Pozdravljeni!

Prosim za pomoč, rešitev iz stiske! Pravzavprav sem že tako jezna, da ne vem več kaj naj storim. Vsak dan berem vaše zgodbe, pa poskušajte še vi mene!
Sem sestra 40 letne ženske, s katero smo preživele težko mladost. Alkohol, prepiri, pretepi, beg v noč, večni strah kaj bo, končno bolezen, umre eden, čez 10 let drug. Čeprav sem par let mlajša od sestre, sem bila vedno v ospredju, pogumna, postavljala se pred mamo, postavljala se pred sestro, ko so padali udarci. Ko je umrla mama, sem neko skrb za sestro prevzela jaz, sestra pa je ostajala zadaj in jokala – zakaj se to dogaja ravno pri nas. Nato navidezna rešitev- se poroči in odide od doma. Iz dežja pod kap!
Prišla je v drugo hišo alkohola, ponižanj, rodila prizadetga otroka, zopet ponižanje, brez pravih odkritih pogovorov si zgradijo svojo hišo, rodi še enkrat, alkohol se stopnjuje,…ostaja v temi, zavita v meglo molčečnosti, češ saj bo enkrat boljše, samo da ne bo nobeden izvedel.
Že pred leti mi je bilo dovolj, sestro, otroke imam rada, hotela sem ji pomagati, povabila sem jo v AAnon, toda ni hotela, napotila sem jo psihologinji, ni hotela, nato se je ugotavljalo vzrok pri otroku, ki je postopoma jecljal vse močneje, =sokriv odnos v družini, zlagala se je, da ni tako hudo. Pri druzinski zdravnici se je zopet zlagala, da je boljše, končno je pred tednom dni, ko je bila vabljena na razgovor na CSD povedala zgodbo in priznala, da jo je sram, strah, da ne ve kako in kaj. Torej, njen mož je kroničen alkoholik, počenja že vse, kar počenjajo v zadnji fazi, ona pa še kar jamra, hodi okrog mene, in mi našteva kaj je delal. Jaz že vse to vem, tudi poznam kaj bo z njo in otroci, kaj bo z njim, jaz sem že čitala knjige, hodila na sestanke AAnon, jaz sem obiskala psihologinjo, se pogovarjala s strokovnjaki,.. Pri vseh zveš isto:” ona je tista, ona mora, pomagajte ji pa le”. Torej ima tudi možnost začasno pridet k meni, potem pa naprej, pripravljena sem tudi na finančno obveznost, čeprav mi ni lahko(samohranilka), imam pa hišo, čas, ljubezen, torej kaj bi še rada. Svetujem ji ljudi, jaz nisem strokovnjak, torej, torej,… a veste kaj mi je snoč dejala(ko je vedrila pri meni), da ne ve kaj storiti, da je ne razumem, ker ne živim z njo, me spraševala, kdo bo šel po otroke v šolo, ko ona ne bo mogla iz službe, kam bo dala povrtnine, ki jih je pripravila med letom, policiste ne bo poklicala, ko je najhujše, ker dela na postaji en njihov znanec, kaj bo pa rekel!
Ko so pri meni,čakajo do sredi noči, da on zaspi, potem se pa splazijo v hišo in čakajo kdaj bo zopet neurje, dan za dnem,..
Skregala sem jo, da me naj ne kliče dokler ne bo NEKAJ naredila, da jo imam dosti! Tudi jaz sem kričala. Dejala je, da jo sedaj pa še jaz napadam, otroci so me kar gledali! Povedala sem jim, da se me bodo čez 5 let spomnili, da sem imela prav. Resnično ne vem kaj še naj, ker me ne mori mož, ne starš, ne tašča, me pa mori ona.
Prosim vas, svetujte mi, kam se naj obre, kdo jo bo “uzel v roke in jo stresel” v Posavju. Čimprej, ta teden, ker bo 1. september, pa tudi mislim, da se stopnjuje nasilje. lp sestra -tudi na tleh

V Ljubljani, blizu šol začnita počasi iskati službo in stanovanje zanjo. Potem naj se v enem kosu preseli brez sledu, vse naj prej pripravi. Če jo bodo našli, naj reče, da ne želi, da se naslov prenese naprej. Vloži naj tožbo za ločitev in pooblasti odvetnika iz LJ. Prej naj gre na sodišče po nasvet kako in kaj v LJ.
Vse se spelje, če ima človek pred seboj cilj. Ona ima tehten razlog.

Grozno je to, ker so v naši državi materinski domovi le potuha za agresivne reve, ki so pogumni le do žensk in otrok, pred ostalimi se pa u…….!Potem mama z otroci odpelje otroke v neznano okolje, domače udobje, ki ga je sama ustvarila, pa uporablja mirno domači junak, ki potem, ko se naspi, nažre in spočije že kuje nove, črne scenarije, kako se ji bo maščeval.V primeru agresije bi morali moške odpeljati, kjer bi jim nudili strokovno pomoč, da bi spregledali svoje bedno ravnanje.

Srečno speljita!

Spoštovana Anin!

Žal je res tako, da mora odločilni korak storiti vaša sestra sama.
Pri njej gre za ponovitev zgodbe iz mladosti. Skoraj bi lahko rekli, da drugačnega življenja, življenja brez alkohola in trpinčenja, niti ne pozna. Posledično je njena samopodoba tako uničena, da se ne zaveda, da ima pravico do lepšega življenja, do miru. Zaradi poniževanja in podrejanja se tudi ne zaveda moči, ki se skriva njej. Izgubila je zaupanje v svoje sposobnosti v tolikšni meri, da ima občutek, da sama ne bo zmogla živeti, preživljati sebe in svoja otroka ter skrbeti za njiju. Vsaka najmanjša ovira jo zaustavi in tako ostaja v istem odnosu, ki ga vsaj pozna. Poleg tega pa jo je tudi sram, da se to dogaja njej.

Vaša sestra zato potrebuje veliko, veliko opogumljanja, vlivanja moči ter zavesti o vrednosti svojega življenja in življenja njenih otrok. Sestra naj ve, da situacija ni brezizhodna, ko bo imela enkrat mir, se bodo pokazale tudi rešitve. Ponovno bo našla samo sebe in odkrila svojo moč. Takrat bo lažje urejati vse potrebne zadeve.

V Posavju se lahko obrnete na go.Sonjo Žugič (tel.:07 4922325), na CSD Krško, ki je specializirana za pomoč žrtvam nasilja in s katero se bo vaša sestra lahko pogovorila, dobila informacije in oporo. Za telefonsko svetovanje pa se lahko obrnete tudi na Žensko svetovalnico (01 4347261), Društvo za nenasilno komunikacijo (01 4244822) ali SOS telefon (0801155, 01 5443513).

Razumem, da ste že jezni na sestro, ker nič ne stori. Težko je razumeti, vendar gre tukaj za nekakšno ujetost v vzorec, iz katerega je težko izstopiti. Ko bodo prišle stvari čez rob, bo morda odšla. Vendar pa obstaja možnost, da se bo še vračala k njemu. Vendarle pa je sestra odrasla oseba in niste odgovorni za njo. Pomembno je, da ve, da jo boste podprli, ko bo potrebno in da ima kam oditi. Kdaj bo to pa je odvisno od nje. Vedite pa, da je v takšnih situacijah podpora bližnje osebe neprecenljiva.

Morda bo pomagalo, da ste jo postavili pred dejstvo, da tako ne more iti več naprej. Upam, da bo.

Draga Špela!

Me veseli, da s svojimi odgovori sodelujete na forumu in s tem pripomorete k reševanju problemov žensk.

V primeru agresije obstaja možnost, da se moškemu odredi, da mora oditi iz hiše. V kolikor bo mož aninine sestre do nje nasilen, lahko ona poda kazensko ovadbo in prosi za izrek prepovedi približevanja, ki pomeni, da mora povzročitelj nasilja oddati ključe skupnega bivališča in se ne sme približevati v določeni razdalji. Prepoved pa lahko traja največ 10 dni + 60 dni, torej je to le začasna rešitev. Na žalost se ta ukrep premalokrat izreka, tako da je v praksi največkrat res tako, da se mora umakniti žrtev. Zato spodbujam, naj žrtve nasilneže le prijavljajo, zraven pa naj vlagajo tudi premoženjsko-pravne zahtevke.

Za strokovno pomoč se nasilneži odločijo prostovoljno. CSD ali Sodišče jih lahko tja le napoti. Ponekod je to obvezno.

Na področju zakonodaje in prakse obravnave nasilja bi bile torej res potrebne korenite sprememe, da bi bila žrtev res zaščitena in da ne bi ona potegnila krajšega konca, ko bi se enkrat odločila, da naredi konec nasilju. Zaenkrat pa sem vesela, da obstajajo varne hiše in materinski domovi. Čeprav na nek način lahko rečemo, da so samo potuha, po drugi strani pa jih potrebujemo, dokler ne pride do sistemskih sprememb, v manjšem številu pa jih bomo verjetno potrebovali tudi še po tem. Sploh si ne predstavljam, kako so se reševale ženske, kot so te, ki danes pridejo v takšne ustanove, dokler le-teh še ni bilo.

Upam, da se bomo še brali in vas lepo pozdravljam,

Seveda sem zelo vesela, da te ustanove obstajajo, vendar se mi zdijo moški preveč zaščiteni. Velika večina je tako grozljiva, da se jih ženske bojijo, pa še pravno bi se morale na dolgo in široko boriti z njimi. Vmes tvegajo glavo, pa še brez denarja so.
Najbolj sem pa navdušena nad vami, ker sploh obstajate in jim resnično pomagate. Nekatere so tako otopele, da gredo že težko na določen urad.

Upam, da bomo čuječe spremljali kaj se dogaja okrog nas in rešili, kar se rešiti da.

Najlepše vas pozdravljam, draga Jana in vam želim veliko energeje in sreče!

Vaš prispevek me je kar razalostil, saj tudi vi ne sprevidite, da ste naredili že vse, kar ste lahko. Včasih so potrebne radikalne spremembe, da človeka spravijo k sebi. Do sedaj je imela pri vas potuho, čas pa je, da sama naredi nekaj zase. Tudi sama sem imela hud problem s svojim bližnjim družinskim članom. Morila me je in jaz že nisem več vedela, kako bi lahko pomagala. Grozilo je, da me bo uničila. Meni je umrl moja novorojenka Zala, pa mi niti žalovati ni pustila, zakon se mi je sesuval, pa me je še naprej morila in nekega dne sem rekla KONEC! Postavi se na svoje noge in ne jamraj! Moja poteza se je izkazala za dobro. Sedaj lepo funkcionirava, spravila se je k sebi, ker ni vec imela nekoga, ki jo ujcka.
Včasih pač ne moremo narediti več, kot toliko, kolikor smo. Vi ne morete nič narediti (za svojo sestro), kar ona noče. In ona očitno noče narediti ničesar.

Vem, moj odgovor je krut, samo dejstvo je, da mora sama spoznati, da situacija zanjo in za otroke ni dobra in je grozljiva in ko si bo to priznala, bo tudi kaj naredila. Dokler pa tega ne bo imela razčiščenega, bo še naprej živela tako, kot živi sedaj. Jaz bi ji predalgala, da gre na pogovor k psihologu v svojem zdravstvenem domu.

Pozdrav!

Hvala za odgovor!

Bili ste odkriti z menoj, prav tako jaz s svojo sestro, torej je sedaj produkt tega:
– da me ni poklicala 8 dni,
– tako torej ni še storila nič,
– kliče pa me njen prizadeti otrok, ker želi pridet k meni na počitnice,

Tako, se samo po telefonu pogovarjam z njim, naj nagovori mamico in jo pripelje k meni na počitnice. Nato ostane vse tiho, ne kliče več nobeden tisti dan.
Zadnjič sem zvedela od enga mladga fantiča, da če rabijo žrtev, ki jim bi dal za pijačo, pokličejo moža moje sestre, ta pa se kmalu napije, daje za pijačo, pa še za denar igrajo polno v noč pikado, karte,..(ampak ne za 5 jurjev, mnogo več) Torej ima moja sestra res tapravga zasvojenca.
Jaz “butelj” pa sem tem otrokom kupovala darila, npr. prvi kasetofon, CD, koš za košarko,jih vozila na bazen, se z njimi igrala, …da so imeli včasih polepšan kakšen trenutek,….

Res sem neumnica, pa še posteljo bi jim nudila, zamislite si stanovanje- streho nad glavo, ona me pa ne vpraša, če sem zdrava?
Tako je bilo tudi pri meni, da me je po porodu mojega otroka negovala soseda, ker moja sestra ni uspela, ker jo je mož prepričeval, da ni lepo, če ima mati sama otroka!

Saj nimam več besed, res sem sama že utrujena od nje!

Čitam knjige, vso svojo energijo bom preusmerila v sebe in svojega sončka! lp Anin

Včasih moramo doseči dno, da se lahko odrinemo. Sicer se mora pa vsak zase brigati, pa imamo dela za 3 življenja.

Še prekmalu te bo poklicala, potem pa ji odgovori le tisto, kar bo vprašala, ker ji več ne potegne. Skrb za tvojega otročička in zate naj bo pa na 1.mestu!

pozdravljena gospa Jana!

Še bi želela slišati en vaš komentar.

Vse mi je jasno, da mora sestra sama storiti, da ji stojim ob strani((samo jaz), za napotke CSD,…a veste kaj mi ni jasno:
– da so vsi sorodniki, prijatelji, sosedi tega zasvojenca na njegovi strani, ali pa jih ne razumem.
Poglejte, njegova mama, dnevno vzdihuje, da mora jemati zdravila za živce, češ kakšen je njen sin, ko pa se dogaja “rom pom pom” pri hiši, pa se skrije v svojo hišo in reče, da jo nič ne briga, da se ne bo vmeševala v to družino. Prav tako sestre in brati, pravijo, da jim dela sramoto,noben pa se nebi ukvarjal z njim, mu priporočal kakšen bratovski nasvet,…npr. sosed, ki sliši prepir, nasilje, pravi, da ga nič ne briga, če pa bi pred njim fizično napadal njo, bi pa mogoče njej pomagal. Prijatelj, ki pride popivat v hišo, se strinja z njim, da so te “babe” zmešane, da samo kričijo,..
Odgovorite mi, česa se te osebe bojijo, ali zakaj si za človeka, ki ga imajo radi ne želijo lepšega, zdravega življenja, ali pa mu želijo skorajšnji konec in se za temi dogodki manejo roke od zavisti, češ, saj je še v drugi hiši tudi pekel?
A nebi mogla ta uboga mati, oče, pustiti zdravila, in stopiti pred sina, mu povedati svoje, pomagati vnukom, svoji krvnim dedičem, da bodo imeli drugačni spomin na otroštvo, kot ga je imela ona, njen otrok?

Kje so tu čustva, solidarnost, pomoč, vera, ja naša katoliška vera – Vsako nedeljo pred župnikom, z lepo frizuro, novo jopco, nasmeh na obrazu, doma pa pekel!
lp

Pozdravljena Anin!

Za takšno brezčutno obnašanje ljudi, ki so priča nasilju v družini ni pojasnila ali opravičila. Izhaja pa iz vsesplošno preveč tolerantnega odnosa celotne družbe do pojavov nasilja v družini. V miselnosti ljudi so še vedno vcepljena mnoga napačna prepričanja – miti, v zvezi z nasiljem, ki le-to opredeljujejo kot zasebno zadevo družine, v katero naj bi se drugi ne vmešavali. Nasilje se dojema kot odraz moškosti, odgovornost zanj pa se prenaša na žrtev.

MITI:
– Moški je glava družine.
– Nasilje do določene mere sploh ni slaba stvar.
– Otroci morajo imeti očeta.
– Če bi bilo tako hudo, bi odšla. Mogoče pa še uživa v tem.
– Malo je treba potrpeti. Pomembno je, da se ohrani družina.
– Ženska izziva in sama prosi za to.
– To je njuna stvar. Nihče naj se ne meša.
– Če ga bo prijavila, bo še hujše.
–
Poleg tega ljudje težko verjamemo, sploh če gre za bližnje osebe, da je nekdo sposoben storiti takšno nasilje. Resnica se zdi prehuda, da bi ji lahko verjeli. Niti si ne želimo predstavljati, kaj se dogaja. Ljudje, ki so priča nasilju, zato radi na to kar pozabijo ali pa se raje postavijo na stran nasilneža. Odgovornosti, ki jo imajo kot priče pa nočejo sprejeti. Nasilnež to dodatno izkoristi tako, da krivdo vali na žrtev. In tudi se navzven pogosto res kaže kot uglajen človek ter skrben mož in oče, ženska pa se lahko zdi za okolico čudaška, glede na to, kako doživljanje nasilja človeka osebnostno prizadene. Organizirana družba pa s premalo resnim obravnavanjem problemov nasilja tudi ne pripomore veliko k temu, da bi bilo kaj drugače. Zato so pa prizadevanja nevladnih organizacij, v sodelovanju z policijo, sodstvom idr. za boljše prepoznavanje in obsojanje nasilja, toliko bolj pomembna… Družba smo mi ljudje. Pomemben je glas vsakega ozaveščenega posameznika, ki si ne zatiska oči pred realnostjo, da se to dogaja; ki ve da je za nasilje odgovoren tisti, ki ga izvaja ter da je vsak, ki lahko kaj pripomore k preprečevanju nasilja, to dolžen tudi storiti.

Na svetu poleg dobrega na žalost obstaja tudi tudi zlo. Sem spada tudi privoščljivost. Vsi skupaj se moramo truditi vsak za sebe, da bo tega čim manj. Če svojo srečo gradiš na nesreči drugih, to ni tista prava sreča, ki izvira od znotraj. Škoda za njih, da se hranijo z nesrečo drugih.

Upam, da bomo vsi skupaj premogli čimveč poguma in odločnosti za spopadanje z nasiljem, kadar bo to potrebno ter da bi po možnosti tudi svojcem vašega svaka kliknilo, da bi stopili skupaj in poskušali vplivati nanj, da bi se šel zdraviti.