Pozdravljeni!
Niti ne vem,če sem našla pravi forum a upam,da sem.
Bom poskušala biti čim krajša.
Niti ne vem kje bi začela. To kar me zdaj najbolj mori. Strah pred boleznimi. Ta je prisoten že nekaj let in sem iz tega razloga že nekajkrat obiskala zdravnika. Nikoli do sedaj ji bilo nič. Npr. pred dvemi leti mi je prijateljica povedala,da je njena mama zbolela za rakom dojke in od takrat si non-stop pregledujem dojke in seveda sem pred letom in pol kar imela občutek,da sem nekaj našla,šla na samoplačniški pregled in ni bilo nič. Letos maja sem spet nekaj zatipala in spet šla in je bila sicer ena cistica in totalno nepomembna am meni se je od strahu skoraj zmešalo. Čez dva meseca po tem je še mama bila naročena na mamografijo in so jo nekaj prestrašili (hvala bogu ni bilo nič ) in takrat se je meni skoraj čisto zmešalo. Še bolj mrzlično sem se pregledovala in en dan (pojavilo se je dobesedno čez noč) sem zatipala veliko bulo (kot jajce). Spet sem doživela grozen šok in šla spet na samoplačniški pregled,kjer so mi rekli,da gre za cisto,ki jo lahko dam spunktirat. To se mi je resnično pojavilo čez noč sedaj se sprašujem,če nisem morda sama tega s svojim groznim strahom priklicala. Kako se lahko zgodi to ravno meni,ki se tega tako strašno bojim.
Ko sem morala na Onkološki inštitut sem ponovno skoraj doživela živčni zlom. Bilo je vse uredu. Po parih dneh sem začutila,da se je cista ponovno naredila. Minil je šele dober mesec in spet je tu. Spet me je groza tega. Sedaj me dva dni že kar v vratu nekaj boli in me grabi panika,da nisem kaj bolna. Pred enim (kmalu po tej punkciji)mesecem me je tudi bolela ledvica 3 dni in sem odšla k zdravniku. Dala sem vodo in je bilo vse bp. Po tem je bilo dobro. Ko dobim potrditev od zdravnika se počutim bolje.
Jemljem Dominor a ne vidim učinka. Pri zdravniku sem tudi povedala kako je z mano a nič ne reče. Dvakrat do sedaj mi je predpisal Aurorix. Skratka čisto sem obupana. Zdaj dva dni čez dan opažam,da se zelo slabo počutim in omam občutek kot da se mi vrti a se mi ne oz. kot da sem malo omrtvičena. Ne znam opisat.
Enostavno sem obupana in prestrašena.
Ne vem kaj storiti sama s sabo.
Naj omenim da sem pred meseci rodila. Ne vem če je to poporodna depresija,ker taka stanja sem doživljala že tudi prej,samo da je sedaj to čedalje slabše.
Že štiri leta sem doma (po prvi nosečnosti). Cele dneve preživim doma v hiši, mrzlično pospravljam in kuham. Vsaj tukaj se počutim koristno. S partnerjem se krasno razumem in tudi ve za vse te težave,samo mi ne zna pomagat. Nudi mi veliko in nimam nobenega pomanjkanja. Morda me še najbolj mori to,da sem cele dneve doma. Rada bi šla med ljudi,se s kom pogovarjala, lepo oblekla,tako pa samo skrbim za dom. Tega nihče ne ceni. Počutim se manjvredno. Po eni strani se zavedam,da sem lahko srečna,ker imam rešen finančni problem in ne rabim hodit v službo in biti pod stresom in se tresti za delovno mesto,po drugi strani pa trpim skoz samo doma.
Moji dnevi so zapolnjeni z čiščenjem,kuhanjem,otroci,v sebi pa občutki tesnobe,občasno razbijanje srca, tresenje,jok, znašanjem nad partnerjem,kričanjem,vse me vrže takoj iz tira,strah da sem bolna…
Morda bo tole moje pismo zmedeno,ampak tako se počutim ta trenutek. Trpim in grozno mi je.
Ta strah,ta občutek tesnobe,ta panika ko se uležem,da bi zaspala…

Draga Klovnesa,

precej stvari se vam je nakopicilo. Vase tezave je potrebno sistematicno odpravljati, saj se bodo simptomi samo se poglabljali. Svetujem vam, da zdravnika prosite za napotnico za obisk terapevta. Pomembno je, da poskrbite zase, da boste lahko uzivali v materinstvu in zivljenju, ki ga imate. Kot pravite sami, je objektivno vse v najlepsem redu. Ker pa je vasa notranjost “razburkana”, ste povsem utesnjeni. Zato je smiselno, da poiscete strokovno pomoc. S terapevtom bosta postopoma odpravila vse te obcutke panike, tesnobe, razbijanje srca…

Javite se se kaj.