Pozdravljeni,

imam 2 leti staro punčko, ki jo imam najraje na tem svetu in se močno bojim za njo. Ampak na nekoliko nenavden način…bojim se, da bo ostala brez mene, osebe, ki jo tako ljubi. Že eno leto, odkar sem si zatipala nenevarno bezgavko na prsih, trpim za strahom pred nevarnimi boleznimi. Takrat sem zagnala tako paniko, da sem skoraj vsak dan jokala in si predstavljala svojo punčko, kako joče za mano, ker me ni. In tako iz dneva v dan. V tem letu sem bila že na ogromno preiskavah, ker si tolikokrat najdem nek simptom za neko bolezen. Vsakič si rečem, da samo še to dam skozi in potem bom normalno zaživela s svojim možem in hčerkico, a potem vedno znova doživim nemir. Vidim, da tudi možu že otežujem življenje s tem, ko bi rada govorila o teh stvareh. Ampak trpim, res trpim. Tako močno sva si želela otroka. Kar nekaj let sva se trudila za otroka, sedaj pa, ko jo imam, se ne morem sprostiti in uživati z njo in ob njej. Ti strahovi so se začeli že kmalu po rojstvu, ko so se začeli teroristični napadi v Parizu. Takrat sem se bala tega, potem pa bolezni. Torej je vse povezano s strahom, da bo hčerkici slabo. Ko še nisem imela otroka, sem bila manj panična, ampak vedno mogoče za odtenek bolj kot drugi, tako da mogoče lahko rečem, da sem že po naravi takšna. Po rojstvu otroka pa se je to drastično povečalo. Naj omenim še, da delam in da mi v službi ni lepo, ker ne izkoriščam vseh potencialov in se ne počutim produktivno. Lahko rečem, da mi je dolgčas in opažam, da v službi zato več razmišljam o svojih strahovih. Drugače mi pa družba paše (ne ta v službi), rada sem z ljudmi, ki jih imam rada. Tudi, ko sem doma z družino, sem srečna, čeprav me v ozadju vedno kljuvajo ti strahovi. Moram povedati še to, da odkar sem rodila, nisem dosti delala na sebi in zase. Dolgo časa sem se tudi zbujala ponoči zaradi dojenja (še en mesec nazaj) in posledično bila nenaspana. Po službi grem vedno po otroka in sem do večera z njo, ker me peče vest, saj je do 16.30 brez mene. V vrtcu jo sicer prevzame moja mama in je do 16.30 z njo. Manjka mi šport, zato sem se odločila, da se ponovno vpišem na aerobiko, za vikende bom pa hodila tudi na jogo, ker mi bodo dihalne vaje mogoče pomagale pri mojih strahovih. Trudim se tudi več brati o duhovnosti a se bojim, da mi nič od tega ne bo pomagalo in da je v ozadju kaj resnejšega. Kaj vi menite?

Pozdravljeni,

menim, da bi sebi naredila najboljšo uslugo, če bi začela hoditi na psihoterapijo. V ozadju takšnih strahov je anskioznost, ki se lahko tudi precej stopnjuje. Pri vas je zaenkrat še obvladljiva, saj še vedno normalno funkionirate, skrbite za hčero, hodite v službo, se družite, vendar že zdaj, vaši strahovi negativno vplivajo na odnose v partnerstvu, ker so vašemu možu vsi ti neutemeljeni strahovi nerazumljivi. Torej, moj nasvet je kratek ampak je to najboljše kar lahko zase naredite v tem trenutku. Srečno!

Lep pozdrav,