsekakor nekdo, ki bi bil za to primeren (ne dvomim, da vam je ena izkušnja to že prinesla). Ko mu boste lahko zaupali svoje največje strahove, tesnobe, nemir, ko se boste lahko odkrito do konca razjezili na mater, ki je odšla, vi pa jo neskončno pogrešate, ko se boste izjokali zaradi vseh krivic, ki ste jih doživeli (morda tudi z očetom), ko boste lahko iz sebe izlili ves gnev in bes na vse, kar vas teži, pa bo vaš zaupnik (npr. terapevt) še vedno vztrajal ob vas, bo drugače, boljše. Takšna izkušnja vam bo povedala, da ste v redu ženska, ki samo pogreša svoje starše, da niste brezupni, ampak si le neskončno želite biti razumljeni in sprejeti. Takšna izkušnja vam bo dala moč, upanje, da se da. Začnite verjeti v to in si zaupajte, da ima tudi vaše življenje smisel. Ko vam bo težko, poiščite sogovornika, to je vse, kar takrat potrebujete.

Ne obupajte. Vedno je nekje rešitev, čeprav jo ravno v najtežjih trenutkih niti pod razno ne vidimo. Srečno.