Pozdravljeni!

Star sem 27 let in sleherni dan je zame velik napor. Od ranega otrostva imam velike probleme s strahovi, predvsem z nenormalno tremo (prvic, kar pomnim, ze pri petih letih!) in socialnimi fobijami, ki mi krojijo zivljenje. Zaradi njih sem moral opustiti studij, pa ceprav sem vedno dosegal nadpovprecne rezultate in imam zeljo za studiranjem….

Redno se ukvarjam s sportom, ceprav sem moral, seveda, resnejse ukvarjanje opustiti zaradi napadov ‘panike’ in treme pred nastopi. V zadnjih desetih letih sem se veliko ukvarjal s sabo (meditacije, AT, bioenergija, rebirthing,…) a ni nic zaleglo; strah se je le poglobil. Kot bi ga ‘hranila’ moja pozornost.

Enostavno sem ze popolnoma izcrpan in utrujen od vseh poizkusov iskanja resitve, ker se strah z leti samo se krepi. Pricakoval bi, da se bom nanj ‘navadil’ in postal vsaj malce ‘imun’ pa temu na zalost ni tako. Tako pa se vcasih pocutim, kot bi bil star 100 let, ne pa 27. Vsakrsno javno udejstvovanje, pa naj je to vcasih samo obisk na banki ali vcasih celo samo kosilo, je psihofizicen napor, ki sprozi hude reakcije telesa (tresenje, potenje, slabost, glavoboli, prebavne motnje,…) in ovira tudi najpreprostejse zivljenske dejavnosti.

Zadnje case se je tudi, ze tako prekomerno, potenje se okrepilo, tako da sem vedno popolnoma moker in se moram stalno preoblaciti. Malce me ze skrbi tudi zdravje, ker je moje telo dejansko ves cas v stanju napetosti in sem dostikrat zelo izcrpan (glavoboli, driske,…) brez pravega razloga. Poleti me je nekajkrat tako mocno bolelo v predelu srca, da sem moral popolnoma mirovati nekaj minut, ker je sleheren gib sprozil izredno bolecino v zgornjem delu telesa. Dozdeva se mi, da je bilo to posledica stresnega, prenapetega telesa.

Koncno sem uvidel, da tako ne bo slo vec naprej; (zivim zelo pasivno) – ocitno gre za neko bolezen (?). Ali je to mozno? Je tezava lahko tudi genetska? Kako bi vsaj malce ublazil te simptome. Ali obstajajo kaksna zdravila? Gre namrec za to, da sem razumsko, popolnoma sprejel strah in se v bistvu sploh ne bojim skoraj nicesar – vendar je ta obcutek z leti prerasel v neke vrste podzavesten ‘refleks’ ki se ga ocitno sam ne bom mogel znebiti. Ignorirati pa se ga, verjamite, tudi ne da… ces saj ni nic. Rad bi vsaj priblizno normalno zivel, kar pa mi zaenkrat ravno ne uspeva.

Kaksen je postopek za obisk psihijatra? Osebni zdravnici sem ob neki priliki omenil strahove in abnormalno tresenje, potenje, krce v trebuhu ipd. ob vsakem minimalnem izpostavljanju, a kot se ne bi hotela zmeniti za to je rekla: da sem se premlad za kaj takega (tudi zdravila). In pocutil sem se… se bolj brezizhodno (kot da so taksne tezave rezervirane samo za starejse ljudi!?). Povdaril bi da nisem depresiven (po naravi sem vesel clovek) temvec le abnormalno anksiozen.

Ali Vam lahko osebno (po e-posti) obsirneje opisem problem? Veliko bi mi namrec pomenilo strokovno mnenje, ker sem ze skrajno obupan, pa ne vem na koga naj se obrnem, ki bi mi svetoval kako in kaj je mozno storiti.

Vnaprej se Vam zahvaljujem za odgovor in Vase mnenje!

Lep pozdrav!

Spoštovani Azipero,
v vaši zadevi mora biti prvi obisk namenjem psihiatru.Dovolj žalostno je, da vam ga vaša zdravnica brani, še bolj pa , da ni sposobna prepoznati stopnje vašega trpljenja. Za socialno fobijo in tesnobo trpi mnogo mladih ljudi, uspehi zdravljenja pa so zelo razveseljivi, le če z njim čim manj odlašamo.Za prvi obisk pri psihiatru ne potrebujete napotnice.Če ste ptudent ,imate prednost v Zdravstvenemu domu za študente Univerze v Ljubljani, sicer pa je izbira zdravnika prosta in se lahko oglasite pri najbližjem.

Jaz imam podobne težave, vendar se je moje trpljenje začelo z nekim dogodkom, ki mi je pahnil v takšno stanje.Seveda si zdaj najbolj prizadevam, da bi lahko živel spet tako kot prej, vendar moram dejati, da mi ne uspeva najbolj.Po štirih letih prizadevanja, da bi se otresel strahu sem spoznal, da sam ne bom kos temu stanju.Prebiral sem mnoge knjige o demaskiranju strahu sem poskušal najti luč na koncu tunela, vendar brezuspešno.Mislim, da se je že organizem navadil tega trpljenja.Trenutno sem brez moči in zaradi tega trpi tudi študij, ki sem ga že dejansko čisto opustil, kar pa seveda ni dobro.Vprašanje je, kje začeti z zdravljenjem in kako hitro naj bi bili vidni rezultati?Jaz se bi namreč čim prej rad vrnil na študij in začel na novo živeti.Rad bi, da bi se spet upal približati kakšnemu dekletu, ga ogovoriti, tako kot včasih.

Pozdravljeni!

Dr.Rejec najlepse se Vam zahvaljujem za odgovor!

Na nek cuden nacin sem vesel, da imajo tudi drugi ljudje podobne tezave, kot to lahko berem tukaj. Prav tako intenzivne in zoprne. Saj ne da bi jim jih privoscil – sploh ne – temvec zato, ker se mi zdi resitev nekako, vsaj malo, realnejsa.

Se vedno pa me zanima ali Vam lahko posljem podrobnejsi opis prek e-maila? (ce? –> kam? lahko mi posredujete vas e-naslov na moj e-mail)

lp