Pozdravljeni,

s fantom sva v vezi skoraj 4 leta. Imava pol leta starega otroka in živiva skupaj.
Do varanja pri nama nikoli ni prišlo. Vendar pa imam kljub temu močan strah, da bi me partner nekega dne prevaral, da bi se pustil zavesti neki lepši/zapeljivejši ženski.
Nekaj razlogov zakaj me je strah tega:
-Sam je tak (vsaj tako ga jaz doživljam), da je hitro nekomu naklonjen. Verjetno tudi moškim, vendar jaz pač bolj zaznam naklonjenost ženskemu spolu.
Potem sva tudi že imela težave, ker se je želel po letu in pol najine veze dobiti s svojo bivšo (to sem slučajno izvedela, ko sem šla na njegov mejl).
– Pa učiteljica z nekega tečaja, ga je povabila na svoj rojstni dan, kar mi je zamolčal, sem pa to slučajno izvedela.
– Ko je bil na nekem drugem seminarju (takrat ko je bil brezposeln) je imel na fotoaparatu, večkrat poslikano neko žensko. V zagovor je rekel, da so mu drugi rekli naj jo slika.
-Na splošno je do žensk, vsaj tistih ki boljše izgledajo, prijazen, rad na veliko odgovarja na njihova vprašanja, se heca in je sploh pozoren. Zdi se mi, da mene pa večkrat presliši.

Na začetku najine veze nisem imela tega strahu pred tem, da bi me prevaral. Sedaj pa, ko sva zares skupaj in sva si ustvarila družinico, me je tega zelo strah.
Včasih se mi kar zdi, da bi bil sposoben imeti drugo in hkrati mene, ter kar naprej analiziram njegova dejanja, reakcije, poti – kam gre, kdaj pride. Že sama sebe težko prenašam, kaj šele on. Vendar pa se sama ne znam spopasti s to svojo tesnobo, ki nikamor ne vodi. On pravi, da mi je zvest in da s tem uničujem samo sebe. Verjetno je vse skupaj le plod moje domišljije, ki pa mi ne da miru.

Na celjskem sejmu bo letos 1. razstavljal (je s.p.), kar še dodatno povzroča moje skrbi. Rad bi bil zelo urejen, v obleki itd. (drugače mu sploh ni do oblačenja in cunj). Ko sem rekla, da bi šla s hčerko zraven, je rekel, kaj pa boste delale tam cel čas.
Verjamem, pa da bodo tam tudi ženske, ki morda “lovijo” podjetnike oz mlade lušne moške z denarjem. Za njega pa tako ali tako vem, da če bi kakšna taka pristopila do njega bi se tam važil, postavljal, in bi se mu zdelo oh in sploh fino.
Sama pa bi pričakovala, da bi bil v tistem trenutku odgovoren moški do mene, hčere in dal dotični osebi vedeti, da nima poleg njega kaj iskati.

Poleg tega imam še na zadnji dan tega sejma rojstni dan, katerega bi si želela preživeti skupaj z njim, pa je rekel, da pač odpade.

Verjamem, da se vse skupaj sliši smešno in otročje, vendar bi vas kljub temu prosila za mnenje.

Hvala:)

Draga Miltonia,

Iz vašega pisma veje veliko bolečine, prestrašenosti, nesigurnosti, nezaupanja in nepripadnosti. In vse to vas, rada verjamem, pripelje v prava brezna tesnobe, ker ne veste, kam pravzaprav vajin odnos pluje. Vsekakor je tudi prihod novega člana družine za oba nekaj lepega, a hkrati tudi izziv za vajin odnos, saj se je v vajinem čustvenem prostoru marsikaj spremenilo. Prej ste bili ranljivi samo za sebe, sedaj ste ranljivi še za otroka; morda se vaš partner ob vaši predanosti in usmerjenosti na otroka počuti odveč… Ne vem, koliko o vsem tem lahko govorita?
Žal je ob vašem sporočilu čutiti, da si to tesnobo le podajata. Hkrati je v vašem lastnem odnosu do sebe čutiti neko dvojnost – po eni strani krivite sebe, ste do sebe precej grobi: »Že sama sebe težko prenašam, kaj šele on«, po drugi strani trdite, da je vzrok vašega strahu, da bi bili prevarani, njegovo početje. Krivda in odgovornost za to, kaj čutimo, doživljamo in počnemo, nimata prav nič skupnega. Pri krivdi se posujemo s pepelom in smo do sebe nasilni prej, preden bi bil drugi in tako se izognemo pravi bolečini, ki tiči nekje v temi NAŠE lastne intime. Z odgovornostjo pa si upamo srečati se s svojimi občutji, ki izvirajo prav iz lastne intime. Zato ne vem, koliko vaš fant v vas le prebuja strahove, občutke nepripadnosti, nevrednosti,…, ki so vam od nekje tako poznani? Nič niste napisali o svoji primarni družini, a neko čustveno vzdušje, ki je zaznamovalo odnos med vašimi starši pa tudi med starši in vami, je tisto, ki ga nezavedno ponovno iščete, ker vam je domače.
Torej: koliko si boste upali srečati se s svojimi občutji, jih vzeti resno in iskati njihov izvor, kar NE pomeni, da ste »krivi« vi in da je vse le plod vaše domišljije. Običajno ljudje pridejo po pomoč ali nasvet, ko se prevara udejanji na telesnem nivoju. Osebno menim, da je to že potopljena ladja, ki jo je težko, če sploh, ponovno splaviti. Vendar dopuščam, da si tu vsak oblikuje svoje kriterije, si jih pa mora. Zato sem vesela za vas, da si ne zatiskate oči, kaj čutite, hkrati vas nagovarjam, da si tudi ne zatiskate oči, kdo od vaju je odgovoren za stanje, v katerem sta se znašla. In to sta oba.
Vse, kar ste našteli o svojem partnerju– od srečevanj z bivšo punco, do fotografiranja lepih punc… je LAHKO oblika flirtanja ali že čista čustvena afera, prav tako bi se lahko spraševali, kakšna je vaša vloga pri doživljanju vsega tega. Vsekakor pa bi se morala biti zmožna o tem pogovarjati, ne obtoževati in iskati izgovore, ampak odkrito in kvalitetno raziskovati vajin odnos, srečanje sebe v vajinem odnosu skozi te teme. Saj se pravzaprav šele spoznavata – sama sebe in drug drugega, kar pa se nikoli ne konča.
Še nekaj bi rada napisala: nihče od nas ni svetnik, kar pa ne pomeni, da so čustvene ali drugačne afere dovoljene. Si pa upam trditi, da vsakemu občasno »uide« kakšna energija, zanimanje v drugo smer ali pa sprejme takšno energijo, ki ne sodi v nek zavezujoč odnos. In to se dogaja zato, ker popolna podaritev, predanost drugi osebi in odnosu ne nastopi kar takoj, ampak je to potrebno graditi ves čas, kar pa se dogaja skozi odkrito in iskreno sodelovanje, pogovore, opažanja,… Odločujoča razlika je v tem, kaj s temi občutji potem počneš. Ali si odvisen od njih in si jih enostavno »privoščiš« ali pa se zavedaš, da je to tisto, kar želiš pri sebi preseči, transformirati, predelati. In prav ta težka in boleča soočenja so substrat za zorenje, proces, ki je pogosto na meji znosnega, je pa tudi lep, predvsem pa smiseln, če želi nek odnos (p)ostati izpolnjujoč.
Ne želim biti nespoštljiva niti ne namigujem na nič, a vseeno se pojavi vprašanje, kaj pa se dogaja vam pri bežnih srečanjih, novih poznanstvih, kako reagirate, če opazite, da vas je nekdo opazil,… Lahko da ste popolnoma usmerjeni na svojega partnerja, a tudi to nujno ne govori o zrelosti – ali gre morda za odvisnost, posesivnost,…? Berete njegovo elektronsko pošto, pregledujete njegov fotoaparat,… Zakaj? O tem bi se lahko pogovarjali kar nekaj ur.
Kar hočem povedati s tem dolgim odgovorom, je to, da sta vidva v fazi, ko se še »nič« ni zgodilo in je poligon za medsebojno obtoževanje in druge oblike bega še zelo odprt, vendar močno pozdravljam vašo skrb in iskrenost do tega, kar zaznavate na čisto nevidni in subtilni ravni. In prav ta subtilna občutja so resnični gradniki odnosa. Zato vam želim, da se z njimi resno soočita, imate vso mojo podporo.

Pozdravljeni ga. Mateja!

Najprej bi se vam iskreno zahvalila za odgovor. Prebrala sem ga večkrat. Tudi jokala zraven. Vsekakor bi bila rada boljša oseba, predvsem pa brez teh ljubosumnih oz. kot ste tudi sama ugotovila, posesivnih “napadov” na partnerja. Ki pa razjedajo predvsem mene, saj ne vem kam z njimi. In potem čutim le eno veliko bolečino, zopet tisti strah, da bom zamenjana, ostala sama, zavržena. Da bi partner tisto naklonjenost, ki mi jo je izkazoval na začetku najinega spoznavanja, namenjal komu drugemu.
Vendar resnično resnično ne vem, kako naj si v takem trenutku pomagam in “splavam” ven iz teh težkih občutij:(
Zato prosim prosim, za kakšen nasvet. Kaj storiti konkretnega?
Omenila ste primarno družino: mama samohranilka, oče jo/naju je zapustil, ko sem imela nekje eno leto, in si hkrati v drugem kraju z drugo žensko ustvaril novo družino. Očeta sem videla le 1x ali 2x na sodišču zaradi spora glede preživnine. Skozi otroštvo ga sploh nisem pogrešala. Saj tako se spomnim. Verjamem pa, da mi je to pustilo neke “posledice”. Potem je mama imela drugega moškega -. poročenega. Z njim tudi otroka. Vendar se ta moški ni nikoli ločil, živi pri svoji ženi, vendar je vsa ta leta in še vedno redno zahajal tudi k moji mami. Sporov med njima je bilo nešteto. In to grdih!
Jaz sem bila večkrat posrednik in mirilec njune vroče kaše.
Njeno obnašanje do mene: velikokrat je bila zelo dobra. Ko pa je imela slabe dneve, so padale neprimerne besede, v sobo je vedno vstopala brez da bi potrkala. Pogovarjati se nikoli ni znala. Ko sem padla maturo, je rekla, da gem lahko od hiše in podobne. Sedaj ko ima brat punco, je do nje več kot očitno bolj prijazna kot do mene. Ne vem, morda se mi je zaradi tega razvil ta strah pred biti zamenjana, oz. da nisem dovolj dobra…kajti poprej nekih takih ljubosumnih “napadov” niti nisem imela. Oz. sem 1. tak “napad” doživela ravno takrat, ko je moj fant malce preveč lepo opazoval bratovo punco. Tisti večer je preveč spil in je nekako vso pozornost usmeril na njo, meni pa je takrat kar prekipelo – sebe take prej sploh nisem poznala.
Sedaj pa se mi ta občutja prebujajo vedno, ko se fant s kakšno žensko “preveč lepo” pogovarja, se ji smeji, oz. se z dotično osebo pogovarja lepše kot z menoj (tako jaz doživljam). Stvar je prišla že tako daleč, da je kar umetna, saj on pravi, da že ne ve več kako naj se obnaša, da bo zame ok.
Vem, da sem sama s svojo sumničavostjo pripeljala stvari tako daleč. Samo ne vem, kako naj se tega rešim.

Bega me tudi vaš zadnji odstavek, da sva v fazi, ko se še nič ni zgodilo… Torej menite, da sva na tem, da tja tudi zajadrava oz. kako lahko to potem preprečiva.

Skratka ne vem, ali je rešitev na meni, da pač delam na sebi, zgradim boljšo samozavest…ali naj vsak dvom, ki me bega zaupam fantu. Vendar me je v tem primeru strah, da se ne bi potem naveličal tega, da sem kar naprej sumljiva na njegove klice, sestanke, pošto itd.
Še tole ste kar prav ugotovila: tudi sama sem včasih ob srečanjih z moškimi bila “preveč” prijazna, skušala ugajati, se lepo pogovarjati, skratka, da bi le izpadla ok. Ne vem zakaj. Vendar pa odkar sem se za fanta 100% odločila, sem postala v tej smeri do drugih moških bolj brezbrižna, saj mi je mar za to, kaj si mislijo o meni. Imam svojega partnerja, ki ga imam zelo rada in to je to.
Še podatek: fantov oče je menda tudi veliko varal njegovo mamo. Vsaj tako se je sam pohvalil nekoč v pogovoru z mojim bratom in še drugimi moškimi. Ali je šlo samo za hvalo ali za resnico, lahko le ugibamo.

Za kakršnokoli besedo, vam bom zelo hvaležna. Oz. vsaj za nek namig, v katero smer pri reševanju težav naj se obrnem.

Hvala

Ponovno pozdravljeni, Miltonia,

tudi jaz sem večkrat prebrala vaš odgovor. Ker je boleč, poln občutij prave zavrženosti, zamenjanosti, izdajstva in groznega strahu pred ponovnim srečanjem z neutolažljivim jokom, ki ste ga nekje pozabili…
Vsak vaš stavek bi lahko ponovila in vas vprašala, kaj ob tem čutite, kako ste vse to preživeli – oče, ki vas ni spoznal in ki ga vi niste imeli priložnosti ljubiti. Oče, ki si drugje, z drugo, »boljšo« žensko ustvari pravo družino. »Očim«, ki je bil več kot očitno zlorabljajoč. Mati, ki je bila zaradi lastnih stisk popolnoma brez posluha za punčko, odraščajoče dekle v žensko, nerahločutna do padcev lastnega otroka; koliko je ona sovražila lastne »padce«? Majhna deklica, ki mora biti »velika«, da lahko pogasi ogenj, ki ga stalno netita dva razbolela in neodrasla odrasla…
In potem srečate fanta, ki postaja tisti moški vašega življenja, ki ga tako dobro poznate – v njegovem pogledu ne prepoznate svoje enkratnosti in vrednosti, temveč v njem vidite zagretost za druge, »boljše«. Kako dobro to poznate!? Pa čeprav je vse to le v vaši domišljiji, kot ste večkrat omenili, je to ZA VAS resna in resnična stvar!
Ne, nisem mislila, da jadrata proti prevari, take napovedi prepuščam delu jasnovidk(cev). Nekaj vem o vas, tudi začutim vas lahko preko pisanja, še zdaleč pa vas ne čutim dovolj, da bi si lahko ustvarjala stališča o tem, koliko močno ste ranljivi na temi prevare, zamenjanosti, nevrednosti. Prav nič pa ne vem o vašem partnerju. Pisala sem vam, ker ste spraševali vi in se skušala izogniti obtoževanja nekoga, ki »ga ni«. Zato ne vem, koliko so te dogodki, ki jih opisujete, »že« prave čustvene afere in koliko vi dražljaje, ki ne nudijo tolikšnega izziva v sedanjosti, vi doživljate tako stresno. Vendar pa bi vam ponovno želela napisati tole: za odnos sta odgovorna oba!

In kaj to pomeni? Da ne morete sami »rešiti odnosa«. Zakaj se tako močno bojite, da se vas bo partner naveličal, če boste ob njem postali ranljivi, mu boste zaupali SVOJE strahove? Ob pravem zaupanju bi moral biti vsak resen partner vesel, da mu drugi toliko zaupa, da mu lahko razkrije svoje najgloblje strahove, dvome,… Seveda je odgovor na dlani – ker ste bili tako močno zamenjani že od vedno in je ta strah razumljiv, legitimen. Ne vem, koliko ste stari, ampak predvidevam, da tam med 20 in 30, ste v mladi odraslosti, kjer je vaša naloga, da začenjate prevzemati odgovornost za to, kako doživljate svoje življenje, nase. In to spet NE pomeni, da ste krivi vi, da je vse plod vaše domišljije in da boste sebe »servisirali«, se popravili in potem bo vajin odnos spet sanjski, kot je bil na začetku, kot ste zapisali.
Seveda je prava pot, da začnete pri sebi, in sicer je to dolga pot, ki gre nekako takole: stalno ozaveščanje tega, kar čutite, nato iskanje korenin – izvora teh občutij – ob kom, kje, kdaj ste se že tako počutili. In ko boste izvor našli, svojo bolečo preteklost pustite tam, kamor spada – k vašim staršem. Danes te strahovi za vas niso več konstruktivni, lahko preživite tudi, če vas nekdo zavrže. Kolikor to zveni kruto in brezčutno, je resnično v tem, da kot otrok tega ne bi preživeli, če se ne bi prepričali, da »očeta niti niste pogrešali«. In to pogrešanje, hrepenenje se vam je sedaj v vsej polnosti prebudilo ob vašem partnerju, kot ste sami zapisali, šele takrat, odkar sta »zares skupaj«. To pomeni, da se je vaša najgloblja intima, v kateri je shranjena vsa ta čustvena dediščina, ponovno odprla in doživljate svet okoli sebe po vam znanih poteh.
Prejšnji odstavek sem pisala o vas in vaši poti, odgovornosti. V ločenem odstavku želim pisati o vašem partnerju, čeprav ne vem o njegovem lastnem videnju te situacije ničesar. To želim zato, da boste razumeli, da sta za odnos odgovorna oba. Oče, ki se »hvali« z aferami – se vam zdi to tema, s katero bi se bilo vredno hvaliti? Kakšna stopnja zrelosti, odraslosti, odgovornosti moža in očeta se vam to zdi? V kakšnem vzdušju in ob kakšnem modelu moškosti je odraščal vaš fant? Kako lahko gleda, doživlja in vstopa v odnose s takšno dediščino? Ali zmore zreti v svojo preteklost; ob kako močno izdani, nesrečni, razvrednoteni in prestrašeni, jezni mami je odraščal? Koliko ga je ta mama lahko potolažila, ko je bil žalosten, ker ni odraščal v vzdušju ljubezni in koliko je on tolažil njo?.. Ali zmore prav zato razumeti, začutiti, v kakšnem svetu ste odraščali in da vam je to pustilo »posledice«, tako kot najbrž njemu? In prav zato sta se srečala, ker se tu LAHKO razumeta. Ali pa pred to odgovornostjo beži? Ne gre za to, da postane vaša »knjiga pritožb« ali vaše odlagališče nepredelanih čutenj, ampak gre za to, da se je odločil za odnos s človekom, ki ima svojo dediščino in v pripadnosti, zaupanju in ljubezni med dvema to postane skupno polje obdelovanja. Tako kot bi se vi, če bi imel on željo zreti svoje nepredelane vsebine, verjamem, vključili v njegov proces rasti. In to je VAJIN odnos. Odnos je preplet dveh, ni sobivanje dveh; je zdrava soodvisnost dveh, ni samozadostnost dveh, prav tako ni neprepoznavno zlitje dveh…
Iz vsega tega ne vem, koliko si lahko pomagate, a svetovala bi vam, da si poiščeta (oba skupaj) strokovno pomoč. Če partner trdi, da je vse v vaši glavi in da vam je on zvest, se nikar ne ustavite, ne obupajte, ampak si pomoč poiščite sami. Predvsem zato, ker ste v svoji doti v življenje prinesli tudi veliko občutja lastne nevrednosti, krivde, ki kar kliče po tem, da vam jo partner ponovno potrdi. Na žalost je tako, da »etikete«, ki smo jih dobili v otroštvu, kasneje v življenju le potrjujemo in zelo trdo delo in dolga pot je, da te etikete prepišemo z novimi sporočili: »Vredna si!«, »Ljubljena si!«, »Hotena si!«, »Sprejemam te natančno tako, kot si, z vsemi bolečinami, pomanjkljivostmi!«, »Ljubim te!«, »Ljubim se!«, »Zmorem!«, »Mi pripada«,… In to so stavki, ki si jih za začetek lahko rečete sami, naglas, v ogledalo – boste videli, koliko odpora, sramu, celo pravega gnusa boste ob tem doživljali. Ali pa vam bo postalo všeč?

Upam,da vam bo odgovor vsaj malo osvetlil nadaljnjo pot in želim vam vso srečo!

Ga. Mateja,

za vaš odgovor se vam najlepše zahvaljujem. V njemu je toliko resnice, in besed, ki vlivaju upanje, da ne vem, kako se vam zahvaliti:) Odločila sem se, da si bom sprva sama poiskala pomoč, saj menim, da moram najprej na sebi nekaj narediti.

Še enkrat hvala:)

Ga. Mateja,

mi lahko zgolj z da ali ne odgovorite ali je to neke vrste čustvena prevara ali jaz pretiravam. In sicer, fant me že 1. dan tega sejma ni niti 1x poklical. To pomeni, da se od 8ih zjutraj do 8ih zvečer nisva niti enkrat slišala. Tako da tudi nisem vedela, kdaj je prišel domov. V izgovor je povedal, da so se pač tam z razstavljalci pogovarjali, da je bil preveč pod novimi vtisi, in da jaz težko razumem kako je to, ko si pod takimi vtisi. Ter, da ko pridem 5. dan sejma z njim gor, punce, ki razstavljajo poleg, “navalijo” na njega, da so vse njegove izdelke prodale, torej v smislu, da so poskrbele za njegov razstavni prostor. Izgledalo je, kot da so super kolegi in da se zelo zelo dobro razumejo. Na drugi strani pa je on meni vsak dan, ko je prišel domov omenjal te punce (od tega, kako se ena smeji, ko jo njen fant pokliče, in potem on sklepa, da je ta in ta njen fant, da kako je ena druga čudna itd., in kako je neki drugi razstavlalec omenjal koliko je dobrih žensk na sejmu in podobno).
In potem pravi, da se z mano ne more več toliko objemati, ker je močno pod stresom zaradi posla. Na drugi strani pa vidim, da se na sejmu s tistimi puncami brez problema šali in podobno.
Niti enkra me ni vprašal ali ga bova z otrokom prišla pogledat na sejm. Mojega rojstnega dne, ki ga imam na zadnji dan sejma, pa tudi ni omenjal. Sama ostajam s tem. In s tesnobo, ki posledično v meni nastaja.
Kaj torej menite? Da ali ne?
Hvala:)

Spoštovana Miltonia,

želela sem vam napisati samo še besedo »popotnice«, saj je bilo v vašem predzadnjem sporočilu čutiti neko pomirjenost in vizijo poti, kako boste potovali proti svoji osvoboditvi od strahov, ki vas pritiskajo. Pa ste me prehiteli z novim sporočilom, ki nosi v sebi precej obupa, strahu, ki ga nimate več pod nadzorom in zato jezno išče izhod v tem, da bi vam nekdo pomagal razsoditi situacijo, v kateri ste se znašli.
Zelo rada bi vam napisala odgovor, ki ga želite prebrati –»da« (kar bi za vas pomenilo, da imate »prav« in da se partner mora spremeniti in prevzeti odgovornost) ali pa »ne« (kar bi vas potolažilo in bi se vrnili na znano izhodišče, da ste za vse krivi vi in vaša domišljija, ljubosumje). Vendar žal ne verjamem, da vam tu lahko kdorkoli pomaga na tak način. Ti problemi so veliko globlji, zato res pozdravljam in vas podpiram v odločitvi, da začnete »urejati« svojo čustveno prtljago, in ko se boste tega lotili in začeli živeti spremembe, verjemite, boste tudi bolj zaupali svojim občutkom.
Vi ste tisti, ki morate vedeti, ali vam je to, kar počne vaš partner (še) sprejemljivo, kako se ob tem počutite, kakšna so pravzaprav vaša osebna pravila, meje. Prav tako bi to moral vedeti vaš partner, vidva pa bi si morala upati to spoznavati en o drugem. Torej imeti neka pravila, meje, ki veljajo za vajin odnos in to bi VAM nudilo varnost, ki jo tako iščete preko nasvetov.
Res vas nisem želela s tem odgovorom prizadeti ali na hitro odpraviti, ampak samo spodbuditi, da se povrnete v svoj notranji mir, kolikor ga pač v tem razburkanem položaju premorete, in se lotite problema na način, kot ste se že odločili. Tako boste tudi lažje soočili partnerja z njegovo odgovornostjo in to je tisto, kar pravzaprav iščete.

Vso srečo in veliko samozaupanja vam želim,

Ga. Mateja,

vaše besede so prav čudežne:) Tako da hvala za njih. V primeru, da bi prihajala iz okolice Kranja, bi se vsekakor odločila za vaše terapevtsko svetovanje. Saj se mi zdi, da vedno tako “uganete” za kaj v resnici gre.
Napisala bi le še tole. Ja, v predzadnjem pismu sem bila pomirjena po vaših besedah in po lastnem premisleku. Potem pa me je situacija, ko sem prišla na sejem pošteno vrgla iz tira. Saj težko razumem, da pridejo dekleta mojemu fantu z lahkoto tako blizu. Zaradi tega se tako hitro vame naselijo dvomi, ljubosumje itd.
S fantom sva že obiskovala terapije, vendar smo takrat malo bolj predelovali druge teme. Sva se pa sedaj odločila oba skupaj, še za en obisk, potem pa bova videla kako naprej.
Sama pa sem se odločila da, predvsem zaradi financ, poskusim pomoč poiskati najprej pri osebnem zdravniku. Ter z napotnico najverjetneje pri kakšnem psihologu.

Še enkrat pa hvala za vse vaše odgovore!
Kljub zmedi, ki veje iz mene, ste mi veliko pomagali!!!

Pozdravljeni, Miltonia,
vse, kar ste napisali o svojih občutkih glede vašega fanta in drugih deklet, je popolnoma razumljivo in se tega nikoli ne bi smeli sramovati. Drugo pa je, kaj potem s temi občutji delamo, ali jih lahko uporabimo konstruktivno ali destruktivno…
Zato sem vam želela povedati le še to, da sem prijetno presenečena in vesela za vaju, da gresta na terapijo, posvet skupaj. In to je tudi ali pa predvsem VAŠE delo.

Vse dobro,