Lep pozdrav!
Rada bi vas prosila za pomoč in mnenje. Imam 8 let staro hčerko, ki je začela obiskovat 3 razred OŠ. En teden pred začetkom pouka so se ji začeli pojavljati strahovi, ko mene ali očeta ni bilo zraven. (V dopoldanskem času je bila pri dediju). Nič določenega, ne ve česa jo je strah, samo sama (brez naju) ne bi bila. Pravi, da se boji, da ne bom prišla ponjo. V šoli obiskuje popoldansko varstvo do tretje ure, ko pridem ponjo. Tudi tam zelo težko zdrži in me kliče po prenosnem telefonu vsake pol ure. Če me slučajno ne dobi po telefonu, jo zagrabi panika. Prav obremenjena je s telefonom, že zjutraj me sprašuje, če imam polno baterijo, naj telefon vedno nosim zraven itd. Predlagala sem že, naj gre po kosilu sama domov (ni daleč), ali k dediju (tudi ni daleč), pa jo je strah. Tudi pri kakšni sošolki noče počakati (še posebej če njenih staršev ni doma). Veliko sem že razmišljala zaradi česa bi lahko do tega prišlo pa ne najdem razloga. Še nikoli se ni zgodilo,da nebi pravočasno prišla ponjo.
Prosim vas za kakšen nasvet, kako naprej.

Hvala

Spoštovani,

sama najbolj močno lahko čutim naslednje.

Vaše stavke oz. sporočila vaše hčerke vzemite zelo resno in se ji počasi poskušajte približati. Da vaju oba zelo potrebuje ob sebi, ni dvoma. Kaj se ji je zgodilo, ne bi znala reči, vsekakor pa jo je grozno strah, da se ji ne bi znova zgodilo, predvsem pa ostaja nemirna, negotova, nezaupljiva in izredno prestrašena. Upala bi razmišljati v smeri, da jo je nekaj zelo prestrašilo, saj predpostavljam, da je bilo pred tem (en teden pred poukom) v redu. Možno je začutiti grozen strah vaše hčerke, ki se, kot pravite, ob vaši odsotnosti, prazni bateriji, drugem okolju, torej “grožnji”, da ni zaščitena, da je sama, da se bo nekaj groznega zgodilo, da ji bo nekdo nekaj naredil, da ne boste prišli…, potencira v paniko, nemir in neobvladljiv strah.

Navedli ste pomembnejša okolja, kjer se običajno nahaja, poleg doma, to sta dedi in šola ter pot do šole. Ne bi izključila možnosti, da se je tu kaj zgodilo, morda na poti v šoli, v varstvu pri dediju. To pa je možno ugotoviti le s pogovorom. Konkretno: “ali ti je dedi kaj naredil”, “kak neznanec, ko si šla v šolo” (nikogar ne obsojam, gre za ugotavljanje). Vidva ji bosta morala ustvariti zgodbo, poiskati besede, ona le čuti, da je skrajno nevarno ostati sama ali z drugimi, razen s starši, kjer se počuti varno.

Čimveč se pogovarjajte z njo tako, da ji poskušate ubesediti to, kar čuti. “Strah te je…” Hči bo morala dobiti občutek, da vam lahko zaupa, da bo vse v redu, tudi če pove… Zagotovite ji, da boste na voljo, če vas pokliče, da se boste vedno oglasili, saj zanjo to predstavlja preživetje. Poskušajte jo razbremeniti, da ni kriva za to, kar se ji je zgodilo, da jo imate še vedno radi. Lahko pa vam pri vsem skupaj pomaga tudi npr. otroška klinična psihologinja , kjer otrok tudi preko risbe lahko izrazi, kaj doživlja, morda pediatrinja.

Želim vam mnogo poguma, z možem si bodita v oporo, s hčerko se čimveč pogovarjajte, saj boste s tem dobili mnogo odgovorov. Srečno.