Sem na študijskem dopustu-po desetih letih sem se namreč spravila pisati diplomo.Groza! Prvič sem diplomirala pred 23 leti, potem pa ob spremembi študijskih programov ( VI stopnja se ukinja oz. ni več višješolske izobrazbe) sem se po drugem porodu vrnila v šolske klopi. Seveda pri dveh otrocih, bolezni.moji, in kasneje nepokretnemu očetu nisem uspela dokončati. Letos sem se končno odločila končati študij. Diploma je napisana imam še dva izpita, ker sem imela poleti čas pisati, sem pohitela.Izpita me čakata. Moj problem je, da me ja strah in sram. sami mladi in jaz stara študenka. Pravzaprav ne vem , ča je to razlog sramu.mislim, da niti ne toliko. Moram povedati, da svoje delo obvladam in sama dodatna izobrazba je bolj ali manj formalnost.Tu gre izključno za mojo samopodapo-moram končati- Vendar me je strah , čuden občutek, ki ga niti ne znam opredeliti.Pravzaprav ne vem, kaj čutim in kaj mi je-vem, da je neprijetno. Želim si tole končati, vendar me je nečesa strah
Se opravičujem za tole zmešnjavo, ampak nekomu sem morala zaupati.L.P.

Lepo pozdravljeni, čestitam, da ste si ustvarili družino in vmes spisali diplomsko nalogo. Marsikomu ne bi uspelo, zato ste lahko ponosni sami nase. Zdaj ste tik pred ciljem; kot pravite, sta samo še 2 izpita. Zdaj pa se je na plano prikradel sram… Tudi sama menim, da ima ta sram morda kakšne druge vzroke in korenine (morda celo malo diši po argumentu/izgovoru). Zelo blizu ste, lahko ste ponosni nase in mladi se lahko od vas marsikaj naučijo. Vi pa od njih… Oni se od vas lahko naučijo predanosti in osredotočenosti, vi pa se od njih lahko “nalezete” smeha.
To izkušnjo vzemite kot priložnost, da boste končno lahko s ponosom rekli, da ste diplomirali. Seveda če je to dejansko vaš motiv. Raziščite, kaj imate od tega, če ne diplomirate…