Pišem v stiski. sem mati dveh otrok (sin 15 let, hčerka 12 let), razvezana pred pol leta. Imam prijatelja, ki je prav tako živel s partnerko. Ima sina, starega 11 let. Problemi so se začeli, ko sva oba svojim partnerjem povedala, da sva zaljubljena že kar nekaj let. Jaz sem s pomočjo psihiatra nekako našla pravo pot, ki bi lahko bila zdrava osnova za skupno življenje z novim partnerjem. Vendar se zatakne pri njem. Zapustil je partnerko in sina ter se preselil k svojemu očetu. Da ne pozabim, prej smo bili dobri prijatelji. Takrat so se pri njem začele težave. Muči ga nenehen občutek krivde do sina, ker ga je zapustil, kot je njegov oče v otroštvu zapustil njega. Krivdo pa občuti tudi do partnerke, ker brez njega nima denarja, ne prevoznega sredstva, je totalno nesamostojna, stara 37 let – živi s sinom in svojo materjo. Je ne ljubi, a ga včasih vseeno spreleti, da bi se žrtvoval zaradi sina in odšel živet nazaj k njima. Ona ga še vedno ljubi, tako mu piše, ter mu nabija krivdo za nesrečo svojemu sinu. Kliče ga, piše mu, kako se sin joče, kako je nesrečen, … Ko mu povem, da naj naredi, kar misli, da je prav, je pa spet problem, ker ljubi mene in si brez mene ne more predstavljati življenja. Že devet mesecev se vrti v krogu, zbegan, obupan, brez misli in volje do življenja. Želim mu pomagati, vendar se zapira v sebe. Ko mu predlagam obisk pri psihiatru, pravi: ‘Kaj mi bo psihiater. Ker ne more čutiti kot jaz, mi ne more pomagati’. Vidim pa, da tone vedno globlje. Že nekajkrat je omenil, da bi bilo najboljše, če bi se zaletel v kamion. Zraven joče. Pri meni še trenutno ne more živeti, ker sta sin in hčerka še vedno nastrojena proti njemu. Sicer veliko manj kot pred pol leta, saj jima poskušam razložiti, da ni vsega ‘kriv’ on. Da sem enako ‘kriva’ tudi jaz. Zelo je ljubosumen, na moje delo oz. stranke ter na vse, s katerimi sem v kontaktu, ko njega ni zraven. Če me kliče in se mu pol ure ne javim na telefon, sem lažnivka, preračunljiva,… postane agresiven, me žali s psovkami,… Živi v nenehnem strahu, da ga ne bom več ljubila (tako pravi) hkrati pa nenehno tehta ali ‘se splača vse to za to, da sedaj njegov sin trpi’. Želela bi mu pomagati, pa ne vem več kako. Privolila sem, da je šel z bivšo partnerko ter sinom na dopust, popuščam, toleriram,…pa se mi zdi, da je vedno slabše. Vse ga že moti ter je nenehno živčen ter napet. Ko mu svetujem, da naj razčisti z bivšo, pravi, da bo, a v devetih mesecih ni storil ničesar razen tega, da se je odselil. Če se sinu zahoče (kar se mu seveda vedno, ker ga v to indirektno nagovori bivša), da pride mama zraven k njemu čez vikend, ji on to dovoli. Seveda me to močno boli, on pa se izmotava s tem, da noče sina in bivše še bolj prizadeti kot ju že je. A mene pa lahko? Obenem pa mi pravi, da, ko sta sin in bivša zraven, vsako minuto misli name in čuti močno krivdo do mene ter, da ni srečen. A bi bilo težko bivši reči: ‘Hočem biti sam s sinom.’ Pa se boji, da sina ne bo več videval. Njegova pa je itak, da do sina lahko pride le v rokavicah preko bivše. Ponudila sem mu skupno življenje, pa ga ne more sprejeti, češ. da ne more živeti z drugimi otroci, ko pa je svojega zapustil. Ne vem. Mogoče ima prav, pa sem jaz preveč ljubosumna in nestrpna. Taak trpiva. Kaj naj narediva?

Pozdravljeni!
Vaša situacija, ki jo opisujete je res zelo zapletena. Pred kratkim se je dvem družinam življenje obrnilo popolnoma v drugo stran. In trpite vsi udeleženci. Tako vi, otroci, novi partnerji, bivši partnerji. Do vseh je to stanje krivično in boleče. Vsi skupaj ste se znašli v kočljivem položaju, kamor vas je vodila ljubezen, za katero se v tej stiski sprašujete ali je res slepa. Zakaj se je dejansko moralo to tako zaplesti, razplesti, zakaj ste morali na tak način srečati svojo ljubezen, ki pa je sedaj tako oddaljena, nemogoča in zbegana. Kolikokrat se vprašate ali je bilo smiselno, ali je bilo prav. Zdi se, kot da v tem trenutku zmanjka pot, ki bi vodila ven iz tega, naprej, do rešitve, olajšanja, miru. Ali ima sploh kdo odgovor na to stisko? S partnerjem sta se v določenem trenutku ljubezni in pripadnosti odločila, da zapustita, se ločita od svojih partnerjev, stašev svojih otrok in s tem to vajino pripadnost in ljubezen še bolj podpreta in pokažeta svetu. Ko nekoga ljubiš, mu želiš pripadati, to pokazati na vsakem koraku, biti z njim. Vendar je ta vajina ljubezen postala zelo boleča, ravno zaradi otrok in bivših partnerjev. In predvsem otroci so najbolj oškodovani in prizadeti, saj si vedno in povsod zaslužijo in jim pripadata oba starša. V takih situacijah, ko se starša razideta, se počutijo krivi, nezaželjeni, neprimerni, da niso bili dovolj ubogljivi, da jih starš, ki oddide nima rad. Kar pa je za njih neznansko breme in še večja krivica. Saj sta se starša in kot partnerja tako sama odločila zaradi njih samih in ne zaradi otrok. Tako je tudi njuna, vajina odgovornost za ta korak, kakor tudi posledice tega korak. Ki pa jih vsekakor ne spremljajo lahki občutki. Ja, težko je. Kako otroku pojasniti, kako se mu opravičiti, kako razmejiti to novo življenje s prejšnjim, pa ob tem ne odrezati otroka in bivšega partnerja? Normalno je, da si želi biti pri otroku, da mu je pripravljen ustreči, saj je njegov oče, ne glede na zakonski odnos in z bivšo partnerko mora v starševstvu sodelovati. Kar velja tudi za vas. Vaš bivši partner bo vedno ostal oče vaših otrok in to mesto ne more zasesti ali nadomestiti noben drugi moški. Kar pa morda vaši otroci čutijo in se jezijo, ne sprejemajo novega partnerja, saj enega očeta že imajo.
Vprašanje pa je, koliko je prisoten občutek krivde pri vašem novem partnerju, ker je zapustil svojega sina. Kaj pomeni zapustil? Ali ga je zapustil, ali je še vedno oče? Koliko se je ob tem vzbudila njegova želja po očetu, da se vrnil k njemu? Koliko rabi odgovor, vzor očeta? Ali je prisotna maniplacija preko otroka? To vsekakor ni dopustno, da pogovori potekajo preko otroka, se izrablja njegova bolečina in pogrešanje otroka. Če se to dogaja, je partnerjeva, očetova odgovornost in naloga, da to prekine. Ja, kakor je razbrati so njegovi občutki krivde res veliki. To pa pripelje tudi do tega, da ste tudi vi izključeni iz te njegove sfere življenja. Takrat ste odrezani vi, ki mu predstavljate ljubezen in dobro, kar pa si on ta trenutek ne zasluži, ker je tako prizadel svojega otroka in onemogočil njegovo mamo. In v vsem tem začaranem krogu težkih občutij in krivic je krivica tudi do vas, ki ostajate praznih rok, sami in prizadeti. Ob tem pa poskušate razumeti in čakate, kdaj bo prišel vaš trenutek. In kaj se da narediti? Kot da ste se znašli na preizkušnji ali bo ta vajina ljubezen prenesla to težo. V prvi vrsti morata poskrbeti za vajino starševstvo, saj je to naloga, ki se nikoli ne konča. Ob tem je nujen dialog z bivšimi partnerji in brez manipulacije z bolečinami vajinih otrok. Seveda pa tudi zastaviti vajin odnos, kar vi zelo močno čutite in se bojite, da se bosta ob vsem tem zgubila. Ja, potrebno je odprto in iskreno spregovoriti in teh bolečinah, ranah, ki so se tudi vama na novo odprla. Rana pogrešanja svojega očeta in rana, ko se nadvse moraš boriti za ljubezen in se hkrati sprašuješ o opravičenosti le-te. Ljubezen staršev je in mora biti vedno brezpogojna, ljubezen v partnerskem odnosu je odločitev dveh odraslih ljudi, v želji po iskanju in dosegu tiste brezpogojnosti, sprejetosti, željenosti, hotenosti, ki si jo imel ali je nisi imel ob svojih starših, je obljuba po razrešitvi teh bolečin.
Lahko se vključite v skupino za razporočene na Frančiškanskem družinskem inštitutu. Pokličite na številko 01 200 67 60, kjer boste dobili informacije, kdaj skupina poteka. Seveda pa se lahko vključite, tako vi, kot partner v terapevtsko obravnavo, kjer boste ob terapevtu poskušali odkriti vajine bolečine in o njih spregovoriti.
Naj bo vedno vera v materinstvo tista, ki vas vodi. Skupaj pa poiščita možnost za odprt pogovor o Vama.
Lep pozdrav in srečno!