Strah
pozdravljeni!!!
Stara sem 24 let… In… Skrivam se pred celim svetom… No, ja vsaj pred seboj se mi zdi… Strah me je… Strah! Velikokrat ko grem kam kjer je veliko ljudi, ali na javno mesto ( trgovina, knjižnica, večje ulice..), mi začne hitro biti srce, vedno imam enake težave, včasih imam občutek, da bom omedlela in noge se mi tresejo… Kako naj si pomagam pregnati ta strah? Ali je kaka možnost, da ga premagam… lahko pa vam zaupam,da se je to zgodilo kar naenkrat, lahko bi rekla čez noč… Sedaj je vsak dan isto. Bojim se torej vsega kar je povezano z velikimi mesti in prostori. Ali potrebujem pomoč? Mi lahko kaj svetujete? Strah je vse večji, rada pa bi si pomagala, vendar kako?
Če že… Mi lahko svetujete, kam naj se obrnam po pomoč…
najlepša hvala..
Maja!!
Vsi lepo pozdravljeni,
tudi jaz imam težave s socialno fobijo,najprej sem jemala Cipramil v kombinaciji s Helexom, pa ni kaj dosti pomagalo.Potem mi je zdravnica menjala antidepresiv in sedaj jemljem že dober mesec Seroxat.Razlika je očitna.Strah se je močno zmanjšal,dokaj normalno lahko komuniciram tudi s tujci, lahko grem v nakupovalno središče…. Vem, da je odziv zdravila pri vsakem posamezniku drugačen; meni se je s Seroxatom kvaliteta življenja bistveno izboljšala.
Oglasita se kaj, da kaj pokramljamo.
Katja
SPOŠTOVANI!
Ponovno se obračam na Vas in Vas prosim za mnenje oziroma predlog kaj narediti. Na kratko bom opisala svoje življenje zadnja 4 leta:
– stara sem 30 let, imam 3 leta staro in zelo zahtevno hčero, ter zelo odgovorno in stresno službo, odnosi s partnerjem dokaj urejeni.
– leta 1998 sem bila operirana zaradi ciste na jajčniku, ki so ga operativno odstanili, 2 meseca po operaciji sem zanosila in januarja 1999 rodila hčero
– po porodu sem v 3 mesecih shujšala iz 85 na 55 kg vzrok: grozno aktiven dojenček in neurejeni odnosi s partnerjem in njihovimi starši
– do pričetka službe maja 2000 sem bila precej izčrpana: slabosti, omotica, odnosi v službi so vse še samo poslabšali.
Odločila sem se, da odidem k zdravniku, kjer sem dobila napotnico za pregled krvi : pomanjkanje železa, ne sicer zaskrbljujoče, drugih pregledov nisem opravljala. Sama sem se zaradi grozne izčrpanosti, bolečin v hrbtenici(sicer težave že od rojstva) in vsega ostalega odločila, da odidem k psihiatru. Po prvem pregledu okt 2000 sem dobila antidepresiv Aurorix, ki se ga jemala 8 mesecev, ter Lexaurin, ki sem ga jemala 3 mesece. Stanje se mi ni nič izboljšalo, antidepresive se prenašal zelo slabo. Samoiniciativno sem si poiskala klinično psihologinjo, kateri še danes hodim na psihoterapije in sem zelo zadovoljna z njo. Kasneje sem še poskusila Cipramil vendar nič posebnega. Medtem mi je umrl oče, težave z mamo, ki so se sedaj ublažile, nenehna skrb za hčero: ogromno bolana. V tem času sem po 8 letih nehala kaditi. Voljo in željo imam samo moči in poguma mi za vse skupaj zmanjkuje.
Sedaj bi prešla na bistvo: Stanje se mi je sicer izboljšalo, vendar še zmeraj se mi pojavlja naslednje. slabost, vrtoglavica, driske, pritisk v glavo, vendar največkrat ko moram iti kam sama. Zelo me skrbi, saj že 1 leto jem Helex 2×0,25 mg na dan in se zavedam, da se ga bom če se ga že nisem navadila. Je pa res, da se počutim bolj umirjena in nisem zaspana po njem, tudi vključitev v okolico se je izboljšala, strah se je zmanjšal. Psihologinja mi je predlagala, da naj vstrajam brez antidepresivov, psihiater mi je napisal že tretji antidepresiv: Seroxat, ki ga imam doma že 3 mesece, vendar ga še nisem začela jesti. Rada bi imela še enega otroka, vendar vem ,da je ob zgoraj navedenih stvareh (Helex) in počutju to nesprejemljivo. Zanima me ali bi bilo potrebno opraviti kakšne druge preglede ali za vsemi težavami stoji samo moja psiha. O depresijah, anksioznosti in fobijah sem ogromno prebrala, se posvetovala s strokovnjaki, vendar vsak ima svoje mnenje in gledanja na moje težave. Jaz se pa sprašujem: KAJ IN KAKO NAPREJ?
Se opravičujem za dolžino prispevka in hvala za odgovor.
Pozdrav obema!
Maja, pri meni je bilo tudi tako… Pred dvema tednoma pa sem obiskala psihiatra, kjer sem dobila te tablete. Sam obisk je trajal približno pol ure, zdravnik me je vprašal kakšne težave imam in sem povedala te simptome… tresenje rok, slabo počutje zraven velike množice ljudi, strah pred odprtimi prostori, zraven tega še depresija… Svetoval mi je, da naj tudi sama doma delam vaje. In sicer da naj si čimbolj dobro predstavljam stresne situacije zaradi katerih imam te težave in se tako nekako navadim na strah ki se potem tudi zmanjšuje… Tablete Cipramil pa meni drugače zelo pomagajo, bolje se počutim, ni me več toliko strah… Na začetku prve tri dni so bili kar očitni stranski učinki, ki pa so minili. Naslednji obisk imam čez dva meseca, tako da upam da mi bo kmalu bolje.
Lep pozdrav obema in veliko sreče pri odpravljanju teh težav!!!
Spoštovana Katja!
Z veseljem bi pokramljala z vami. Če imate čas, mi pošljite svoj mail na moj naslov [email protected]
Imam podobne probleme, zato bi z zanimanjem spoznala izkušnje, ki ste jih imeli.
LP,
Mija
Spoštovana Eva,
izkušnje kažejo, da so najboljši uspehi ob kombinaciji psihoterapevtskih in psihofarmakoloških posegov,še več, oba terapevta naj bi aktivno sodelovala, ne da bi pri tem občutila ogroženost avojih principov.Takšno sodelovanje pa seveda zahteva psihiatrovo vsaj okvirno obvladovanje psihoterapije, pri psihologu pa toleranten, ne pa apriori odklonilen odnos do področja ki ga ne pozna (nevrofiziologija)Končni cilj obeh strokovnjakov je seveda, da klient lahko vzdržuje svoje čustveno in življenjsko nravnotežje, brez zuanjui ” bergel” brž ko je to mogoče.Svetujem vam, da čimprej soočite oba svoja terapevta.
Pozdravljeni!
Star sem 25 let in imam enake težave. Že celo življenje me je spremljal strah do ljudi in okolice. Nekako pri 20 letih pa so se mi pričele resne težave – krize. Prvo sem nekako poskušal prebrodit sam, kar mi je po enem letu tudi uspelo. A na žalost se mi je kriza čez eno leto ponovila in se še stopnjevala. Začel sem obiskovati psihologinjo in jemati antidepresiv Aurorix. Nekako po 6 mesecih obiskov pri psihologinji se mi je stanje spet izboljšalo. Začel sem hoditi v službo, dobil sem punco in začel živeti normalno življenje. V letošnjem marcu se mi je pojavila nova kriza, še vedno se prebijam skoznjo. Sedaj hodim k že omenjenem kliničnemu psihologu in hipnotizerju. Zdravljenje je uspešno, a vendar traja dlje časa, zame nekje od 2 do 3 leta. Po tem času naj bi zaživel normalno življenje in opravil s krizami. Zase sem ugotovil, da je bil to edini izhod iz takega življenja, če temu lahko rečem življenje. Imam upanje in verjamem v to, da bom popolnoma okreval in zaživel človeka vredno življenje.
Želim vam veliko uspeha in osebne sreče!
Tao
Spoštovana Ana,
psihodinamska teorija pravi, da so vzroki za fobije nerazrešeni odrinjeni intrapsihični konflikti, oziroma prenašanje projekcije strahu, kar je fobija v svojem bistvu iz področja, kje je strah realen, na primer eksistenčni strah, strah pred osamosvojitvijo,strah pred prevzemanjem novih dolžnosti, na primer v strah pred nočnimi veščami, pajki,dvigali ,letali, podkožnimi injekcijami ipd.V psihoterapetvsem procesu je možno dvoje: neposredno vplivati na projekcijo, torej izpostavljati svoje doživljanje kontroliranim dozam neprijetnosti ( t.i metoda preplavljanja), hkrati pa iskati in odpravljati vzroke za realni strah( spodbujanje k dokončanju šolanja,podpora osebnostnemu dozorevanju,kvalitetnemu vključevanju v partnerrske odnose ipd.Nekdaj so na široko predpisovali pomirjevala, kar pa zdaj zavračamo zaradi možne zasvojitve, ker pa sta strah in tesnobnost tudi komponenti depresije, se vterapiji dobro obnesejo antidepresivi, ki so poleg psihoterapije metoda izbora.zdravljenje je treba začeti čimprej, saj je fiksirano fobijo zelo težko v celoti odstraniti.
Tudi sama imam enake težave in se že tri leta zdravim pri psihiatru. Jemala sem že več vrst zdravil (Aurorix, Edronax, Xanax…) Nekaj mesecev je bilo boljše, nato so se težave spet pojavile. Sedaj jemljem Cipramil in občasno Xanax že sedem mesecev in stanje se počasi izboljšuje. Upam, da bo tako tudi vnaprej. Tudi upanje in optimizem je del poti k ozdravitvi. Tudi vsem vam želim enako!! Imam pa eno vprašanje za zdravnika. Stara sem 26 let in si zelo želim otroka. Kakšne so ob vseh teh zdravilih in težavah možnosti za uresničitev te želje? Zdravila se bojim opustiti, ker me je strah da bi se ponovilo tisto najhujše. Lep pozdrav!!!
Spoštovana Ksenija,
Po sedanjih priporočilih naj bi trajala antidepresivna terapija devet mesecev do enega leta.S svojim zdravnikom se dogovorita za postopno opuščanje, pavza do zanositve pa naj bi znašala tri tedne ( presnovki nekaterih asntidepresivov ostanejo v krvi do drugega tedna po zadnjem zaužitem odmerku zdravila)
Živjo Katja!
Tudi jaz imam podoben problem in bi se rada pomenila kaj o tem s kom, ki doživlja ist kot jaz. Če še kaj bereš te strani, mi prosim odgovori!
Pa srečno!Katja je pisal/pisala:
>
> Vsi lepo pozdravljeni,
>
> tudi jaz imam težave s socialno fobijo,najprej sem jemala
> Cipramil v kombinaciji s Helexom, pa ni kaj dosti
> pomagalo.Potem mi je zdravnica menjala antidepresiv in sedaj
> jemljem že dober mesec Seroxat.Razlika je očitna.Strah se je
> močno zmanjšal,dokaj normalno lahko komuniciram tudi s tujci,
> lahko grem v nakupovalno središče…. Vem, da je odziv
> zdravila pri vsakem posamezniku drugačen; meni se je s
> Seroxatom kvaliteta življenja bistveno izboljšala.
>
> Oglasita se kaj, da kaj pokramljamo.
>
> Katja