Strah
Pozdravljeni!
Imam težavo, ki se je zlepa ne morem rešiti in mi vsak dan bolj omejuje moje življenje. Pred približno tremi leti se je vse skupaj začelo. Izgubila sem službo, hčerka je bila zelo bolna in sem se veliko sekirala zanjo, hkrati pa sem se vedno bolj pričela zapirati vase. Imam občutke tesnobe, strahu. Predvsem, ko sem sama doma. Obda me zelo nelagoden občutek. Prišla sem tako daleč, da sama ne upam zdoma. Niti k sosedi na kavo. V trgovino hodi mož ali pa grem jaz z njim. Pri izhodih iz hiše potrebujem spremstvo. Sama ne upam, pa tudi množice ne prenesem. V trgovini se počutim zelo utesnjeno, ne morem dihati. Moti me veliko ljudi, imam občutek, kot da vsi gledajo vame. Tudi zaprtih prostorov ne maram, počutim se kot ujetnica v njih. Imamo malce slabše stanovanjske razmere, pa tudi težave s taščo in tastom, tako da si včasih želim, da me več ne bi bilo. Postajam pa tudi ljubosumna na imetje drugih in jih ne želim obiskati, zato ker imajo lepše stanovanje kot jaz. Včasih sem tako živčna, da ne morem zdržati v stanovanju in grem v klet ter tam hodim kakšne pol ure, da se umirim.
Zdi se mi, da imam hude težave. Jemljem Lexaurin, da bi ponoči lahko spala, pa ne pomaga preveč. K psihiatru imam odpor iti. Kaj mi svetujete?
Hvala za odgovor
Rina