Ma ste se razpisali 🙂 dobro dobro…

jaz bi rekel takole:

– so sigurno mame, ki se borijo za otroka samo zaradi prezivnine, pa da na nek nacin izkoristijo providerja kolikor se da, ker je on pac razdrl? druzino. Potem pa ne skrbijo za otroka kot bi bilo treba in oce nekako resuje zadevo kolikor se da
– so sigurno ocetje, ki jih boli patak za to, kaj se dogaja z otrokom, ali mama pride skozi mesec, in naprej furajo nek svoboden life
– so sigurno mame, ki raje potrpijo, se ne kregajo za prezivnine, in raje zivijo z otrokom v miru
– so zagotovo primeri, ki bi bil oce veliko bolj primeren za polno skrbnistvo kot mama, pa csd, sodisce in floskule “zlata mama” ali ” otrok ima en dom”…, pa je otrok vseeno pri mami
– pa da so ene prezivnine prenizke, pa spet ene take, da oce potem skoraj zivi na kruhu, se ne uposteva koliko je otrok pri njem, in da tudi tam poje, se greje, pa da mu ati kupi kako igraco, celado, jopico… etc…

ok, to vse vemo in biti kralj Solomon ob vsem tem je mission imposible.

Dejstvo, ki ga jaz zagovarjam je, da dva odrasla cloveka, ki sta pac bila skupaj en obdobje v zivljenju, pa sta imela sreco, da sta dobila se kaksnega otroka, in ce sta to dva zrela, osebnostno – potem ne bi smel biti problem nikakor, kako po razvezi poskrbeti za otroka. Koliko otrok stane, se da pogledati, ve se, da tecaj anglescine v Angliji pac ni nujna stvar, in potem bi se lepo stvar krila naprej.
Vsec mi je, ko kaksen par naredi skupen fond, tja daje in iz tam se porablja.

Dejstvo je, da ce bom jaz imel prezivnine npr 300e na otroka, to pomeni, da mora tudi zena dati 300e. Seveda ona to opravici tudi s stanovanjem, ogrevanjem, etc… na drugi strani se to ne uposteva, ceprav imam tudi jaz stanovanje in toplo, ko sem sam ali z otrokom. In teh stvari je se veliko in samo dva zrela odrasla cloveka lahko to logicno in realno ocenjujeta.

Kar pa pogosto ob razvezi ni – tisti, ki se odloci oditi, je pac moral nekaj doumeti, sprejeti, zrasti, karkoli in zbrati toliko moci, da ugotovi, da stvar ni vec za skupaj. Torej je za narazen. Tisti na drugi strani pa verjetno ni na isti stopnici, pride do zamere, jeze, zanikanja, in teh korakov, ki jih pac vsi poznamo, in ce je vse ok, tudi do sprejetja in potem ti dve osebi sta ok – sta pa se vedno in bosta vedno starsa.

zdaj, moj primer pa se bojim da ni tak, in tudi kdo izmed zgoranjih je v situaciji, ko tisti drugi dozivi korake jeze, zamere, besa, mascevanja, se vec jeze in da se to pokrije, evo, dajmo zdaj cimvec denarja, skrbnistvo je moje ker sem mama, itn… (pa seveda je verjeto kdaj tudi spol obrnjen).

Moj primer in recimo se NOM kombinacija torej predstavlja eno cisto drugo igro – vcasih tudi kaj popustiti ker je bitka njena, ampak vojna na 30 let pa otrokova in moja. VSekakro je tu otrok najpomembnejsi, in kar se bo tu dogajalo, bom pac lahko povedal kaj se je zgodilo cez ene 20 let 🙂

Me pa zanima tole:
– kaj vse spada v prezivnino (obleka, hrana, vrtec, sola, obutev, ogrevanje, igrace, smeti …) Ne me hecat da sem spada zavarovanje avta, zavarovanje hise,
– ali je res, da ce jaz tozim zeno, da me izplaca, ker sem vlagal denar (dediscina v casu zakona) v stanovanje, da imam fiksen dokaze da je ta denar res sel v hiso?
– kako je s tem, ko nekdo ima polno skrbnistvo, CSD in sodisce rece, da vecje stvari za otroka so pa se vedno skupne, kaj ce zeli zena recimo otroka dati v solo v drug kraj, recimo tja kjer je v sluzbi in ne tam, kjer otrok zivi – jaz pa sem proti?
– ali zeni, ki obdrzi stanovanje, kaj prepprecuje, da cez leto dve proda stanovanje in se odseli z otrokom na drug konec slovenije?

mirno debato se naprej 🙂

lp SVO

Malo poglej statistiko preživnin in potem premisli o njeni višini.[/url]

Glede na to, kako in o čem pišeš sklepam, da ti tudi ni jasno kaj so stroški za otroka in kaj so stroški iz naslova imetja tvoje bivše. Če tvoja bivša živi v stanovanju in tega ogreva, bi tako bilo z ali brez otroka. Če ima tvoja bivša avto in z njim vozi otroka v vrtec se plača le ta pot ne pa vzdržavanja avta. Na CSD radi v stroške za otroka vtaknejo čisto vse pa če prav ne spada tja.
Poišči nekoga, ki se je že uspešno ločil in so mu te reči jasne.

Živjo,

Ne drži, da če ti plačuješ 300 E, da mora še ona dati 300 E. Preberi si kaj piše v zakonu. Če so stroški otroka 500 E mesečno boš ti plačeval svoj delež v skladu s ssvojo plačo in pridobitnvenimi zmožnostmi.

Teoretično soodločaš o vseh za otroka pomembnih stvareh kot je izbira šole in morebitna selitev v drug kraj. Praktično pa ne, ker bo gospa naredila tako kot se ji zdi, potem bo pa sodišče odločilo, da bi bila selitev nazaj za otroke vnovičen stres. Torej nimaš de facto nobene pravice.

V preživnino pa spada vse. Tudi zavarovanje avto in hiše, ker to kobajagi so tudi stroški otroka.

Moram pa priznati, da hudo poskušaš olepševati stvari. Dejstvo je, da ti bo otrok odvzet in boš “oče” le še na obroke. Plačeval boš svoj težko prislužen denar + kar boš še sam porabil za otroke. To je pač realnost. Z “malo sreče” bo pa bivša usekala po tebi še z namernim odtujevanjem otroka. Vse to sem na svoji koži doživel. Danes sem vesel že samo, če otrok ne beži od mene ko pridem.

V preživnino spada vse, kar moraš kupit: obleka, hrana, higienske potrebščine, obutev, športni pripomočki ali stvari, ki jih rabi za dodatne dejavnosti, sorazmerni del stroškov za bivanje, igrače, pa morda še kaj.
Če si vlagal v stanovanje v hiši, ki je bila že prej njena last, jo lahko tožiš za amortiziran vložek v stanovanje.
Odvisno kaj so to večje stvari, po moje šola v naravi ni večja stvar, nakup klavirja ali stvari, ki stanejo npr. več tisoč evrov pa je.
Pri spreminjanju bivališča in šole naj bi bila starša soglasna, če nista, pa mislim, da na koncu odloči sodišče.
Pa čist mimogrede, če praviš, da si glavni provajder in zaradi tega nimaš časa, da boš imel otroka ob vsakem času, potem se izkaži in ne pričakuj, da bo tudi žena dala za POLOVICO stroškov. Vsaj tako ti zagovarjaš svoje provajderstvo.

Zakaj sprašuješ glede zavarovanja za avto? Ti je žena že predložila stroškovnik?
No, zavarovanje in servis avta (niti amortizacija, če smo že pikolovski) ne sodi med stroške za otroka, bencin pa že. Ostalo pa, kot si naštel, pa še morebitni treningi, tekme, športna oprema, šola v naravi, žepnina, kozmetika v najširšem pomenu te besede (mila, šamponi, sanitetni material, frizer, pasta …), računalnik … Za enkratne stroške se je smiselno dogovarjati, ko nastanejo, če je to mogoče. V praksi to ali deluje ali pa ne deluje :).

Vprašanja glede vlaganje ne razumem. Vsekakor imaš pravico zahtevati izplačilo svojega deleža, vloženega v stanovanje.

Pomembne odločitve so uradno še vedno stvar dogovora obeh staršev, vendar se ta zakonska določba pogosto krši. Pomembne odločitve so razen v zvezi s šolanjem tudi na primer zdravljenje in podobno.
Ženi popolnoma nič ne preprečuje, da ne proda svojega stanovanja – kako pa si ti predstavljaš, da bi lahko bilo drugače? Tudi preseli se lahko, tako kot tudi ti, če smo že pri tem, kamor ji srce poželi, vendar mora zagotoviti zakonsko določene stike. V takih primerih se potem pokaže, kako koristno je lahko skupno skrbništvo (za katerega še vedno mislim, da bi moral vsaj začeti postopek oz. kak sestanek in ne kar mirno podpisati njenega skrbništva …. Če misliš, da je srž problema preživnina, jo pač ponudi tudi v primeru skupnega skrbništva.

Zivjo, stroskovnika se nisem dobil, si pa mislim, da tisto, kar smo se dogovarjali CSDju in sva se oba nekako strinjala, ne bo tako, in mislimda zena ze pripravlja svoj stroskovnik…

verjamem da bo tu tudi moj odvetnik delal v moje dobro

recimo da sem narobe vprasal – kaj spada v stroske je jasno, tudi zobna scetka milo in sola v naravi, ki jo imajo v soli recimo.

pa napisimo, kaj ne spada;
– zavarovanje hise, avta – menim, da to ne gre v prezivnino, v koncni fazi lahko potem das tudi otrokovo zivljenjsko zavarovanje v prezivnino. se pa strinjam da je tu bencin ce se otroka nekam vozi na trening
– pocitnice ?? saj jaz bom tudi otroka peljal na morje in pocitnice, a zakon veleva, da moram prispevati tudi denar za otrokove pocitnice z mamo? tu lahko izberes 14 dni v prikolici in si kuhas za 600e, lahko pa gres ne vem kam za 14 dni za 1500e. hm?

“Provider” naj se prosim smatra samo v smislu da sem oce in da pac zasluzim. Zal, ali na sreco, nisem nek direktor ki bi imel 7000e place…

Vsec mi je ideja o skupnem skrbnistvu in se vedno prezivnini. To bi pomenilo za mene vec stika, pa pac da prvi kupuje stvari za otroka, drugi pa doda svojo polovico denarja….

Se glede selitev, prodaje hise, stanovanja:
– zena veliko na tehtnico polaga “jaz bom ostala v hisi, to je za otroka najmanj stresno itn..” torej tehten razlog, ki tudi podpira idejo, da bodo otroci pri njej ziveli. Kako to, da tu ni varovalke, da ona lahko to hiso proda cez dve leti in se odseli ne vem kam? s tem se torej znegira njeno zgornjo trditev.
– jaz sem vlozil kar zajeten del denarja, dobil sem dediscino, in jo vlozil, da smo sploh naredili hiso. Torej denar, ki ni bil ustvarjen skupaj v casu zakona. In ce jaz prav stekam, ceprav tu imajo ljudje nasprotujoce si izjave, da jaz kljub temu da je viden priliv na moj trr, sedaj moram dokazati z racuni, da sem ta denar res vlozil v hiso. (Da recimo nimam nekje njive ali pa novega ferarija iz tistega denarja.)

lp SVO

Mick, berem se druge tvoje zapise – volk sit in koza cela verjetno ni mozna v takih razhodih – za sprejeti je to po mojem mnenju, to je mozno samo kot sem zgoraj napisal, da sta oba zrela in da kdorkoli iz para tega ne dozivlja kot napada, da se mu dela krivica pa da se sedaj mora mascevati. Tudi izjave v stilu “ati je sel ker te nima rad” so popolni nonsens. Je pa prav da se s tem clovek spoprime kolikor se da.

—– ——- ———-
ena zgodba ki mi vliva upanje s sosednjega foruma

Sama sem (zdaj ze odrasel) otrok mame z mom in normalnega oceta. Moja dva sta se locila ze v mojih zgodnjih letih, tako da locitve nisem niti cutila, saj sem oceta se vedno normalno videvala. Celo se vec kot je bilo na csd dogovorjeno, saj je mati uzivala ob prostih dnevih, oce pa ocitno ob dnevih z mano.

Z mami sva vedno nekaj planirali in hodili naokoli, pri ocetu sem se igrala na ulici, kartala in prezivljala cas z druzino. Z mami se je vedno nekaj dogajalo, z ocetom je bilo vedno umirjeno. Mati me je znala grdo poteptati in ozmerjati, pri ocetu sem dobivala razumevanje in spostovanje. Mati je govorila cez oceta, ces zdaj sem pa spet razvajena in porejena prisla domov. Oce me je vedno sprejel taksno kot sem in nikoli cez mami govoril. Mati je menjala partnerje in skoraj nobenega nisem marala, kar sem jim znala dostikrat tudi jasno povedati. Oce do mojega 25 leta sploh ni imel nobene punce, no vsaj ne da bi jaz vedela za njo. Se pa zelo jasno spomnim, se ko sem bila ca 5 let stara, ko sta se locila, da sem ocetu rekla, da ne zelim/dovolim da ima drugo punco. Sem nazalost kar velikokrat ponovila, dokler nisem imela prvega fanta. Takrat sem prvic dojela, da je dejansko lepo ce imas nekoga.

V osmem razredu osnovne sole, sem bila za vikend ze sama doma brez nadzora. Mami je rekla samo kdaj moram biti doma in preverila tako, da me je poklicala na stacionarni telefon. V srednji soli je poleg “depresije” (z danasnjega stanja diagnostike pa cisti mom) in alkohola, jedla raznorazna pomirjevala v vecjih kolicinah. Hvala Bogu sem srednjo solo delala izven svojega kraja in sem bila cez teden v internatu. Ko sem prisla za vikend domov, ko sem zivela se pri mami, sem cel vikend prezurala, samo da mi ni bilo potrebno biti z matero doma. Zacela sem razmisljat, da je z mano nekaj narobe in prosila ocita naj mi najde psihologinjo za strokoven pogovor. Mi seveda mati najde eno nesposobno s katero sem po prvem razgovoru zakljucila. Nato najde oce eno normalno, katera mi je ze v prvi uri svetovala naj spokam kovcke in grem k ocetu.

Kot zgleda je vse to pogovarjanje in ukvarjanje pozitivno vplivalo name, saj sem v norih najstniskih letih (sredina srednje sole) imela enkrat dosti komplikacij, dram in nestabilnosti pri materi in se odlocila preseliti k ocetu. V mirno, ljubece in stabilno okolje. Iz mojega zornega kota sem se takrat odrekla popolni svobobi, saj sem imela vse diskoteke na dosegu roke, vse prijatelje na enem kupu, lahko sem sla ven do kadar sem hotela, vse ulice sem poznala. Pri ocetu je bilo bolj spalno okolje, vec bi se morala voziti z avtobusom, med pocitnicami slabse placano delo pa tudi prijatelji so v kraju kjer mati zivi, kar pomeni vec stroskov da jih sploh vidim. Ah ja, pa prva in edina diskoteka v ocetovem kraju je bila oddaljena ca 5 km s kolesom. Za najstnika res velika in zelo boleca odlocitev. Je bila pa odlocitev v pravo smer.

Pri ocetu se mi kar naenkrat sploh ni vec dalo hodit zvecer ven na zur. Vikende sem prezivljala doma z ocetom, babico in dedijem. Dejansko sem uzivala ob ucenju med vikendom, saj smo ob pondeljkih imeli nenapovedano sprasevanje. Kdaj so prisle prijateljice k meni prespat in smo gledale film, se pogovarjale. Seveda smo sle tudi kdaj ven, samo nikoli vec tako pogosto kot pri mami. V soli so se mi izboljsale ocene, vzgojiteljice v internatu so me sprasevale kaj se mi je zgodilo, saj sem se spremenila in nekako bolj umirjena. Sama sebi sem se zdela ista, samo bolje sem se pocutila, lazje sem se koncentrirala, bolj me je zanimala sola in lepse ocene… Pri ocetu so stvari enostavno normalno in umirjeno tekle naprej, kot naj bi zivljenje tudi teklo.

Se spomnim ko sva se v srednji soli s prijateljico odlocili, da bi si dali uhan v jezik. Seveda ocitu tega nisem nic omenila, saj sem ze vedela kaj bo rekel. Tako sva s prijateljico sredi tedna po pouku sedli na Bus in odsli v Lj v kozmeticni salon si preluknjat jezik. Po tem poklicem oceta, presenecenje oci, s prijateljico sva tu, imava uhan v jeziku in lepo prosim ce naju lahko prides iskat. Ocka pride, bogi ves sokiran, saj bi morali biti v soli in se uhan na napacnem mestu. Je izrazil svoje nestrinjanje in ocenil dejanje kot nespametno in to je bilo to. No naslednje jutro sva imeli zatecene jezike in se eno uro prej sva morali ustati, da prideva pravocasno v solo. Seveda naju je oci takoj zjutraj peljal v solo. No uhancek sem po parih letih prostovoljno odstranila, saj so mi moji zobki pomembnejsi.

Vem da mora biti tezko z nekom, ki ima mom. Samo je pa tudi zelo veliko vredno, ce je vsaj eden od starsev normalen, stabilen ali pa vsaj poskusa ostati stabilen ko so otroci v blizini. 🙂 Tako dobimo otroci na vpogled se drugi nacin obnasanja, reagiranja, odlocanja, dejanja…..in in in… Sigurno ne bomo v zivljenju vedno pravilno postopali, bomo pa vsaj vedeli da obstaja se drugi nacin in enkrat sigurno “postekamo”. Vcasih pocnemo res velike neumnosti, v kaksnem se vam bomo zdeli brezupni. A ne moremo pomagati, saj smo se ucili od mom-a, ki nam je pokazal kako priti do svojega cilja pa cetudi preko trupel, kako efektivno uzaliti, kako se spretno izraziti, obrniti besede in okriviti drugega, kako manipulirati. Zase lahko recem i´ve learned from the best. Ko sem enkrat (in nazalost ne edinkrat) ocita zelo grdo uzalila in res nesramno zmerjala, mi je bilo kasneje tako hudo, ker sem ga tako prizadela. Izgovorila sem besede, ki jih sploh nisem dejansko mislila in niso resnicne. Uzalila sem nekoga ki me je vedno podpiral, mi stal ob strani in naredil vse samo da njegov otrok lahko napreduje v zivljenju. Po premisleku sem dojela, da to kar sem naredila, kar bi moja mami naredila, ni pravilno. Se tisoce taksnih situacij bi lahko nastela. Si sploh ne morem predstavljati kaj si je moral oci misliti. Kako mu je moralo biti hudo ko gleda svojega otroka, kako se grdo in zaljivo obnasa do njega, kako uporablja iste taktike kot bivsa zena, samo da doseze svoj cilj. Nekaj kar prezira dobi teleportirano preko svojega lastnega otroka, puncico svojega ocesa za katero bi storil vse.

Za mojega oceta lahko recem da ima ocitno neverjetno veliko potrpezljivosti. Tokom mojega zorenja je dozivel lepe, cudne in pa tudi dobesedno bolne situacije. Ampak je “zdrzal”, ostal je vedno isti kot je. Ostal je moj oci ki je svojemu otroku v podporo in pomoc na poti zivljenja. Lahko recem da se je definitivno obrestovalo, saj mi je dal dokaj prave smernice za zivljenje. Verjamem pa, da je dolgo trajalo predno se je lahko kot stars pomiril 😀

Dokler boš čakal, da ti bo tvoja bivša pripravljala stroškovnike, zahteve in se pustil voditi CSD-ju, ne boš ravno uspešen. To je predvsem pokazatelj, da se do sedaj z otrokom in njegovimi potrebami nisi kaj dosti ukvarjal in to ljudje v sistemu dojamejo v trenutku in se podzavestno postavijo v bran materi, ker pač izpade bolj kredibilna.
Jaz sem te reči urejal proaktivno in na CSD-ju njihov “700€” stroškovnik z argumenti sesul. To sem lahko storil zato, ker sem se sam vsak mesec ukvarjal z družinskimi financami in problemi kako bom potegnil konec s koncem. Ne zanašaj se na odvetnika, ker tudi on potrebuje podatke predvsem od tebe.

Glede odvetnikov – jaz ne bi dajala roke v ogenj zanj. Nekaj mojih prijateljic, ki so jih bivši možje tožili, se je zagovarjalo samih, bivši je imel odvetnika in so lahko one z lahkoto povozile njihove trapaste argumente in trditve. Na obravnave so hodili popolnoma nepripravljeni, sproti so brali, o čem sploh teče beseda, spodbijali banalne stroške, češ, najstnik ne rabi nujno deodoranta in podobne traparije.
Samo kot opozorilo, seveda ni nujno, da je tvoj odvetnik tudi tak.

Glede stanovanja – lastniku ne moreš preprečiti prodaje. Je pa tukaj cinično dobra plat tega, če se vama ne bo uspelo dogovoriti, da se bosta tožarila in ker načeloma velja, da je v zakonu pridobljena lastnina skupna, boš ti solastnik, dokler ne bo sodišče dokončno razsodila. Kar lahko traja deset let.
Glede priznanja tvojega vložka – v vsakem primeru, če se ne bosta sporazumela, ga boš moral dokazovat. In ona svojega, pravzaprav, če je več kot pol. Kako imata urejeno v ZK, je brezpredmetno, solastnika sta vseeno oba.

SVO: Ti odgovorim glede preživnine in nasplošno. Ja, ti boš plačeval sorazmerni del počitnic tvojih otrok z mamo in celotne počitnice, ko jih boš ti peljal na počitnice. Boli, vem, ampak tako je. Moje mnenje je, da boš plačeval tudi stroške avta, če jih bo znala bivša ustrezno predstaviti na sodišču. Sicer pa z eno besedo, preživnina zajema VSE.

Poglej tako na splošno. Sodišče tipično otroka dodeli enemu in drugemu naloži plačevanje preživnine, ker avtomatično s tem, ko eden (tipično mama) postane skrbnik drugi ni vreden več praktično nič. Je pa res, da edino k čemur si zavezan je preživnina, druga stran pa k stikom. Preživnino se izterja z lahkoto, če se seveda preživninski zavezanec ne izogiba ali pa mu ni mogoče nič vzeti. Izterjati stike je težko, tudi doseči kazensko odgovornost je praktično nemogoče. Pri slednjem imam odprtih par kazenskih primerov in upam, da nam uspe doseči vsaj neko sodno prakso na tem področju Bivša je namreč stike jemala tako, da pač so kar ona nima drugih načrtov in jih je kršila kadar se ji je pač zazdelo.

V glavnem. Za moškega je ločitev hudo draga in hudo ponižujoča stvar. Pripravi pa se, da te bodo na vseh inštancah mirili in ti poizkušali na skrajno perverzne načine zagotavljati kako si enakovreden in pomemben in sploh in oh, v resnici je pa sistem kriminalen in več kot očitno diskriminatoren. ženske se pa samo smejijo in cuzajo cekin in si prilaščajo otroke. Zato je pa toliko neskončnih bojev na sodišču (tudi moj boj se bije), ker je sistem kriminalen in vreden vsakega obsojanja in pravzaprav celo daje potuho popolnoma poblaznelim ločenkam. Namesno, da bi se jih pospešeno napotovalo na nujno zdravljenje. Je pa ena rahla izjema, ki je zelo pogosta. Jamrajo večino ločenke, ki imajo otroke z luzerji in tem luzerjem se niti cekina na da vzeti, ker nič nimajo, ali pa vse skupaj skrijejo ter se na tak način izognejo. Je pa res, da po mojem mnenju take ločenke nimajo kaj jamrati, saj je imet otroka z luzerjem tudi njihova odgovornost in ne le tega luzerja, ki ga je pač noter dal.

Ti si tipičen primer osebe, s katero se ni dobro pogovarjati med ločevanjem, ker samo provociraš, podpihuješ in skratka mešaš drek s svojo skrajno pristranskostjo. Vsakomur, ki je pred ločitvijo, svetujem, da se izogiba preveč subjektivnim ljudem in komentarjem, in za nasvet in pomoč raje vpraša koga, ki razmišlja bolj trezno, objektivno, realno in je v dejansko pomoč. Ti nisi niti pičice.

Ti si tipičen primer osebe, s katero se ni dobro pogovarjati med ločevanjem, ker samo provociraš, podpihuješ in skratka mešaš drek s svojo skrajno pristranskostjo. Vsakomur, ki je pred ločitvijo, svetujem, da se izogiba preveč subjektivnim ljudem in komentarjem, in za nasvet in pomoč raje vpraša koga, ki razmišlja bolj trezno, objektivno, realno in je v dejansko pomoč. Ti nisi niti pičice.[/quote]

Ne, Mick je eden tistih, ki jih je sistem povozil pa se ne dajo.
Jaz sem se reči lotil drugače. Temu lahko rečeš “trezno”, ko sem ugotovil, da me bo pač sistem povozil.
Preprosto premislil sem ali se želim še naslednjih nekaj let tožarit ali pa sklonim glavo in poskušam izvleči kar se da. Razlika? Če bi se upiral, bi otroka trpela, zelo bi trpel tudi moj odnos z njima in prav tako moja psiha, ker bi njuna mama nagajala na vsakem koraku. Kaj sem naredil drugače? Danes imam slabe stike z otrokoma, otroka se tega zavedata in to izkoriščata. Okoli malega prsta pa navijata tudi mamo. Zanjo je dovolj že namig, da bi lahko šla k meni.
Meni je neznasko zanimivo to, da take mame tako rade nabijajo o koristi otrok, a v skupno skrbništvo in več stikov z očetom pa ne privolijo. Nase privežejo otroke, s tem hranijo svoj ego pa ne pomislijo kakšno škodo delajo lastnim otrokom.

Seveda imaš prav BTDT. Razumem pa tudi “knjiznicarko”, ker je čisto normalno, da tipična ločenka ne more biti objektivna. Še posebej, če se prepozna v mojem opisu kjer se pogosto pojavlja beseda “luzer”.

No jaz bom šel do konca. Nobene osnove nikdar ni bilo in je ne bo, da je meni kdorkoli odvzel skrbništvo in me prisilil k plačevanju preživnine. Žal so sodišča taka kot so, čeprav je tem sodnicam v očeh jasno videt, da same v ta sistem ne verjamejo, ker je dejansko zločinski. Sem skoraj prepričan, da celo neustaven.

BDTD, zelo lepo napisano. Bravo.

Naj na kratko napišem : sem ločena imam sina 10 let starega in imava z bivšim partnerjem oba skrbništvo nad otrokom. En teden je pri meni en pri njemu. Otrok je zelo zadovoljen in srečen.
DELAVA V KORIST OTROKU.
Sinu nimam pravice niti ne želim “vzeti” očeta. Oče ima popolnoma enako pravico kot jaz. Da preživi in uživa z svojim sinom kolikor se le da lepih in srečnih trenutkov.

Ti si tipičen primer osebe, s katero se ni dobro pogovarjati med ločevanjem, ker samo provociraš, podpihuješ in skratka mešaš drek s svojo skrajno pristranskostjo. Vsakomur, ki je pred ločitvijo, svetujem, da se izogiba preveč subjektivnim ljudem in komentarjem, in za nasvet in pomoč raje vpraša koga, ki razmišlja bolj trezno, objektivno, realno in je v dejansko pomoč. Ti nisi niti pičice.[/quote]

Ne, Mick je eden tistih, ki jih je sistem povozil pa se ne dajo.
Jaz sem se reči lotil drugače. Temu lahko rečeš “trezno”, ko sem ugotovil, da me bo pač sistem povozil.
Preprosto premislil sem ali se želim še naslednjih nekaj let tožarit ali pa sklonim glavo in poskušam izvleči kar se da. Razlika? Če bi se upiral, bi otroka trpela, zelo bi trpel tudi moj odnos z njima in prav tako moja psiha, ker bi njuna mama nagajala na vsakem koraku. Kaj sem naredil drugače? Danes imam slabe stike z otrokoma, otroka se tega zavedata in to izkoriščata. Okoli malega prsta pa navijata tudi mamo. Zanjo je dovolj že namig, da bi lahko šla k meni.
Meni je neznasko zanimivo to, da take mame tako rade nabijajo o koristi otrok, a v skupno skrbništvo in več stikov z očetom pa ne privolijo. Nase privežejo otroke, s tem hranijo svoj ego pa ne pomislijo kakšno škodo delajo lastnim otrokom.[/quote]

Kdo točno so “take mame” – koga imaš v mislih z njimi?
Pri vama gre očitno za neprimerno vzgojo na obeh koncih, otrokoma nista uspela vcepiti osnovnih vrednot oziroma spodbujati iskrene ljubezni do najbližjih, ampak jo poznata v bistvu kot manipulacijo. Na otroka je mogoče vplivati, tudi če ga vidiš le eno uro na teden, otroci so namreč zelo dojemljivi.

Si se vprašal, kdo bi vama lahko pomagal ob ločevanju in po ločitvi? Nekdo kot Mick, ki samo razpihuje napetost in je skrajno pristranski? Ali mogoče nekdo, ki bi znal tako tebi kot bivši ženi objektivno prikazati zadeve, nekdo, ki bi miril vajin ego? Ker navsezadnje jaz v teh poločitvenih bitkah vidim predvsem to, spopad dveh egov, ki ne zmoreta prek sebe, se postaviti za nekaj časa v ozadje, razumeti še drugo plat, predvsem pa delati v dobro otrok. In če človek sam ni tak karakter, da bi to zmogel, prav gotovo ni v redu, če te podpihujejo še komplet žlahta, prijatelji in naključni sogovorniki. In seveda je kot prijatelj težko ne biti subjektiven in težko je, da se avtomatično ne postaviš na prijateljevo stran, težko se je zadržati in ne udrihati po bivšem partnerju, pritrjevati vsem grdim besedam … Ker se nam enostavno zdi prav, da se brezpogojno postavimo na stran svojega bližnjega.
Ampak včasih prijatelju, sorodniku bolj koristimo z iskreno dobronamerno kritiko kot z brezpogojnim potrjevanjem oz. udrihanjem. V tem ni popolnoma nič konstruktivnega. S tega vidika Mick ni oseba, ki bi si jo človek smel želeti ob sebi.

Ne, Mick je eden tistih, ki jih je sistem povozil pa se ne dajo.
Jaz sem se reči lotil drugače. Temu lahko rečeš “trezno”, ko sem ugotovil, da me bo pač sistem povozil.
Preprosto premislil sem ali se želim še naslednjih nekaj let tožarit ali pa sklonim glavo in poskušam izvleči kar se da. Razlika? Če bi se upiral, bi otroka trpela, zelo bi trpel tudi moj odnos z njima in prav tako moja psiha, ker bi njuna mama nagajala na vsakem koraku. Kaj sem naredil drugače? Danes imam slabe stike z otrokoma, otroka se tega zavedata in to izkoriščata. Okoli malega prsta pa navijata tudi mamo. Zanjo je dovolj že namig, da bi lahko šla k meni.
Meni je neznasko zanimivo to, da take mame tako rade nabijajo o koristi otrok, a v skupno skrbništvo in več stikov z očetom pa ne privolijo. Nase privežejo otroke, s tem hranijo svoj ego pa ne pomislijo kakšno škodo delajo lastnim otrokom.[/quote]

Kdo točno so “take mame” – koga imaš v mislih z njimi?
Pri vama gre očitno za neprimerno vzgojo na obeh koncih, otrokoma nista uspela vcepiti osnovnih vrednot oziroma spodbujati iskrene ljubezni do najbližjih, ampak jo poznata v bistvu kot manipulacijo. Na otroka je mogoče vplivati, tudi če ga vidiš le eno uro na teden, otroci so namreč zelo dojemljivi.

Si se vprašal, kdo bi vama lahko pomagal ob ločevanju in po ločitvi? Nekdo kot Mick, ki samo razpihuje napetost in je skrajno pristranski? Ali mogoče nekdo, ki bi znal tako tebi kot bivši ženi objektivno prikazati zadeve, nekdo, ki bi miril vajin ego? Ker navsezadnje jaz v teh poločitvenih bitkah vidim predvsem to, spopad dveh egov, ki ne zmoreta prek sebe, se postaviti za nekaj časa v ozadje, razumeti še drugo plat, predvsem pa delati v dobro otrok. In če človek sam ni tak karakter, da bi to zmogel, prav gotovo ni v redu, če te podpihujejo še komplet žlahta, prijatelji in naključni sogovorniki. In seveda je kot prijatelj težko ne biti subjektiven in težko je, da se avtomatično ne postaviš na prijateljevo stran, težko se je zadržati in ne udrihati po bivšem partnerju, pritrjevati vsem grdim besedam … Ker se nam enostavno zdi prav, da se brezpogojno postavimo na stran svojega bližnjega.
Ampak včasih prijatelju, sorodniku bolj koristimo z iskreno dobronamerno kritiko kot z brezpogojnim potrjevanjem oz. udrihanjem. V tem ni popolnoma nič konstruktivnega. S tega vidika Mick ni oseba, ki bi si jo človek smel želeti ob sebi.[/quote]

Take mame… 🙂
Osebno poznam vsaj dve. Ena je bila moja življenjska sopotnica.
Moja otroka sta že malo starjejša in jima je kristalo jasno za kaj gre. Sam nisem njune mame nikoli blatil, le podal dejstva, ona me je blatila oz. poskušala oblatiti pa ji ni uspelo, ker se je njena manipulacija razblinila kot milni mehurček.
Žal je vzgoja mojih otrok delno moja, delno njena, geni tudi. Ko sta pri meni ni težav na katere namiguješ, nista pa neumna in njuna mama jima žal ni kos, mene pa ne pusti zraven in ne želi sodelovati, čeprav bi ji zavoljo otrok to še kako prav prišlo.
Njej je bistvena preživnina, stanovanje in avto, kar je jasno dala vedeti in to na žalost vesta tudi otroka. Z mojo žlahto njuna mama nima več nobeni stikov, ker je zaradi njenih dejanj nočejo blizu. Žal jo obsojata tudi njena starša, a nanje pač ne bom vplival in jih prosil kako naj ravnajo. To bodo rešili sami.
Zaradi njenih dejanj sva šla narazen, kjub temu, da sem jo prosil naj tega ne počne in zdaj ga ni človeka na zemlji, ki bi lahko pomagal. Jaz bitke nisem želel bojevati ampak se dogovoriti tako, da bi bilo za otroka najbolje. Zakaj sta se otroka odločila ostati pri njej pa morda izvem čez 5, 10 let, morda nikoli. Naj bo dovolj privatnih reči.
Če bi danes lahko zavrtel čas nazaj za kaka štiri leta, bi ravnal povsem drugače. Ravnal bi podobno kot Mick. Zakaj? Ker moje spravno ravnanje ni bilo razumljeno kot tako, moja ponujena roka prepoznana kot šibkost in strah. Ko mati ravna v škodo otrok in z otroki pritlehno manipulira, ti jemlje stike, onemogoča vzgojo, si nemočen. Sistem ti ne stoji ob strani, ampak se distancira od obeh staršev, intervenira le takrat, ko je nujno in so ogrožena življenja ali zdravje. Sistem je zaspan in len, zdrami se le takrat, ko se zave, da ni večen in da nobeno delovno mesto v njem ni 100% varno. Takrat mignejo, jaz sem zaradi neizkušenosti ta trenutek zamudil. Mislim, da ga je tudi Mick, ampak njegov otrok je verjetno še zelo majhen in je pač ocenil, da se je vredno boriti.

Žal ne razumete. V takih primerih ne more nihče pomagati. Ženska je zblaznela in želi denar in bo naredila vse, da odtuji otroka. Včeraj sem bil na sodišču. Na vprašanje sodnice kaj je naredila na tem, da bi otroka spodbujala do stikov z očetom je ostala tiho, potem pa pripomnila, da ga ne bo silila v nič.

Ne razumete. Gre za denar in maščevanje. Pa ona je hotela ločitev, ker se ji je dobesedno zmešalo in sem za njo še danes manj vreden kot nek serijski morilec.

In vedno več bo takih kot sem jaz, ker je vsakemu, ki lahko vidi kolikor toliko objektivno jasno, da je celoten sistem potuha in krinka za manipulacije z otroci in nič ne ureja ali pa skrbi za koristi otrok.

Midva sva na csd tako uredila. Jaz imam skrbnistvo, obiski pa so cez vikend od pet po soli do nedelje do cca 14h, vsakih 14 dni, cez teden prespita en dan in tisti teden ko ju nima cez vikend ju ima lahko 2h popoldan. Vse se da ce se tako dogovorita.

A tako nekako, kot prej nekaj let, ko oče ni plačeval preživnine, otroka in mame ni nihče spraševal, kaj jesta in kako se znajdeta?

Iz takšnih pisanj je jasno razvidna razlika v dojemanju skrbi za otroke med očeti in mamami. Očetje so popolnoma pripravljeni skrbeti za svoje otroke in si to tudi želijo, razen če imajo službene ali druge obveznosti. Očetje se seveda zavedajo svoje preživninske odgovornosti do otrok in so jo tudi pripravljeni izpolnjevat. Razen, če je ne morejo ali bi šlo to na škodo njihove lastne eksistence. Pri mamah ni tako, razen v res izjemnih primerih.[/quote]

Se opravičujem za tole spodaj, ampak drugače je težko artikulirat:

Imaš težave z razumevanjem… Ta oče je ostal brez vseh dohodkov, v tistem času se je trdo boril za lastno preživetje medtem, ko je njegova bivša imela redno zaposlitev in nobenih eksistenčnih težav. Vse kaj bi ji bilo potrbno storiti je bilo to, da bi na novo premislila situacijo in svoje storške malo prilagodila in počakati bi morala, da tip dobi novo zaposlitev. Njegovo dojemanje je bilo čisto vredu in ravnanja povsem na mestu. S tehnično-pravnega vidika so bila taka tudi njena dejanja, z vidika čimprejšnje rešitve problema in človeškosti pa padla na izpitu.
Vzrok in posledica! To, da je oče zaposlen in da izpolnjuje svoje delovne obveznosti je predpogoj, da lahko plačuje preživnino.

Včasih dogovor ni mogoč. Preberi si malo o MOM/NOM in nato še enkrat premisli o možnostih za sklenitev nekega kompromisnega predloga.
Moram pa reči, da je vajin dogovor kar vredu glede na ustaljeno prakso CSD in sodišč, čeprav z vidika vzgoje otrok ni optimalen.

Kdo točno so “take mame” – koga imaš v mislih z njimi?
Pri vama gre očitno za neprimerno vzgojo na obeh koncih, otrokoma nista uspela vcepiti osnovnih vrednot oziroma spodbujati iskrene ljubezni do najbližjih, ampak jo poznata v bistvu kot manipulacijo. Na otroka je mogoče vplivati, tudi če ga vidiš le eno uro na teden, otroci so namreč zelo dojemljivi.

Si se vprašal, kdo bi vama lahko pomagal ob ločevanju in po ločitvi? Nekdo kot Mick, ki samo razpihuje napetost in je skrajno pristranski? Ali mogoče nekdo, ki bi znal tako tebi kot bivši ženi objektivno prikazati zadeve, nekdo, ki bi miril vajin ego? Ker navsezadnje jaz v teh poločitvenih bitkah vidim predvsem to, spopad dveh egov, ki ne zmoreta prek sebe, se postaviti za nekaj časa v ozadje, razumeti še drugo plat, predvsem pa delati v dobro otrok. In če človek sam ni tak karakter, da bi to zmogel, prav gotovo ni v redu, če te podpihujejo še komplet žlahta, prijatelji in naključni sogovorniki. In seveda je kot prijatelj težko ne biti subjektiven in težko je, da se avtomatično ne postaviš na prijateljevo stran, težko se je zadržati in ne udrihati po bivšem partnerju, pritrjevati vsem grdim besedam … Ker se nam enostavno zdi prav, da se brezpogojno postavimo na stran svojega bližnjega.
Ampak včasih prijatelju, sorodniku bolj koristimo z iskreno dobronamerno kritiko kot z brezpogojnim potrjevanjem oz. udrihanjem. V tem ni popolnoma nič konstruktivnega. S tega vidika Mick ni oseba, ki bi si jo človek smel želeti ob sebi.[/quote]

Take mame… 🙂
Osebno poznam vsaj dve. Ena je bila moja življenjska sopotnica.
Moja otroka sta že malo starjejša in jima je kristalo jasno za kaj gre. Sam nisem njune mame nikoli blatil, le podal dejstva, ona me je blatila oz. poskušala oblatiti pa ji ni uspelo, ker se je njena manipulacija razblinila kot milni mehurček.
Žal je vzgoja mojih otrok delno moja, delno njena, geni tudi. Ko sta pri meni ni težav na katere namiguješ, nista pa neumna in njuna mama jima žal ni kos, mene pa ne pusti zraven in ne želi sodelovati, čeprav bi ji zavoljo otrok to še kako prav prišlo.
Njej je bistvena preživnina, stanovanje in avto, kar je jasno dala vedeti in to na žalost vesta tudi otroka. Z mojo žlahto njuna mama nima več nobeni stikov, ker je zaradi njenih dejanj nočejo blizu. Žal jo obsojata tudi njena starša, a nanje pač ne bom vplival in jih prosil kako naj ravnajo. To bodo rešili sami.
Zaradi njenih dejanj sva šla narazen, kjub temu, da sem jo prosil naj tega ne počne in zdaj ga ni človeka na zemlji, ki bi lahko pomagal. Jaz bitke nisem želel bojevati ampak se dogovoriti tako, da bi bilo za otroka najbolje. Zakaj sta se otroka odločila ostati pri njej pa morda izvem čez 5, 10 let, morda nikoli. Naj bo dovolj privatnih reči.
Če bi danes lahko zavrtel čas nazaj za kaka štiri leta, bi ravnal povsem drugače. Ravnal bi podobno kot Mick. Zakaj? Ker moje spravno ravnanje ni bilo razumljeno kot tako, moja ponujena roka prepoznana kot šibkost in strah. Ko mati ravna v škodo otrok in z otroki pritlehno manipulira, ti jemlje stike, onemogoča vzgojo, si nemočen. Sistem ti ne stoji ob strani, ampak se distancira od obeh staršev, intervenira le takrat, ko je nujno in so ogrožena življenja ali zdravje. Sistem je zaspan in len, zdrami se le takrat, ko se zave, da ni večen in da nobeno delovno mesto v njem ni 100% varno. Takrat mignejo, jaz sem zaradi neizkušenosti ta trenutek zamudil. Mislim, da ga je tudi Mick, ampak njegov otrok je verjetno še zelo majhen in je pač ocenil, da se je vredno boriti.[/quote]

Praviš, da sta otroka že večja – in tudi zdaj ne bi želela živeti s teboj?

In če zdaj z vsemi izkušnjami in na novo pridobljeno modrostjo pogledaš nazaj na začetek zveze – se je videlo, da je tvoja bivša žena takšna, samo da si ti tega nisi pravilno razlagal?
Včasih pomislim, da bi morali pri izbiri partnerja dejansko za mnenje vprašati tudi najbližje sorodnike in dobre prijatelje, ker oni verjetno opazijo kaj, kar nam v naši subjektivnosti uide.
Jaz sem na primer že na začetku videla tisto, kar je potem eskaliralo v prehudo težavo, pa so me dogodki prehiteli in me je tok ponesel s seboj.

Kakorkoli že, mislim, da bi očetje morali postati glasnejši, ampak doslej so ta očetovska društva naredila več slabega kot dobrega, ker pobirajo predvsem ekstremiste in razpihovalce. Na takšen način pa dolgoročno ne moreš rešiti ničesar, ker si z drugim od staršev svojih otrok hočeš nočeš povezan vse življenje. Zato je treba delati na tem, da se vzpostavi znosen odnos, ne igrati na zmago.