Pozravljeni!

Hčerka je stara 23 mesecev in je bila rojena kot zahiranček. V vrtec ne hodi ampak je v varstvu pri moji mami. Da se je privadila, je bilo potrebno kar nekaj časa. Že od svojega drugega meseca se boji ljudi, običajno moških. Pocartam jo lahko jaz, ati, moja mama, tašča in tast. Ko dobimo obisk (družinski prijatelji, ki imajo 6 mesecev starejšega sina), se mi skrije v naročje in joka zato odidem v sosednjo sobo, da se umiri. Ko mi obiščemo prijatelje ali sorodnike že velikokrat protestira na vhodu v hišo in potrebuje zelo veliko časa, da se sprosti, pred tem pa skoraj vedno joka ali pa se skrije v naročje in nekaj šepeta. V trgovini nimava več težav, razen če se ji kdo približa od blizu. Enkrat pa je bila trgovina prazna in je kar sama zlezla trgovki v naročje, ampak res samo enkrat. Boji se moškega smeha, razen atijevega in dedijevega. Rada ima knjigice, pesmice, gunganje, rada riše in je obsedena z računalnikom in mobitelom, zelo malo se zamoti sama. Govori naslednje besede: mami, tati, babi, dedi, pepe, pipa, dor, dol, vstan, teta, stric. Pošlje poljubček, da pa-pa, oponaša veliko živali – te ima zelo rada. Ponoči se pogosto zbuja, ima slabo prebavo. Shodila je pri 17 mesecih, motorično ni ravno spretna. Septembra bo odšla v vrtec zato me skrbi kako se bo vključila v novo okolje. Ali ima tudi katera druga mamica podobno izkušnjo, da se je otrok zelo bal ljudi, kasneje pa je to izginilo?

Prosim za vaš nasvet. Hvala.