Mene je strah. Prav bojazljiva sem. Kaj čutim? Strah. Krivdo. Krivico. Nekaj mi preprečuje narediti korak. Kakršenkoli. V življenju.
Ogromno sanjarim, kaj bi, če bi. Zagrenjena postajam ob misli, da nekomu, ki je “glup in tup” uspeva. Seveda ne zato, ker bi si želela, da bi komu šlo slabo in ne me grajat zaradi izraza v navednicah, …Ne, pač pa zato, ker potem vedno primerjam sebe.
Kje bi LAHKO bila, pa nisem.Ker mi manjka poguma.In discipline. In volje.

Še celo, ko mi teče voda v grlo, bi se najraje nekam skrila.
Bojim se, recimo, iti v službo (sem na koncu s študijem). Da mi ne bo šlo. Da bom nesposobna. Zato sem tu v sobi, lepo spravljena.Ne upam si prevzeti odgovornosti za nič. Obupno se je otepam. To me čisto hendikepira.
Pred nujnimi nalogami, ki so bistvenega pomena, ki jih vendar moram opraviti- ZASE, stojim kot pred prepadom, v katerega naj bi skočila z bungijem. Gledam v globino in si NE UPAM. Pa si nekje globoko v sebi mislim, kako bi bilo fino, če bi bila to in to, če bi takrat rekla to in to, če bi počela to in to…Ampak to so sanjarjenja.
V resnici si ne upam nič.In stagniram na isti točki. In sem čisto NEDEJAVNA. In vem, da to pelje -kvečjemu- v depresijo. In potem se jezim nase, češ, zaposli se, POČNI STVARI, pa bo šlo, manj ko razmišljaš, bolje je.
Jaz pa sploh ne vem, kako naj se obrnem. Kot osa v kozarcu soka.
Kaj, kako?

Spoštovana Lana,
strah pred sprejemanjem obveznosti, ne nazadnje pred odgovornostjo za svojo življenjsko usodo, traja vse dokler objektivne prilike ne postanejo bolj neugodne od strahu.Takrat se bodo nenadoma okrepile motivacija za študij, delovna vztrajnost in sposobnost realnega načrtovanja, uspešnost pa bo narasla tudi brez pomoči psihiatra.Vaše živahne asociacije tudi ne kažejo na intenzivnejšo depresivnost, zato je pričakovati nadvse ogodn razplet.