Spoštovani!
Konec decembra sem ugotovila da si mož dopisuje z ženskami in jih osvaja preko računalnika in preko neke igre.Iskal je tudi stik z njegovo prvo ljubeznijo.Imel je tudi svoj email ter geslo do katerega nisem imela dostopa, prav tudi do njegovih klepetalnic, naenkrat je začel nositi s sabo svoj mobi. Ker pa delam v štiriizmenskem turnusu, zraven pa še študiram na fakulteti in opravljam še gospodinjska dela kolikor se le da tekoče sprva nisem nič posumila, dokler ni priletelo eno sporočilo od njegove kao prijateljice, s katero se je dogovarjal za kavo na moj računalnik. Takrat sm začela brskati po njegovem računalniku in odkrila geslo. Hvala bogu da ne čutim zdaj več takšne bolečine kot sem jo takrat ko sem brala njegove pogovore z ženskami, sesul se mi je svet in dolgo časa sem si želela le umreti. ampak imava sina starega 7 let, za katerega vem da moram poskrbeti, ker je on neodgovoren oče. V glavnem spoznala sem zakaj je bil tako obseden z računalnikom, sploh se ni zanimal za nič, ne za sina ne da bi kaj pomagal v gospodinjstvu. Iz prejšnje zveze imam stari dve hčeri 18 in 22 let, katere pa je zmerjal na najbolj krute načine. Ampak jaz sem bila grozno zaljubljena vanj in si zatiskala oči. Problem so tudi njegovi starši kateri so me oktobra lani grdo napadli da sem bila brez besed. Slišala sem ko je tast rekel tašči zame :da naj že tota baba spizdi nekam in si naj sin (njihov) poišče drugo. Problem pa je bil, sem jim rekla samo v tem ker si je mož za taščo vzel dopust zame in za svojega sina dva dni nazaj pa ne, potem pa je sledil napad da sem lena da samo moj mož dela itd. Le kako če pa še smeti ne odnese.Moj mož pa je takrat izjavil da nas bo vse “zaklal”. No ko sem januarja ugotovila njegove stike sem dala vlogo za ločitev ker mu ne morem vsega tega oprostiti. On pa je rekel da se noče ločiti ker me ima kao rad???Hoče pa me prepričati da so ti stiki normalni da to vsi počnejo razen “kmetov” in da samo malo obžaluje. Zraven tega ima še hobi in ga 2-2 x na teden pozno v noč ni domov itd., zato sem se nekako prepričala da mi je vseeno za njega. Problem pa je v meni, stara sem 40 let in me je strah oditi. (zraven njegovih staršev sva si zgradila kar velik prizidek), kajti sem samotarka, tako v službi kjer sem sama na delovnem mestu, kot zasebno, bojim se novega življenja, hotela bi začeti na novo pa me je strah. Dodatno pa čutim še večji strah kako bi sin sprejel novo okolje in predvsem novo šolo. Pa še finančno me je malo strah. Po eni strani sem v dilemi ali bi odšla, ali pa bi živela tako kot doslej, sama v svojem svetu osamljena, ampak brez skrbi zaradi težav s stanovanjam … itd.

katrinajagoda

Zelo dobro ste opisali dilemo, pred katero se v bistvu znajde vsak, ki začne razmišljati o ločitvi. Ker niste postavili nobenega vprašanja, tudi težko kaj konkretnega napišem. V taki dilemi je tako ali tako vsak sam. Nasveti drugih so prej odveč kot v pomoč. Dejstvo, ki morda najbolj bode v oči, je, da vaš partner počne stvari, ki vas prizadevajo in ponižujejo in da se mu to ne zdi čisto nič spornega. Kar seveda pomeni, da s tem ne bo prenehal. Zelo verjetno pa se zato tudi ne bo kaj dosti trudil spreminjati glede drugih zadev, s katerimi niste zadovoljni. V njegovem svetu verjetno samo »kmeti« skrbijo za svoje sinove in pomagajo ženam. S temi stavki seveda nočem povedati, da je ločitev edina prava rešitev. Vendar pa pri odločanju o njej res ne bi smeli spregledati teh dejstev. Na njihovi podlagi lažje ocenite, kaj lahko pričakujete v prihodnosti. Potem se je pa treba samo odločiti, kaj je za vas bolj pomembno: čustvena ali finančna varnost? Strah pred novim začetkom in samostojnostjo ali strah pred popolno odtujenostjo in nadaljnjim poniževanjem s strani partnerja in njegovih staršev?

Ločitev sama po sebi ne bo spremenila kaj dosti. Bolj pomembni so razlogi, zakaj ste si našli takega moškega, z njim toliko časa vztrajali in zakaj še vedno ne morete od njega. Dokler temu ne pridete do dna in ne spremenite teh svojih vzorcev, bi se po ločitvi bodisi res zaprli v krog osame ali pa si našli spet podobnega partnerja. V situaciji, ko ne veste kako in kam naprej, obenem pa vas je strah praktično vsake spremembe, bi vam res priporočil, da si poiščete terapevtsko pomoč. Najprej samo zase, potem pa boste že videli, kako naprej. Če se boste ločili ali pa ne, boste namreč morali marsikaj spremeniti v svojem življenju. Noben drug namreč ne bo namesto vas. Vam pa drugi lahko pri tem pomagajo.

Lepo vas pozdravljam