Strah in neodpuščanje
Pozdravljeni!
Že nekaj let imam težave in sicer: v mejah normale se bolim okolice še posebno kaj se dogaja za mojim hrbtom in kaj lahko bi kdo storil moji lastnini. To sem poskušal popravljati z dviganjem samozavesti s pomočjo Fitnessa kar je delno uspelo. Naj še navedem da me okolica ne dojema kot boječaga ampak prej nasprotno.
Drugi problem pa je želja po maščevalnosti do tistih oseb ki so mi prizadeli škodo (materijalno ali psihično) – moj cilj je postal narediti vse da bom nad temi osebami (fizično in vplivno) sedaj ko mi je maščevanje omogočeno pa se dogaja v meni dvoboj: ali pustiti za sabo (kar ne uspeva in mi misel na te osebe povzroča močne bolečine v trebuhu-nevarnost za psihosomatska obolenja); ali se maščevati in tako odceliti stare rane povzročiti morebitne nove probleme ampak si dati mir moji psihi.
najlepša hvala za pomoč
Boris
Kar se tiče tega da odpuščajo močnejši žal ni v praksi tako (ZDA, 2.sv v,..) bom pa v tej smeri razmišlal ampak težava je v tem da sem določenim osebam večkrat odpustil in jim pomagal potem pa so to pomoč izkoristli in gledali name kot na slabiča . Preveliko odpuščanje tudi ni rešitev (nastanek 2. sv . vojne).
Največji problem pa so te bolečine v želodcu in prosil bi vas za nasvet kaj storiti da jih odpravim saj se bojim psihosomatskih obolenj (oče ima razjedo na želodcu in hude težave). To sem prej omilil s aktivno in takojšnjo telovadbo ampak to ni vedno mogoče + sedaj imam poškodovano hrbenico (prometna).
Najlepša hvala za pomoč
Maščevalnost je lastnost, na katero ne moremo gledati s ponosom. Če nas je nekdo prizadel in mu to z enako mero vrnemo, nismo nič boljši od njega. Poleg tega občutki ‘potem’ ne prinesejo pričakovanega olajšanja, temveč še večje breme.
Odpuščanje je nekaj, kar ima zvezo samo z nami samimi, sploh nima prave zveze s tistim, ki nam je težavo povzročil. Če smo užaljeni, prizadeti, jezni, to škoduje samo NAM, oni drugi pa o tem sploh nima pojma. In dokler smo v takšnem stanju, nismo svobodni, ta jeza ali prizadetost nas ima v pesti, povzročitelj pa veselo živi naprej. ZATO se moramo teh občutkov rešiti! Odpuščanje sploh ni prava beseda, gre bolj za opuščanje nekih občutkov znotraj nas, ki nam ne dajo lepo in svobodno živeti. Te občutke moramo IZLOČITI iz sebe, se jih rešiti! Zato, da lahko spet svobodno zadihamo. Odkleniti vrata prostovoljnega zapora in pogledati nebo in ptice.
Meni pomaga pri podobnih problemih ( če me kdo namerno prizadene) zavest, oz. vprašanje : kaj je tako zelo narobe s tem človekom, da je POTREBOVAL to, da me je prizadel? Je tako zelo nesrečen ali nezadovoljen ali zavisten, da je svoje frustracije izrazil tako, da je prizadel mene? In ko tako pogledam na njega, se mi pravzaprav zasmili. In nisem nič več jezna na njega. Osvobojena teh občutov se počutim tako močna!
Pa še povratni učinek je neverjeten! Ko zmoreš narediti ta preskok v sebi in razrešiš svojo notranjo dilemo, imaš seveda popolnoma drugačen odnos do te osebe, ki ti je problem povzročila. Brez jeze, zamere (počutiš se fantastično!) se lahko pogovarjaš z njo, njej pa ni nič jasno in se počuti OBUPNO! Bolj obupno, kot če bi se ji maščeval na najbolj grd način! To je prava zmaga!
Poskusi!
Lep pozdrav,
Manja
Spoštovani Miha,
primerjava z drugo svetovno vojno ni ustrezna, saj govorimo o posameznikovi odzivnosti.Psihosomatskih motenj se lotevamo s kognitivno psihoterapijo i n njenimi izpeljankami, vsekakor pa ob podpori simptomatske medikamentozne tarepije,ki je domena splošnega zdravnika.Nezadovljstvo nad seboj in svetom boste le počasi odpravili.