Spoštovani!
Sem v situaciji, iz katere ne vidim rešitve. Poročila sem se pri 19 letih, imam dva otroka (17 in 8 let). O moževem življenju pred poroko vem zelo malo, saj o tem ni nikoli govoril. Ideali o zakonskem življenju so se razblinili že kmalu po poroki. Ko sem bila noseča, se mu je zdelo samo po sebi umevno, da mu vedno pomagam pri urejanju stanovanja, ne glede na težo opravila. (12 dni pred rokom poroda sem mu morala pomagati nositi po stopnicah opeko za TA peč, naslednji dan sem šla rodit). Če sem mu rekla, da ne morem, je predmet, ki ga je npr. nameraval montirati vrgel po tleh in z jeznim glasom rekel, da potem pa tudi on ne bo delal. Kljub temu, da me je tako obnašanje motilo, sem ga imela rada. Ker je delal na tri izmene, je bila vsa skrb za otroka na meni. Če je delal ponoči, sva bila z otrokom kriva, da ni mogel spati, ker sva tako ropotala ipd. Po 4 letih zakona sem v službi spoznala starejšega moškega, s katerim sem se spustila v razmerje, ki je trajalo 3,5 let. Mož in njegova žena sta za to razmerje izvedela in mož je vložil za loćitev, vendar je vlogo umaknil, ko sem na CSD obljubila, da bom razmerje prekinila. Mislim, da je minil še kakšen mesec, predno sem to dokončno storila. V tega moškega sem bila zelo zaljubljena, zato je trajalo nekaj časa, da sem spoznala, da me kljub lepim besedam tudi on izkorišča. Dejstvo je, da mi mož vsa leta po tem ,ko se je razmerje končalo skoraj vsak dan očita mojo nezvestobo, od mene zahteva, da mu podrobno opišem stvari, ki so se dogajale v razmerju (kje sva seksala, kolikokrat, kako itd.) in to v pisni obliki, datume, kraje, kamor sva zahajala itd. Pravi, da sem egoist, ki misli le nase, za svoje užitke in če rečem, da se o tem ne želim pogovarjati se večkrat tako razburi, da se me tudi fizično loti. Name vpije in me zmerja tudi pred otroki, prav tako me pred njimi tudi udarja, poriva, zmerja. Z menoj se želi o tem pogovarjati ponoči, tako da najmanj 1x mesečno ne spim celo noč. Svojega mnenja ne smem povedati, če je drugačno od njegovega, ker ga to razjezi. Pravi, da ves čas lažem, da se ne bom nikoli spremenila. Ene in iste stvari me sprašuje večkrat, da vidi, če bom vedno enako povedala. Lovi me na besedah, ločeno o kakšni zadevi sprašuje otroke in potem mene, da vidi razlike. Če mu kakšne stvari, ki se mi ne zdi pomembna ne povem tako in jo potem izve od drugih je spet vse narobe. V svojem izbruhu jeze meče okoli sebe posodo, krožnike s hrano. Pravi, da je bil pri psihologu, ki mu je svetoval, da svoje občutke ne zadržuje v sebi, ampšak jih da ven. In on se sprošča na meni. Enkrat me je v poznem večeru vpričo otrok spodil iz hiše, mi strgal pidžamo in sem se zatekla k sosedom. Drugi dan mu je bilo za dogodek žal. Zadnje čase se to (teden do 10 dni “miru”, potem izbruh besednega in fizičnega nasilja) ponavlja zelo pogosto. Bojim se ga, zdrznem se ob vsakem njegovem prihodu, nisem sproščena, ponoči me tlačijo more. Grozi mi, da mi bo enkrat nekaj naredil, da se bo maščeval, ker sem mu uničila zdravje. Mislim, da bi v primeru ločitve svoje grožnje uresničil, saj pravi, da ne bi imel kaj izgubiti, saj bi dejanje storil v neprištevnem stanju in bi ga kvečjemu dali zdraviti. Zavedam se, da sem z varanjem naredila veliko napako, kazen zanjo je zelo huda. Priznam, da včasih pomislim tudi na samomor, saj razen otrok ne vidim smisla v takem življenju. Kaj sploh še lahko storim za mirno življenje brez strahu? Bi i osebni obiski pri vas (skupaj z možem, če bi bil pripravljen) kaj pomagali?

Spoštovana Karmen,
tako zelo ste ustrahovani, da si še misliti ne upate več z lastno logiko,ampak sprejemate vsiljeno: na primer zmotno ugotovitev, da ste možu vi uničili zdravje. Nasilje ( tudi psihično) v družini je kaznivo dejanje, še posebno pa grožnja z ubojem.Če je ta napovedan,ni olajševalnih okoliščin, ker dobi značilnost naklepnega dejanja….Pustimo pravne poglede pravnikom in se posvetimo raje vajinemu zakonu .Z možem se morata pogovoriti o več vprašanjih:
prvič ali si vi želite ostati v zakonu, kjer se od sedanjega stanja ne bi bič spremenilo
drugič ali si v takem zakonu želi ostati vaš mož.Če je kdorkoli odgovoril kategorično negativno, je smiselna le razveza, če sta oba odgovorila pozitivno ali pogojno pozitivno, se pogovorita o vaših in njegovih pričakovanjih.Zavedajte se, da ste povsem enakopravni in imajo zato vaši argumenti povsem enako pomembnost. kot moževi.Pri tem vztrajajte.Trenutek in prostor izberite tako, da bo možnost nasilega vedenja ( tudi metanje posode spada sem) povsem izključena, na primer v slaščičarni.Vzdržite se žaljivih vzdevkov, isto zahtevajte tudi od moža in vodite ves pogovor v sedanjem času.V zaključku naj vsak od vaju pove, kaj je pripravljen storiti za boljše domače vzdušje.( tu spet pazite na to da bodo bremena prilagajanja enakomernoporazdeljena.)