Pozdravljeni,
Spodaj se nahaja moj članek z naslovom:Sto načinov, ki jih izumijo otroci, kako zaščititi starše.
Članek se nahaja na mojem blogu Društva Psih@ in sicer na povezavi: http://drustvopsiha.weebly.com/blog
Prijetno branje vam želim!

Otroci si želijo biti ljubljeni! In pika. In imajo nadvse radi svoje starše! In pika. Manjši, kot so otroci, večji svet zanje predstavljajo starši! Ko otrok zraste v mladostnika se razmerje obratno sorazmerno spremeni in pomen staršev zmanjša na minimum. Ko dozori, pa jim v odraslosti da primerno mesto. A ne glede na vse, otrok je že po definiciji odvisen od staršev in v svoji odvisnosti braniti objekt, ki mu zagotavlja eksistenco, razvije mnoge obrambne mehanizme!
Kako majhen otrok, ki si še ne zna razložiti npr. očetovih skokov čez plot, posledičnih prepirov z materjo in ločitve staršev, odreagira? Za ločitev krivi sebe! Če je v prepirih kdaj omenjeno njegovo ime, to stori še toliko lažje! Če vzamemo drugi primer; npr. odvisnost v kombinaciji z nasiljem družini. Oče pije in včasih se po službi oglasi v gostilni, tam se napije in otroci, ter žena s strahom vsak dan pričakujejo kakšne volje bo prišel domov. Ko stopi čez vrata, vsi vedo ali bo ponovno nasilno odreagiral do njihove matere, ali pa jim bo tokrat prizanesel in se zvrnil na kavč, kjer bo glasno smrčal do jutra. Če otrok začuti, da se bo ponovno znesel nad mater, ji lahko stopi v bran neposredno, tako, da se npr. postavi pred njo ali med njo in očeta, še pogosteje pa jo bo ubranil posredno. Tako bo še preden bo oče vzrojil nad mater, naredil nekaj, da bo udaril njega in ne nje! Po domače povedano ga bo sprovociral tako, da bo nekaj “ušpičil” in s tem pozornost preusmeril nase, tako, da bo oče nazadnje udaril ali pretepel njega. Morda bo že v šoli vedel, kakšen bo rezultat doma. Zaradi notranjih frustracij, kot so: jeza na očeta, strah pred njim ipd., se bo iz nepojasnjenega razloga stepel s sošolcem. Domov bo nato prinesel kakšno slabo oceno, obvestilo, opomin, ukor ali kaj podobnega, zaradi česar bo očetovo pozornost od matere, preusmeril nase.
Ko sem bila sama še v prvem razredu osnovne šole, je sestra opustila pouk violine v glasbeni šoli. Mama, ki je bolj sentimentalna, se je takrat jokala, saj ji sestra ni želela izponiti njenih sanj. Smilila se mi je, zato sem jo pocuknila za krilo in ji obljubila, da bom jaz šla k pouku violine. In sem šla! Zaradi nje, ne zaradi sebe. Tako sem še nadaljnih sedem let mater ščitila pred razočaranjem in ji s tem, ko sem izpolnila njene sanje po ukvarjanju z glasbo, prihranila razočaranje. Pa sem prva tri leta pri pouku violine hudirjevo trpela! A vse za starše…Pa če se nekoliko vrnem k zaščiti. Ste slišali že za izraz: čustveni partner? To je poimenovanje pojava, ko starš ostane brez partnerja (ni nujno, da v fizičnem smislu, lahko je partner samo čustveno odsoten), in njegov “partner” postane eden od otrok. Pa pri tem nimam v mislih partnerstva v smislu incesta, pač pa v čustvenem smislu. Mati bo npr. otroku pripovedovala kako grozen je oče, kaj vse jo moti na njem; morda bo ob tem potočila še nekaj solza. Otrok ji bo prisluhnil, jo tolažil in ko bo mati videla, kako je razumevajoč in kako se zna odraslo pogovarjati, ne bo potrebovala več prijateljic, da jim bo potožila, saj bo otrok bolj “priročen.” In tako bodo njuni zaupni pogovori postali stvar navade. V skrajnem primeru bo (če sta z očetom še skupaj, a v oddaljenem odnosu), na počitnice s seboj vzela otroka, da ji bo delal družbo, očeta pa bo pričela puščati doma. Otrok pa bo medtem že odrastel v mladega moškega… In če vzamemo še zadnji primer: selitev od doma! Oče pije in je v družini nasilen do matere, ter jo občasno pretepe. Otroci so se mater naučili varovati z zgoraj omenjenim vedenjem. Ko bo čas, da gre starejša hči študirati, se bo ta vozila od doma v oddaljeni kraj študija, namesto da bi tam stanovala. Ko se bodo njene vrstnice zabavale pozno v noč in za vikende na študentskih zabavah, bo ona striktno po predavanjih takoj zavila domov. In ko ji bo dolgoletni fant že nekaj časa prigovarjal, da naj se skupaj odselita, bo razmerje z njim raje prekinila, da bo ostala doma, kjer bo na razpolago materi, da jo zaščiti pred očetom! Če mati živi sama in bi hčerin odhod pomenil zanjo, da bo v hiši ostala sama, potem se lahko hči odloči za podobno potezo-ostati doma! Če zaključim; otroci so zelo inovativni v izumljanju načinov, kako zaščititi starše in so se zanje pripravljeni zelo veliko žrtvovati! Če tudi vmes zrastejo v že velike otroke, ki bi že zdavnaj morali zapustiti domače gnezdo! A vse za starše…

….no ja, želje so lepe, napisana je pa ena sama žalost….nezreli starši spočeli otroke in sedaj oni nosijo njihovo breme nezrelosti :/

[code]
…no ja, želje so lepe, napisana je pa ena sama žalost….nezreli starši spočeli otroke in sedaj oni nosijo njihovo breme nezrelosti :/
[/code]

Res, žalost, pred katero mnogi zatiskamo/jo oči. Ali tega sploh ne zmoremo/jo, nočemo/jo ali ne želimo/jo videti. Teh zgodb je dandanes vedno več. In glede na situacijo vrednot v naši družbi, pa je moč pričakovati še več tega, celo kakšnih drugih in novih pojavnih oblikah.
Menim, da je potrebno o tem govoriti, pisati, hkrat pa prdlagati rešitve. Obstajajo?

Rešitve vedno obstajajo 😉 Bolj je vprašanje, če jih želimo videt.
in tudi, ko jih vidiš jih je potem težko uvest v realnost. Zakaj? Zato ker nam “ne dovoli” naša podzavest, ki nas ves čaš vleče na stara, preizkušena pota.

Sprašujem se, kaj bolj drži. Ali želja, da jih vidimo ali tisto če sploh zmoremo. ?
Tempo in usmeritve življenja od nas zahtevajo vse mogoče obveznosti, ki se navezujejo na potrebo, potrebo preživeti in živeti. Ali v tem tempu ujetega v mehanizem družbe sploh zmore, kdo zreti (poslušati) svojo podzavest ?
Kako je to moč realizirati, prenesti v realnost. Torej prisluhniti podzavesti – nam je sploh dostopna ?
Najbrž je potrebno nenehno samoizpraševanje.

Adela1, kompleksna vprašanje, ki nimajo enostavnega odgovora in človek ne ve kje bi se lotil zadeve, kaj je vzrok in kaj posledica.

Tudi tale starš je bil nekoč otrok, ki je imel svoje starše, ki mu niso znali dati tisto kar je takrat rabil zato sedaj s sabo nosi popačen vzorec. Partnerja sta nesposobna ljubiti drug drugega zato iščeta uteho izven njunega odnosa kar ogroža otrokovo eksistenco. Otrok nevede išče načine kako bi zadevo popravil, a je bolj ali manj nemočen, ker je to nemogoča in zanj prezahtevna naloga.

Kdo naj sedaj vidi/prepozna to zmešnjavo?
Starši so zaslepljeni s svojimi (namišljenimi) potrebami, ki jim kratkoročno celo dajejo neko zadovoljstvo zato se jim nočejo odreč, otrok raste, nevede pobere napačne vzorce, posledično vstopi v zvezo nepripravljen, si izbere “napačno” osebo za partnerja in krog se ponovi.

Tempo in usmeritve življenja…. vprašanje je ali res rabimo sledit vsemu temu kar od nas zahtevajo ali ima sploh smisel, čemu? Živimo zato da delamo ali delamo zato, da živimo?
Nenehno pehanje za nečim materialnim ali pa za “večno srečo”, ki je skoraj na dosegu roke, kot nas prepričujejo mediji, le vzeti si jo moramo…. kar privede do tega, da se ni nihče pripravljen potruditi za lastno zadovoljstvo ampak ga zgolj zahteva zase in v tej zahtevi okrivi vse druge, ki mu stojijo na poti. Tempo in usmeritve življenja so nekaj kar si določimo sami, vsilijo jih lahko le nekomu, ki je nezrel in išče zadovoljstvo izven sebe, posledično je večno nezadovoljen in kot tak postane suženj kapitala/sodobne družbe, ki mu za njegove tegobe ponuja rešitve, ki se jih seveda plača z denarjem. Tako naj še več dela, da bo več zaslužil, da si bo lahko privoščil “srečo” v obliki novih cot, šminke, avta, hiše… stvari s katerimi si kupuje ugled v družbi, občutek da je pomemben…
Ta logika se v medsebojnih odnosih ne izide, ker je preprosto zlagana in potem smo nesrečni ob partnerju. Fiziološke potrebe nas vseeno silijo v odnose in tako nastanejo otroci, ki so zgolj “stranski produkt seksa”…

On_… hvala.
Ampak zdi se, da iz tega kroga sploh ni izhoda. Ko se človek vsega tega zave je običajno že pozno, in otroci so v vsakem primeru žrtve in tega niti ne vedo.
Ko nastanejo resne težave in starši uvidijo/mo to, pa je običajno že pozno. Ukvarjajo/mo se s posledicami. Potrebno bi bilo odpraviti vzrok, ali vsaj nekaj spremeniti, spremeniti vedenej in vedenje, to pa je silno zahtevna naloga, ki je eden sam itak ne zmore.

:) Ni za kaj 🙂
Ja tako se zdi, ker se kot družba sistemsko ne ukvarjamo z medsebojnimi odnosi, zgolj usposabljanje kako čim več zaslužit. Cel šolski sistem je podrejen temu. Kako bomo živeli na čustvenem nivoju pa je prepuščeno vsakemu posamezniku.
Tako smo kot otroci prepuščeni na milost in nemilost staršem, ki niti sami ne vedo in še tisti, ki želijo vedet pogosto nasedejo lažem, izkrivljeni resnici, ki jo slika kapitalistična miselnost ter anarhiji, ki vlada na tem področju ali jih zavede njihov čustveni del na star tir.
Tistim, ki vodijo družbo ni v interesu, da se stvari resnično spremenijo, ker bi to pripeljalo do spremembe (potrošniške) družbe kot jo poznamo danes in posledično bi izgubili moč, oblast nad drugimi za kar si tako vneto prizadevajo ves čas neoziraje na žrtve, ki jih puščajo za sabo.

Tole je – več kot žalostno.
Torej, je povsem jasno, da smo v družbi ne gelde nato vselej sami. Ne preostane drugega kot trdna volja, morda trma, da se upremo vplivu okolja. Se poglobimo vase in resno raziskujemo sebe in svoje občutke. Kaj in kako ravnati? Kako živeti ?
Smo žrtve sistema, ne samo svojih staršev. Najbrž edina rešitev, ki je možna in obstaja, da vse dojamemo sprejememo kot izziv za spremembo in se poglobimo v svojo nrav. Posledoično vplivamo na otroke in s tem dajemo vzgled. Čeprav sem nam zdi, da tega ta hip ne sprejemamo in da učinka ni… morda pa le, če ne danes pa nekoč.

Živimo zato da delamo ali delamo zato, da živimo?
Tole bi moralo iti skupaj z roko v roki. Sčasoma se se pri nas spremeni delo v življenje. Sploh, ako z veseljem delemo in nas le to notranje uresničuje in napolnjuje.

Zgolj zgled ni dovolj, žal.
Če dajemo otrokom zgolj zgled, s svojim lepim vedenjem, če jim (skoraj) vedno v vsem ugodimo, če jim ne postavimo omejitev, če od njih ne zahtevamo, da se potrudijo za svoje potrebe, enostavno nimajo pogojev v katerih bi razvili lastno mišljenje, da imajo tudi drugi svoje potrebe, ki jih je treba spoštovat, posledično vzgojimo egoiste, ki so jim mar zgolj lastne potrebe.
Takšni otroci so nesrečni (ko dorastejo) iz enostavnega razloga, ker jim je nedoumljivo, da se jim ne ustreže, ko čutijo neko potrebo. Vsak napor jim je preveliko breme. Takrat trpijo in svoje trpljenje si olajšajo z neko vrsto omame (mamila, alkohol, nakupi…).
Tako egoistično razmišljanje vodi v razpad družbe, ker posamezniku ni mar za skupnost, kako bodo drugi živeli, gleda zgolj nase. Kopičenje bogastva v rokah posameznikov na račun množice revežev pa vodi v vojno. Takrat se pogoji za odraščanje otrok spremenijo. Ni več razvajenčkov oz bistveno manj, posledično zraste nov rod sočutnih ljudi, ki želijo tudi svojim otrokom vse najboljše zato jih razvajajo….in krog zgodovine se ponovi 😉

Resnično izgleda, kot da iz tega kroga ni izhoda, ker je družba tako naravnana. Sploh na globalni ravni. Kot da tisti ki vodijo svet in kapital umetno na globalni ravni načrtno ustvarjajo takšne pogoje. ustvarjajo takšne pogoje.
In če pogledamo v mikroklimo, v osnovno celico družbe – družino. Bi morali starši ravnati premišljeno, odgovorno in zelo načrtno. Zrelo.
Menim da z zgledi, otroci pridobivajo se učijo vzorcev ravnanj na nezavedni ravni. In glede na to, da se postavljajo lahko že zelo zgodaj v vloge, kjer pritegnejo pozornost staršev nase bodisi negativno ali poziotivno – na nek način manipulirajo, prenesejo to v odraslost. Posebej delajo to takrat, ko koalicija med staršema odpove. Bi to bilo lahko tako?

Sočutje…. je lahko sočutje mišljeno kot negativno in škodljivo, kadar katera izmed oseb sočuti z drugo osbebo, bodisi otroka ali odraslega in s tem povzroči, podporo trpljenju prvemo in prav tako sebi. Ali gre to v kontekst izjave “če nisem imel sam, naj ima moj otrok”. In zato, daje … daje tisto, kar otrok sploh v danem trenutku (še) ne potrebuje. (?)

I

Izhod na globalni ravni bi bil, da poznavanje čustev nove generacije ne bi bilo prepuščeno zgolj na milost in nemilost njihovih staršev ampak bi se o tem podučili že otroci v oš. Ironija je, da se mnogi niti ne zavedajo kako celo življenje vse svoje napake ponavljajo na osnovi nepoznavanja lastnih čustev in tako mučijo sebe in svoje bližnje.

Šola nas bolj ali manj izobrazi zgolj za pridobivanje materialnih dobrin, zelo malo oz nič ni govora o tem kako delujemo mi sami, razen v šolah kjer se ljudje usposabljajo v tej smeri.
Kako naj potem starši delujejo premišljeno in načrtno, če ne poznajo niti osnov/razlogov lastnih čustev kaj šele resničnih otrokovih potreb?
Vse je prepuščeno sistemu “znajdi se sam” kar pomeni, da šele z leti, ko je že večina zamujenega, spoznamo kaj vse smo naredili narobe (če sploh) .

Otrok si vedno želi pozornosti staršev, od te pozornosti živi.
Težava je ker se danes s to pozornostjo pretirava, kot da otrok ne bi odraščal. Celo tako na glavo je vse postavljeno, da se dojenčka, ki pa res rabi vso pozornost staršev, namenoma pušča brez nje (nap. se mali joka ure predno zaspi) in se želi vse vedet o “otroku”, ki je že skoraj odrasel in se starši vtikujejo v vse njegove dejavnosti, kar dela otroka nesposobnega. Seveda bo taka nesamozavestna oseba poizkušala z vsem tem kar je prinesla od doma nadaljevat v odnosu do svojega partnerja in če se mu ne bo ugodilo kot se mu je doma, ne bo čutil ljubezni od partnerja kot jo pozna od doma.

Sočutje ne more bit enako pomilovanju.
Človeku brez sočutja ni mar za druge ljudi, mu ni mar za živali, rastline,…. svet okoli sebe. Njemu je mar zgolj JAZ. Se bo uklonil, če bo v tem videl lastno korist, če direktne koristi ne bo ga ne zanima in bo mirno pregazil, poteptal šibkejšega.

“če nisem imel sam, naj ima moj otrok” naj ima ampak se mora za to sam potrudit, pomatrat kar pa je čustveno naporno za njegove (nedoletne) starše zato sami naredijo namesto njega (zaradi lastnega čustvenega ugodja in ne zato ker bi bilo to za otroka dobro!) in se s tem celo pohvalijo pred okolico, ker rabijo zavidanje (češ mi imamo, mi lahko…)
Otrok predvsem potrebuje pogoje v katerih bo lahko odrasel tako telesno kot v mentalnem smislu. Potrebuje okolje kjer bo na široko razvil svoje čustveno področje, absolutno ne potrebuje tega, da ga starši pomilujejo in mu vedno v vsem ustrežejo.

Ustvarjanje pogojev za zdrav psihofizičen razvoj otroka temelji na čustveno intiligentnih in zrelih sterših. Poraja se mi vprašanje, kako to doseči v današnjih okoliščine ljudi, ki si prizadevajo ustvariti takšne pogoje, a se znajdejo v družbi in okolju, ki jim nalaga težko zahtevne pogoje za osnovni zaslužek. Vse to jemlje mladim ljudem energijo, čàs, in predvsem strpnost, ki je za otroke in družino nujni pogoj. Kako to doseči, ob vseh naporih za osnovno preživetje, v katerih se znajdejo mnoge današnje družine.