Spoštovani,
sem 19 letna študentka, ki prvo leto študira v Ljubljani. Pred približno 5 meseci se mi je zgodil panični napad, ki je minil že naslednji dan brez posledic. Pred 1 mesecem pa sem ga po manjšem prepiru z očetom ponovno doživela, le da je bil intenzivnejši in je za seboj pustil posledice. Pri slednjem paničnem napadu sem imela občutek ločenosti od telesa. Spomnim se, da sem bila ves čas tako v strahu, da sem stežka zaspala. Hkrati me je spremljal občutek praznine. Ta občutek se je od takrat nadaljeval, vendar če primerjam zdajšnjo situacijo s tremi tedni nazaj, sem zdaj veliko bolje, čeprav ne povsem. Skoraj ves čas se počutim tako grozno, lahko bi rekla da je nekaj podobnega depresivnemu občutku v prsih, a imam še voljo do dela in življenja. Ker ta občutek strahu, praznine in nepovezanosti s telesom traja že en mesec me začenja skrbeti, da se tega ne bom nikoli rešila. Na internetu sem pogledala izkušnje drugih in opazila, da nekateri imajo to že več let, kar me je še bolj prestrašilo. Včasih si mislim, kako bom preživela cel dan z mojimi mislimi zaradi občutka nepovezanosti, kar me še bolj potre. Poudariti želim še, da sem dva tedna v najhujšem obdobju (pred 1 mesecem) pila kapljice pasijonke in približno tri tedne pijem vitamin B, kar se odraža v tem, da imam več energije. Zanima me vaše mnenje glede moje situacije, kaj se mi sploh dogaja, je to trajno, resno?
Hvala in lep pozdrav

Pozdravljeni,

pri vas so prisotni znaki panične motnje. Fenomen ki ga opisujete kot “nepovezanost” je simptom anksioznosti ki ga imanujemo depersonalizacija. Popolnoma je nenevaren, čeprav neprijeten.
Kaj se bo dogajalo v prihodnosti ne vem in ne morem vedeti. Lahko, da bodo simptomi sami izzveneli, lahko da bodo vztrajali ali se tudi poslabšali. Od vas je odvisno, koliko časa ste pripravljena čakati “da samo mine”. Jaz bi poiskala pomoč čimprej, saj so tudi rezultati zdravljenja pri zgodnji intervenci boljši.

Lep pozdrav,

Spoštovani, hvala lepa za vaš odgovor. Sporočam vam, da se počutim veliko bolje, saj sem si ogledala nekatere prispevke na youtubu o ljudeh, ki so tudi doživeli depersonalizacijo. To me je zelo pomirilo in lahko bi rekla, da sem za depersonalizacijo že 90% okrevala. To je bil res najhujši občutek in vsem, ki to doživljajo, želim sporočiti naj se pomirijo, saj gre le za odziv telesa na preobremenjenost.

Pozdravljeni,

sem vesela, da ste bolje 😉

Lep pozdrav,