strah me je same sebe
Pozdravljeni!
Moje ime je Mojca, stara sem 18 let. Moj problem se vam bo morda zdel banalen, vendar me že nekaj časa močno teži. Sem odlična dijakinja in nisem navajena, da mi kaj v življenju ne bi šlo. Stvari se upam lotiti le pod pogojem, da sem 100% prepričana vase in znam vse, v nasprotnem primeru sem izjemno nervozna in me je strah. Zadnje čase opažam, da se pravzaprav bojim sama sebe, ker se velikokrat nisem sposobna kontrolirati. Npr. ko sem opravljala šoferski izpit sem bila, kljub temu, da dobro vozim in se tega zavedam, tako zelo živčna, da sem delala najosnovnejše napake, ki jih sicer nikoli ne storim. Komajda sem vedela, kje naj avto prižgem. Čeprav se morda sliši malo smešno, ni. Zelo me je strah. Pred mano je še veliko zelo zahtevnih preizkušenj, npr. matura. Strah me je predvsem tega, da zaradi živčnosti ne bom mogla pokazati tega, kar znam in za kar se tako zelo trudim. Zelo velikokrat razmišljam o tem, ne o težavnosti izpita, temveč o moji reakciji. Ne razumem, zakaj se ne morem umiriti in kontrolirati. To se je še poslabšalo. Če npr. pomislim na kaj neprijetnega, sem včasih to z lahkoto odgnala, zdaj pa imam celo problem odgnati neko misel iz glave. Bolj kot se trudim, slabše je. Prosim vas za pomoč, ker sama ne vem, kaj naj storim. Doma o tem ne morem govoriti, saj imajo zelo negativen odnos do psiholoških problemov.. hvala.
Draga Mojca!
V svojem sporočilu si povedala kar nekaj stvari zaradi katerih si lahko samozavestna najstnica, ki pa se nalog loteva z veliko mero odgovornosti.
Ne dopusti, da te strah ohromi in da zaradi tega ne bi zmogla dobro delati in pokazati, kaj znaš. Zavedaj se pozitivnih izkušenj, ki jih imaš in naj ti le-te dajo moči, da se spoprimeš z izzivi, ki so pred tabo (odlično ti gre v šoli, opravila si šoferski izpit…). Hkrati pa se moraš zavedati možnosti, da ti kdaj lahko spodleti, da se je treba stvari lotiti na novo in mogoče drugače.
Pa še to: vsakemu se kdaj zgodi, da ga pritisk “vrže s tira”, vendar pomembno je, da poskusiš znova. Vedno vse ne bo 100%, ampak se moramo zadovoljiti tudi z manj. Zato pa je toliko bolj pomembno, da imaš ob sebi ljudi (družina, prijatelji), ki jim lahko zaupaš, ker se boš tako veliko lažje spoprijemala z vsem, kar te čaka.
Vse dobro in lep pozdrav,
Mihaela.
Živjo!
Upam, da ti je matura ne glede na vse lepo stekla, četudi formalnost, je vseeno pomembna, pa čeprav se jo lahko opravlja ponovno…noben padec ni tako tragičen kot se nam na prvi pogled zdi, mislim, da si je zase dobro, takrat ko preveč pritiskamo nase, vzeti čas, predvsem to. Ni treba da nam čisto vedno vse uspe, naj nam uspe tisto, česar se veselimo in kar sami hočemo, glede na to kaj smo in naše cilje (na poti resda naletimo na neprijetnosti, ki jih pač moramo opraviti, a te niso tako usodnega pomena, predvsem zato so, da gremo naprej), ne pa to kar vedno hočejo drugi od nas, šole, starši, institucije itd. Drugi bodo vedno nekaj upravičeno, večkrat pa neupravičeno zahtevali od nas, sami pa se lahko odločamo, koliko nas bo to prizadelo. Saj imamo vendar svobodo mišljenja!
Enkrat je dobro, da ti postane vseeno za mnenja, kaj si kdo misli, fino pa se je dobro počutit v svoji koži, se sprostiti in včasih preprosto pustiti stvarem, da so kakršne so; če se svet na trenutke podre, pa naj se, imaš vsaj malo miru pred stalnimi zahtevami okolice, in pravico imaš do tega.
Mislim, da velikokrat po nepotrebnem v sebi gojimo napetosti, ki se res stopnjujejo do te stopnje, da ničesar več ne naredimo, in kot otopeli čakamo na katastrofo, čeprav vemo, da smo sicer izjemno sposobni, ne vem, treba se je znati pomiriti in tudi potolažiti otroka v sebi (otroku bi se zmešalo, če bi moral vedno ne vem kaj biti), sebi naprimer privoščiti nežnost in čustveno toplino, ki ti je straši niso dali.
Mogoče je prvi korak k temu, da se znebiš strahu ta, da se prenehaš mučiti s popolnostjo in se tako šele resnično spoznaš, in če veš kaj hočeš, se sebe nehaš bati. Res ti ni treba biti, kar hočejo drugi, morda je tu vzrok zmede in neobvladovanja sebe v “ključnih” trenutkih, vedno dobivamo nove priložnosti, ni se nam treba mučiti.
Zdi se mi, da če znaš sam sebi stati ob strani, če se ne zapustiš, ko te je strah neuspeha, da se sprejmeš ne glede na vse kar se pripeti, to si vendar ti!
Lp, Nataša
Oj
Upam, da pri vsem tem ne pritiskajo starši nate in od tebe vedno pričakujejo 100%.
Delaš pa eno veliko napako. Ne poznaš neuspeha, poraza in to vsekakor ni dobro. Nihče ni popoln in vsakemu se kdaj zalomi. Pa vseeno vrjemi, da noben tak pripetljaj ni brez izhoda. V tistem trenutku res ne. Vendar se kasneje, ko je glava trezna in misli čiste vedno najde izhod.
Nikoli ne bo odveč, če se boš zavedala, da obstaja možnost, da nekaj česar si se lotila ne uspe. Pa to ni mišljeno v slabi smeri ampak v dobri. Upam, da si uspešno končala maturo in sedaj odhajaš na fakulteto. Na nekaterih fakultetah se zahteva veliko in neuspehi v prvo so včasih neizbežni. Če greš na izpit in si prepričan, da ga boš naredil te na koncu najde tist kanček slabe usode in izpit padeš. Če ne boš pripravljena na to, da izpit lahko tudi padeš znaš to zelo slabo prenest. Sam sem videl mnogo neuspehov in mnogi so odnehali, ker preprosto niso vrjeli, da se jim to lahko zgodi. Jaz nisem nikoli odnehal in vedno sem vedel, da neuspeh obstaja in lahko bilokdaj in bilokje doleti tudi mene. Pa mogoče ena resnična anekdota.
Mladenič je treniral borilni šport. Bil je zelo uspešen in nikoli poražen. Resnično kot bi bil rojen za kaj takega. Vedno je vedel, da ga na koncu čaka sloves zmagovalca. Vedno je v ring vstopil z mislijo “mene ne premaga nihče”. Vendar se je enkrat zalomilo. Fant je izgubil dvoboj. Doživel je poraz na katerega ni bil pripravljen. Ta poraz ga je tako prizadel, da je prenehal s treniranjem in ni nikoli več stopil v ring.
V življenju obstaja zmaga in poraz. Velik ni tisti, ki vedno zmaga ampak tisti, ki zna poraz prenesti.