stiska v nosečnosti
Spoštovani,
Lepo vas prosim za nasvet oziroma mnenje. Sem v 19 tednu nosečnosti z partnerjem, ki ima že 3 otroke iz prejšnjega zakona. Zaenkrat še ne živiva skupaj, on še živi na enem koncu Slovenije, jaz na drugem. Selitev do še ni bila mogoča zaradi službe, pa tudi ne nujno potrebna. Je pa načrtovana za mesec maj.
Problem, ki me iz dneva v dan bolj muči je ta, da še partner zmeraj ni povedal svojim otrokom in staršem, da bo dobil z mano otroka. Do dvanajstega tedna nosečnosti se mi je zdelo to popolnoma običajno, saj je takrat še tudi nosečnost bolj rizična. Potem sem nekaj tednov zaupala njegovi presoji, saj se strinjam, da je to občutljiva stvar za otroke, in da je treba pristopiti obzirno in ob pravem trenutku. Zdaj pa vem, pa tudi partner tega ne zanika, da to več ne gre za obzirnost do otrok, ampak za izogibanje. Ob tem se počutim zelo potrto, prizadeto, tudi jezno, kar se mi je v zadnjih dnevih začelo poznati tudi na psihi. Sredi noči se zbudim in ne morem več zaspati, tudi apetit se mi je zelo zmanjšal, poleg tega me seveda skrbi, kako to vse slabo vpliva na nerojenega otroka, ki je zelo zaželjen, vsaj iz moje strani.
Partner se zaveda, da mi je hudo, in da bi bilo prav, da bi povedal resnico, vendar se mu je očitno še vedno lažje izogniti. Mojo stisko razume, vendar se mu tudi zdi, da pretiravam. Saj vem, da glede na to, da čez mesec dni pridem k njemu živet, bo se itak izvedelo, vendar bi rada, da so te temeljne stvari urejene že prej. Naj povem še to, da je stiska menda še toliko večja, saj ko sem pred približno letom dni že enkrat zanosila, in sva se ravno zaradi teh razlogov, strah pred njegovo družino, sprejetostjo, odločila za umetno prekinitev nosečnosti. Takrat sem tudi jasno povedala, da v kolikor si z mano ne predstavlja imeti družine, da prekineva takoj. Odločil se je obratno.
Prosim vas za mnenje, kaj res pretiravam? Naj vztrajam, da čim prej pove otrokom, ali naj prepustim času čas? Res sem v stiski, prosim za nasvet.
Drugače sva skupaj malo več kot dve leti, otroci me poznajo, in so me sprejeli kot punco, s katero se njihov ati rad druži, po svojem občutku bi rekla, da nimajo nič proti tej vezi. Preden se mi je nosečnost poznala, smo večkrat šli kam skupaj (toplice, kino, sprehod, ali se družili pri njemu…),tudi njegovi starši vedo za najino vezo, so se pač sprijaznili, in tudi imamo ob kakšnih sobotah skupno kosilo, ali popoldansko kavo. Partner ima dve najstnici in deset let starega sina, otroci živijo pri mami, ki za mene ve, se v to ne vtikuje.
Že vnaprej hvala za odgodovor,
Lepo vas pozdravljam, V
Spoštovani,
ta odgovor bom začela z nečim, kar za moje odgovore na forumu sploh ni značilno; morda se vam bo zdelo smešno ali neprimerno, kar pa bi bilo tudi prav. Čestitam vam! Voščim vam vse najlepše na pragu novega življenja, novega obdobja. Želim vam, da bi mesece do poletja, ko pride vaš otrok, polno užili, da bi si znali od selitve in spletanja novega gnezda vzeti vse lepo, kar se vam ponuja in kar vam pripada. Kajti tu je, čaka na vas, čeprav po vaših občutkih sodeč bolj v ozadju.
In ne, ne želim se pridružiti besedam vašega partnerja, češ da pretiravate. Počutite se omalovaževani, prezrti, zatajeni s strani moškega, ki je oče vašega otroka in torej v vašem življenju zdaj (in bo še dolgo) najpomembnejši moški. To so vaši občutki in prav je, da jih vzamete resno. Morda bi bila pametna poteza, da dokler se vama še ni treba ukvarjati z dojenčkom, vložita ta dragoceni čas v ciklus partnerske terapije. Tam bosta lahko v miru prišla do tega, česa se vaš partner tako boji. Tu je še abortus pred enim letom; ne vem, ali ste ta dogodek že povsem predelali in koliko obžalovanja in jeze vam še ostaja. Pravite, so vas njegovi otroci in starši sprejeli, bivša žena pa se tudi ne vmešava v vajin odnos. Na prvi pogled optimalna situacija. Toda tako močan strah, kot ga doživlja partner, tudi vam ni tuj. Navsezadnje bi lahko na kavi pri njegovih starših o nosečnosti spregovorili tudi sami. Morda bi si lahko dovolili razmišljati o poroki (če vam ta obred kaj pomeni, seveda) in o selitvi ob bolj zgodnjem datumu, saj vendar ne bosta skupaj samo zaradi otroka. Strah z roko v roki s sramom, kakor da smo v časih Vorančeve samorastniške Mete, pa sta izvrsten par, ki nam preprečuje, da bi s ponosom stopili v življenju naprej.
Pisanje na forum žal ni dialog, ampak bolj soočenje mnenj, pa vendar bi vam v premislek postavila nekaj vprašanj, ki vam bodo mogoče v pomoč pri raziskovanju sebe: Ali vam je smer, ki ste si jo začrtali, jasna? Koliko se pustite motiti od tradicionalnih pojmovanj okolice (imeti otroka z ločencem s tremi otroki, nista poročena, ne živita še skupaj), koliko pa lahko v sedanji situaciji gojite svojo inovativnost, izvirnost, veselje do sprememb, ponos na svoje samostojne odločitve? Koliko lahko pustite za seboj dosedanje življenje s starimi predstavami in se posvetite raziskovanju novih? Ali imate občutek, da se nečemu pomembnemu odrekate, da bi nekaj pridobili?
Vsa ta vprašanja pa ne napotujejo toliko na sedanjo zvezo kot tja, kjer so vaše korenine, v zgodnje otroštvo. Kolikor je bilo tam nerešenih stvari, se prebujajo zdaj, ko ste v čustveno razgibanem obdobju, vaša senzitivnost pa je okrepljena še s hormonskimi nihanji. Želim vam, da bi to dragoceno obdobje, ko smo ženske odprte za cele pahljače občutkov, izkoristili za svojo rast.
Srečno in naj bo ta pomladni čas res vaš,
Havana, tvojega fanta je strah, da ga bodo kritizirali in mu očitali ”tri imaš pa še v četrtega rineš”, boji se kritik, da je spet nekaj zafural, zato se izogiba razlaganju. Pusti ga na miru, on se mora soočati s svojimi strahovi sam.
Povej ti njegovim staršem. Povej veselo novico ! Havana, to je lepa novica! Povej jo na ves glas, deli svoje veselje!
Povej tudi otrokom, da boš tudi ti postala mamica. Načrtuj kako boš z njimi šla v kino, na sprehod, nekaj kar bo tudi njih zabavalo. Druženje je zabavno!