Spoštovani,

morda niste pravi naslov, a v trenutni situaciji ne vem, na koga bi se obrnil. Po dvomesečni zunajzakonski aferi pred dobrim letom sem se vrnil k ženi, a sem stalno živel v prepričanju in samoprepričevanju, da bi bilo bolje, ko se ne bi, kar seveda ni pripomoglo k izboljšanju odnosov. Konec lanskega leta sem spoznal žensko, ki mi je dala potrebno energijo za selitev od žene; najel sem si stanovanje, se odselil in menil, da sem glede ločitve razčistil, da se bom namreč ločil in s prijateljico začel na novo.
Po prvih dveh tednih se je pričela kriza, dvomi o pravilnosti odločitve, dvom o moji energiji za začeti novo življenje, dvom v novo zvezo (tudi ona ima nerazčičšeno preteklost). Najin odnos je zdaj tak, da sva si bolj vzajemna psihoterapevta. V spolnosti in pogovorih se zelo ujemava, za ostalo nisem prepričan. Z ženo sva zdaj v prijateljskih odnosih, ni sovraštva, pogovarjava se, skrbim za otroka… skratka fer odnos. Ona je pripravljena še poskusiti, sam načeloma tudi. Marsikako predpostavko iz katere sem živel sem zdaj na novo premislil. Z novo prijateljico pa sem se tudi tako zbližal, da me razhod boli. Obvisel sem na pol poti, kar mi povzroča hude duševne pretrese, nespečnost, tresenje rok, rahlo depresijo, stalen tok misli osredotočen na eno samo stvar – iti nazaj ali ne, občutek krivde…
Ne vem kako dolgo lahko zdržim tako stanje in ali je bolje trpljenju pustiti, da se razraste do točke, ko postane odločitev nujna zaradi samoohranitve (včasih sem tako iz sebe, da mi postane za vse vseeno) ali poiskati psihiatrično pomoč kar takoj, če lahko tu sploh kaj pomaga.

Spoštovani Gregor,
bojim se, da odločitve ne boste mogli prenesti natuja pleča.Odločitev bo pri vas v primerjavi z drugimi toliko lažja, saj pišete, da se z ženo še vedno dobro razumeta in si še želita poskusiti znova.Za ta korak psihiatra ne potrebujeta.

Gregor pozdravljen!
Moram nekaj napisati, ker sem mislila da se to samo meni dogaja. Jaz se sicer nisem ločevala sem pa dolgoletno zvezo prekinila ko enostavno nisem mogla več. Tudi meni je zaljubljenost v drugega dala moč da sem pobegnila od prejšnjega. Znašla sem se v popolnoma isti situaciji kot ti. Oba sem imela rada. Oba sta imela rada mene. Mučili smo se vsi trije na koncu sem imela 12 kil manj kot ponavadi in zbolela za hudo pljučnico z živci na koncu – in se še kar nisem mogla odločiti.
NE vem zakaj ti to pišem samo…da veš da je nekje nekdo, ki te popolnoma razume.
Lep pozdrav!
H