Mogoče se vam bo zdelo vse skupaj kar malo otročje (tako se podnevi meni zdi), ampak pošteno me je strah noči. Ne upam (dejansko) si ne upam iti sama ven. Še okoli hiše ne, pa čeprav se iz vseh okenj vidi luč. Mi lahko razložite, zakaj oz. od kod takšen strah in kako se mu upreti.

Spoštovana Nina,
o teorijah za naszanek strahu in tresnobnosti sem nedavno že dosti pisal, pri vas pa je možno, da ste v zelo zgodnjem ortrošgvu doživeli hujšo neprijetnost povezano s temo, pa ste to zvezo izgubili iz spomina ali odrinili, asociativno pa temo še vedno povezujete s tedanjimi občutki.Na voljo imate dve rešitvi,zavzet psihoterapevtski pristop, ali pa močnega spremljevalca, kadarkoli greste ponoči ven.