V upanju, da prejmem nasvet, ki pade na plodna tla, pišem o svoji stiski…. Po nekaj letih samskega življenja sem spoznala partnerja, s katerim sva se takoj ujela. Sprva. Imava oba isto prioriteto v življenju, to je družina. Večino skupnih hobijev. Kar se obema zdi pomembno. Preden sva se dodobra spoznala, sva začela s skupnim življenjem. On se je preselil k meni. Vsakič s eno vrečko več. Brez predhodnega pogovora ali ja ali ne, kako si bova delila stroške, kako bomo živeli, itd. Zame je bilo to naporno, saj sem bila navajena živeti sama s hčerko. Oba imava za sabo eno razmerje, vsak po enega otroka. Ko je obdobje lepega in zasanjanega minilo, smo nekako padli na realna tla v realno življenje. Ugotovila sem, da je partner čustveno nezrel, finančno nestabilen (pretekli dolgovi, krediti), no pa denar mu gre težko iz rok že za mesečne stroške s tem da mu ni bilo treba 1 stvari prinesti in vložiti v dom, ker sem za vse poskrbela jaz preden je prišel. Je ljubosumen in občasno pregloboko pogleda v kozarec. Sprva sva si želela skupnega otroka, pa po teh zaznavanjih sama nisem bila več v to tako prepiričana, zato sem rekla ne. Pa sem kljub temu zanosila. Sedaj sem v 10/11 tednu. Najin odnos je katastrofalen. Res je, da sem pod povečanim hormonskim vplivom zaradi nosečnosti ampak…Ne mine dan, da se ne bi sprla, ali zaradi financ, ker je večina bremena na meni, ali zaradi mojega bivšega – ker je on ljubosumen nanj ali če popiva. Komunikacije ni več. Zaradi tega sem mu že večkrat rekla, da naj odide. Pa noče. Češ, da me ima rad (?) Hmm pa je to ljubezen. In ob vsakem prepiru me partner napoti na splav. Kasneje reče, da ne, da si ga želi. Sem v stiski, ker ne želim biti v takem odnosu. On noče oditi, če mu povem kaj si želim, kako si predstavljam skupno življenje, ne pomaga kaj dosti…saj slej ko prej pride ven nezrelost. Ne vem kaj naj storim. In še noseča. Kaj to pove o človeku, če tolikokrat omeni splav? Ne vem, če si res v resnici želi otroka? Naj ga imam sama? Še tega? Otrok je zame nekaj najlepšega. Splav težko naredim, čeprav že sama premišljujem o tem. Da bi bilo enostavneje. Ampak, sem v 10 oz. 11 tednu. Kdo mi ga bo naredil? Zato je že potrebna komisija. Saj imam tudi sama napake. Kot prvo sem preveč neodločna in ne postavljam pravočasno mej, potem pa uide vse iz kontrole. Pa tečna sem tudi zaradi nosečnosti in hormonov, ampak vseeno odnos ni ok. Brez tega. Kaj naj storim?

Spoštovana SončekinMavrica,

počutite se v veliki stiski, v skrajni dilemi in neetično, pa tudi brezplodno bi vam bilo dajati kakršne koli nasvete, ko je pred vami odločitev, ki jo mora sprejeti vsaka posameznica sama. Morda vam je lahko nekoliko v pomoč samo sočutno uho, nekdo, ki bi vas samo poslušal in vas ne obsojal, ne kritiziral, ne prepričeval, kaj bi bilo za vas najpametnejše. Nekdo, ob komer bi se lahko umirili in svojo situacijo zagledali v drugačni luči. Pa s tem ne mislim samo akutne situacije z nosečnostjo, ampak celotnega vedenjskega vzorca, ki vas je pripeljal tudi v sedanjo zvezo in vas v njej zadržuje kot nemočno, zmedeno, neodločno … žrtev.

V resnici ste ženska, ki zna očitno dobro poskrbeti za otroka, za dom, za denar, pa tudi živeti sama. Sami boste najbolje vedeli, od kod vam je tako domače to vzdušje, ki ga doživljate s sedanjim partnerjem – tako domače, da se zdi, kakor da v drugačnem odnosu sploh ne bi mogli živeti. Na začetku zveze je normalno, da vidimo vse skozi rožnata očala. Morda so skupni hobiji zares pomembna stvar. Nenavadno pa zveni stavek, da vama je obema prioriteta – družina. Iz zapisanega vidim prioriteto vašega partnerja čisto drugje: v osebnem udobju in ugodju, ki mu ga omogočate in ki ga razrešuje tudi soodgovornosti za vašo nosečnost, ki si je tako ali tako ne želi; k temu ugodju pa spada kot njegov nepogrešljiv del še alkohol. Nezrelim ljudem, ki »občasno pregloboko pogledajo v kozarec« in »popivajo« (vaše besede), je alkohol prioriteta, ki je pred družino.

Ne vem, kako neznosno se počutite v svojem telesu, kako popredmeteno ga doživljate, kot da je splav samo droben, zanemarljiv poseg. Kot da nima zveze z vašim čustvenim življenjem, z vašim najglobljim ženskim bistvom. Kot da so vam zrasli predolgi lasje, ki vam več ne pristajajo, torej si jih dajte postriči. Ob očetu svojega otroka si želite čutiti tolažbo, zaščito, podporo ali vsaj sočutje, in odsotnost vsega naštetega vas polni z grenkobo, ki jo je komaj mogoče izmeriti. Želim vam, da bi se bolje začutili, pa ne glede na to, kakšna je vaša hormonska slika. Da bi začutili spoštovanje in sočutje do svojega telesa, svojega življenja. Ker nekdo ga mora, in prvi ste vi. Ko boste v miru s svojim telesom, ko se boste zavedeli, da imate pravico čisto sami odločati o njem, boste vedeli, kaj naj bo vaš naslednji korak. In ne boste nikoli več dovolili, da bi se spravili v tak položaj.

Cena za globoka spoznanja je navadno visoka, se bojim. A prav zdaj je trenutek, ko morate zares temeljito premisliti, zlasti pa prečutiti, koliko ste sami sebi vredni. Začutite svoje telo čez pet, deset, dvajset let. Govorim o telesu, ker je tako tesno povezano z duševnostjo. Kakšna bo vaša čez deset, dvajset let? Kje vidite partnerja čez deset, dvajset let? Kaj si trenutno zares želite, kaj je za vas zares pomembno? Na vsa ta vprašanja si morate odgovoriti, sami in jasno.

Želim vam dober stik s seboj in vas lepo pozdravljam,

ga. Jana, hvala za odgovor. Skozi vaše besede, sem dobila potrditev, kar globoko v sebi čutim, vem. O tem odnosu…Da ni ok.
Zakaj ti ponavljajoči se vzorci, tudi vem….otroštvo, nekako s tem odnosom to še bolj prihaja ven. In občutki, ki jih imam ob alkoholu. Podoživljanje travm…Očitno so še nerazrešene, potlačene zadeve v meni. Čeprav sem po razpadli zvezi toliko delala na sebi, pa še vedno nisem tam, izven tega vrtnica nesamospoštovanja.

Ne vem še kako bom razrešila ali zaključila ta odnos. Pred tem sem samska živela v miru. Čeprav sem hrepenela po partnerstvu, vendar ne po takem. Sprašujem se, če se morda ne znajdem v partnerstvu, če ne zmorem normalnega partnerstva?
Ne čez 5 let, ampak 1 leto ne bi zdržala takšnega načina življenja.
Sedaj si želim biti sama, da lahko razmislim.
Nosečnost…..še nimam odgovora.

Prebral je kar sem napisala in vaš odgovor. Sedaj pravi, da sem nora, da vsa Slovenija bere to. Da sem ga ponižala, da je prazen, itd…
Komu naj pa zaupam, s kom naj se pogovorim, če se z njim ne morem. Po zadnjem popivanju mi je celo objubil, da bo šel do terapevta, takoj v ponedeljek. Pa se danes ni poklical. Ko gre za nohte, bi pristal na vse. Ko se malo pomiri, pa nič od tega.

Želim si spet poiskati stik sama s sabo. Potem bodo odgovori prišli. Upam.

Joj, grozno.
Sedaj pravi, da ima dolg jezik, da ne želi, da naredim splav. Toda, če rečes nekomu vsaj 5x ˝Naredi že ta k… splav˝ ….Ma, kaj je to potem? Če veš, da me prizadaneš s tem…je to še vedno dolg jezik ali resen namen?
In da je pripravljen iti k terapevtu…

Kaj naj si človek sploh misli? Kaj je tista prava slika vsega tega? To je eno samo beganje in ene skrajnosti v drugo.

Oba mi delujeta zelo nezrelo, žal. Sprejela si ga v dom kar tako, kar ni ravno pametno, prej bi ga morala dobro spoznat. Na vrat na nos zanosila, še preden si bila sigurna, da je to to.

In na vso bedo odnosa ti je zdaj center vsega njegovo blebetanje, lahko tudi pod vplivom substanc, naredi ne naredi splav. Kot bi se šlo za štruco kruha. Če mene vprašaš bi naredila bolje, če bi ostala sama s hčerko, zdaj pa bodi močna, sama premisli, ali hočeš otroka in se znebi tega fičfiriča, ker od njega ne bo koristi.