Kar ne vem kje naj začnem. Stara sem 27 let-poročena slabo leto, s krasnim možem, ki ga ljubim, zaposlena, že nekaj let stagniram tik pred zaključkom fakultete, kar se ne zgodi, ker vedno, ko bi morala opraviti še par študijskih obveznosti, se pojavijo v nadaljevanju opisane težave, skoraj vedno pa se vse začen konec poletja. Ko pomislim, so se moje težave pričele pred 7 leti, zadnjič pa sem po tuhtanju(ker to je še vse, kar počnem) ugotovila, da že veliko prej. Ko sem bila stara 14 let se mi je pričel pojavljat nek neznan nočni strah pred smrtjo in sem zaspala le če sem šla spat k mami. Po mesecih je minilo. Nato pa so se mi po 20. letu začela ponavljati neka”stanja” , 1x letno, včasih na dve leti, nekega paničnega strahu pred boleznimi, vedno sem si iskala in tudi našla vsemogoče simptome. Vedno sem, ko ni bilo več vzdržno, odšla k svojemu zdravniku, ki je opravil preiskave in povedal, da ni nič posebnega. Nazadnje je bilo zelo hudo od oktobra 1999 do februarja 2000. Ko mi je potem zdravnik potrdil, da sem vredu, sem se pomirila in izgubila pridobljene kilograme (v teh stanjih se zredim tudi po 10 kg). Potem je postalo krasno, verjela sem, da sem zdrava , se tako tudi počutila, se začela ukvarjati s športom in bila na splošno zadovoljna s sabo. Na faxu sem opravila nekaj pomembnih obveznosti. Letos pa se je spet začelo. Naj povem, da sploh ne smem brati kakih revij o zdravju ali gledati kakih filmov, ki so povezani z boleznimi, ker me potem stvar tako okupira, da sem tudi po 1 mesec čisto na dnu. Torej v zadnjem času (ko bi končno morala na izpit in že enkrat zaključiti fax), so se mi zopet pojavile vse mogoče bolečine, ponavadi v zgornjem delu nog. Od novega leta sem se spet zredila za 10 kg. Pojavil se je strah, da je z mano nekaj hudo fizično narobe. S tem sem postala obsedena, tako, da se je misel o mojih neozdravljivih boleznih pojavila kot prva zjutraj, zvečer pa nisem mogla zaspati… To se je vleklo 1 mesec, nakar več sploh nisem mogla v službo, ker sem bila čisto panična, da sem tik pred smrtjo. Edina stvar, ki me je pomirila, je tek. Edini čas, ko sem se nekoliko sprostila, zato tečem po 10, 15 km, samo, da imam občutek miru. Takoj ko se ustavim, me spet popadejo misli o bolezni. Zdi se mi, kot da sploh nisem tekla i šla bi še enkrat-včasih tudi grem. Naj povem, da ko sem v družbi z možem ali včasih kako drugače okupirana(to je sicer vedno redkeje) mi ni nič-ali skoraj nič, do trenutka , ko se v glavo prikrade misel o boleznih. Takoj ko sem v službi, doma sama ali moram početi karkoli, me kar zapopade, da ne morem, postane mi vroče in postanem blazno živčna, da bi kar pobegnila iz svoje kože. V glavnem pred 2 tednoma sem šla spet k zdravniku, ki me je poslal še v laboratorij in še v 2 spec.ambulanti in pravi da so moji izvidi dobri in mi nič ni. Mož je bil že prej prepričan, da zdravniku ne bom verjela. Zdravnik mi je predpisal Helex in za spanje Sanval. Helex mi ne pomaga čisto nič, kot da ga ne bi vzela. Edini način da kolikor toliko spim pa je Sanval. Zdravnik me je opozoril, naj ga ne jemljem vsak da, a če ga ne vzamem, je moja noč prava mora. Že ko ležem imam polno glavo, kaj bo. Potem si rečem, zdaj mi bo postalo vroče in to se v istem hipu zgodi. Celo noč nekaj sanjam, zbujam se prepotena in prestrašena. Če vzamem Sanval, dobro spim. Spim tudi , če z možem kam greva, na kak obisk, ali zabavo in prideva zelo pozno. Takrat pred spanjem ponavadi ne mislim na vse težave in tudi zaspim. V glavnem se je uresničila moževa trditev, da mi zdravnik ne bo povedal nič novega in naj se (kot on pravi)”vzamem v roke”. Pravi , da sem bila včasih vesela, da sem se smejala, zdaj pa samo še tarnam vsak dan, kaj vse me boli in kaj vse mi je. Dobro sem samo še, ko se ukv. s športom. Panična sem, ker si ne morem pomagati. Včeraj je mož odpotoval na službeno pot in 3 dni ga ne bo. Že cel dan me je bilo strah, ker bom šla v prazno hišo. Ni me bilo strah česa zunanjega, ampak bolj sebe, kaj vse mi bo manjkalo, da ne bom mogla spati. In to se je res zgodilo. Dolgo nisem zaspala, nisem vzela tablete(ko končno sem, so me večkrat prebudile sanje), čisto nesmiselne in vedno ko sem se prebudila vsa preotena neke druge sanje, brez vsakega pomena. Zato sem danes v službi čisto zbita, že zdaj se bojim, kako bo zvečer, ali bom spala… Naj povem, da sem bila prej 5 dni na dopustu, ker nisem mogla več v službo. Te dni mi je bilo kar vredu, delala sem doma okrog hiše , kuhala ipd., poskušala imet dieto, čeprav nisem bila uspešna, veliko tekla. Noči mi je pomagal prebroditi Sanval, tik pred spanjem pa sem vedno preživela kako uro na sobnem kolesu in se poskušala čisto utrudit. No ko mi je zdravnik dal izvide, na kterih je vse b.p. sem bila najprej pomirjena in sem mislila, da bo šlo vse na boljše kot leta 2000. Boljše je bilo 2 uri, potem se je vse spet začelo. Bolečine v nogah(ko sem rzburjena in mislim na to da so, sicer jih ni, ko sem v družbi ali pri športu. Hkrati sem izvedela, da je teta, ki živi v sosednji hiši in na katero sem zelo navezana zelo bolna(rak) kar nas je vse zelo potrlo. S tem sem zelo okupirana, a še bolj s sabo. Naj povem, da okolica, starši in nihče ne ve za moje probleme razen moža, ki je bil sprva zelo razumevajoč, zdi se mi pa, da zadnje čase obupuje. Pravi, kakšna bom šele ko bom stara 50. jaz sem takrat kar tiho, ker si mislim, da jih tako ne bom dočakala, ker bo zdaj-zdaj konec zaradi kake hude bolezni.Bojim se, da se najinemu zakonu ne obeta nič dobrega. Želiva si otroke, a mož pravi, naj prej diplomiram, ker se potem ne bom več spravila k učenju. Jem kontracepcijske tablete, pa si včasih kljub temu, ko mi menstruacija zaostaja kak dan in mi je slabo(ne vem več, če mi je res) domišljam, da sem noseča in takoj opravim nosečniški test, nakar sem blazno razočarana.
Vse to se mi dogaja, a najbolj me je strah že zdaj noči, ko bom prišla v prazno hišo in me bo začelo vse boleti in potem mi bo postalo vroče in zaradi vremena še teči ne morem, moja draga teta, h kateri sem se zatekla v takih trenutkih na obisk, je v bolnici. Da ne govorim, kakšna pridem z obiska pri njej v bolnici. Če bom kaj zaspala , se bom prepotena zbujala in panično čakala jutra. Danes me spet bolijo noge in kljub temu, da sem si zadala “zdravo” dieto sem pojedla že celo goro hrane. Učila za fax se nisem že celo večnost, ker se ob vseh teh težavah ne morem. Glavo mi je okupiral strah, ki je z mano 24 ur.

Opravičujem se za dolgo pismo. Lahko bi tako nadaljevala v nedogled. Razmišljam o tem , da bi šla na drage samoplačniške preizkave, ki bi ugotovile, kaj mi je. Ne zaupam svojemu zdravniku, čeprav je zelo prijazen in razumevajoč. Vse moje fizčne težave je po izvidih prevalil na stres!
Kaj naj storim?

Spoštovana Ksenija,
opisali ste značilne težave depresivne in anksiozne simptomatike, za zdravljenje pa ne potrebujete pomirjeval ( ki vam tudi niso pomagala) temveč antidepresiv.Po tolikem odlašanju ste le poiskali psihiatra po mreži, storite to še v živo.Z dobro zastavljeno farmakoterapijo se vam ne bo treba “jemati v roke” ampak se boste bistveno lažje posvetili področjem, ki ste jih dosedaj na račun skrbi nekoliko zapostavljali( družina, šport, diploma in seveda lastnemu dobremu počutju.)

Živjo Ksenja!
Naj te pomirim. Te simptomi so značilni za stres. Znajo biti zelo zelo hudi. Ko sem prebiral tvoje pismo, sem se kar nekako našel v tej zgodbi. jaz sem lansko leto “zbolel” za stresom. Panika, da večje ni. Nisem vedel kaj mi je, hodil sem do zdravnikov, specialistov, vse je bilo b.p.. Mislil sem, da bom umrl. Grozen občutek. Vendar sem se pozdravil. Še zdaj se mi včasih kaj takole čudnega zgodi sem in tja, vendar me ni več strah, ker vem kaj je. Zdravnica mi je predpisala Apaurin in moram reči, da mi je pomagal.
Nič ne skrbi, vse bo še vredu!!!
Naj te ne bo strah!!!

Srečno!