Pozdravljeni!

Na vas se obračam s temle vprašanjem: imam 3 mesece staro hčerko. Njen oče ni moj partner, ne živiva skupaj, otroka ni želel, niti ni motiviran za vzdrževanje dobrih odnosov. Očetovstvo je priznal, plačuje preživnino.

Zdaj pa mi je rekel, da ko bo mala stara eno leto, se bova drugače dogovorila za stike. In sicer: da jo želi imeti par dni na teden v kosu: tako da spi pri njemu. NAj povem, da mu stikov nikoli nisem branila, da je on določil, da jo vidi 2x na teden in kdaj, da sem na vse rekla ja.

Ampak to, da bi tako majhnega otroka, ki nikoli ni živel z njim, zahteval za več dni v tednu: me je kar pri srcu stisnilo in ne morem spati ponoči od skrbi. Jaz bi se dogovorila, kdaj med tednom jo ima in ko bo večja vsak drugi vikend. Ne pa takole: da se jo preklada iz enega doma v drugega.

Sicer se bom pozanimala še na centru za socialno delo, vendar: lahko to doseže? Naj povem še, da imava s hčerko lepo stanovanje in urejen dom in mali nič ne manjka.

Hvala za kakršenkoli odgovor.

možno je….mislim da se v tem primeru govori o deljenem skrbništvu in če se starša ne dogovorita drugače preživnine ni….ne vem za kaj bi mu jo branila, če z malo dela lepo in jo ima rad….jaz sem odšla, ko je imela mala 9 mesecev in jo je ravno tako jemal vsak drugi vikend kot sestrice, pa mi je folk rekel da sem neumna…ampak jaz še danes trdim da je prav bilo da sem mu jo dala….tudi očeta rabi…še sedaj ko imava na sod. da mala ni nnjegova mu jo dam, kot prvo še ni dokazano da ni njegova, kot drugo jo ima pa rad, čeprav dela pa čist kontra…brezveze o tem

skratka….lahko zahteva deljemo skrbništvo

Upam,oziroma verjamem,da nihče pri zdravi pameti ne bo tega delal enoletnemu otroku v tej dobi še kako navezan in odvisen od mamice….in to za več dni…

Liri, mislim, da v tvojem primeru sploh ni dileme, ali bo dosegel takšno obliko stikov ali ne – jaz sem skoraj prepričana, da ja. In se mi zdi tako tudi prav. Če bo z otrokom ves čas imel redne stike, če ga bo hčerka vajena, ne bi smelo biti večjih težav. Pri enem letu marsikateri otrok že prespi tudi kje drugje, pa mu nič ne manjka, kaj šele, če prespi pri lastnem očetu. Samo kar na lepem v kosu nekaj noči najbrž ne bo šlo. Verjetno boste morali to uvesti postopno, se pravi najprej po eno noč, kasneje dve in tako naprej. Drugače se mi pa zdi ureditev, da je otrok nekaj dni skupaj pri drugem staršu, veliko boljša od enkrat na teden in vsak drugi vikend, ker se tako veliko bolj naveže na drugega starša in šele tako pravzaprav zaživita skupaj tudi vsakdanje življenje.
Mogoče si zdaj ne moreš predstavljati, da bi otrok spal kje drugje, kar je normalno, saj ima mala komaj tri mesece, ampak pri enem letu bo že prava mala dama…

Za dobro otroka se bosta morala pošteno in pametno pogovoriti. Očitno oče sploh nima pojma kaj pomeni OTROK.
Otrok ga mora spoznati že prej, mora se navaditi nanj. Če on misli, da bo otrok kar ostal pri “neznancu”, se krepko moti. Otrok lahko ima zaradi tega prave travme. Dogovorita se, da pride po otroka že sedaj, ko je majhen, da se navadi nanj.

Res je: da mora otrok imeti oba starša, jaz sem bila tista, ki si je bolj od njega želela, da bi ji bil oče. Tudi stikov mu nisem in ne bom branila.

Ampak!! In to je velik ampak: po zdravi pameti. Ne more vzeti enoletnega otroka, naj je še taka dama, lepo za 3 dni v tednu. Potem se pa otroka preklada: pol časa je tu, pol časa tam. Otrok potrebuje red, rutino: vsak dan ob isti uri jest, kopat, spat itd: to mu pomeni varnost. Zato si ne predstavljam, da bo prišel, vzel tako majhnega otroka in šel za več dni. To mi je tako grozno, da ne spim ponoči!

Ego, tu se pač popolnoma strinjam s tabo.

Zanimivo! Jaz imam zelo podoben primer, le punčka je stara skoraj 3 leta ( bo septembra ). Na kratko: z mojo sva začela nekako pred 9 leti, bila sva sodelavca, je bila ločenka z dvema otrokoma ( takrat stara deklica 5, fant pa 8 ). Imela je zelo burno ločitev, pa še v manjšem kraju, kjer se večinoma vsi poznajo. Mene ni motilo, da ima otroka, tudi dobro smo se razumeli. Počasi sem se preseli k njim ( živijo pri svojih starših v hiši ), kjer smo si kasneje v spodnjem delu sami uredili stanovanje ( prvo kuhinjo , delno dnevo in spalnico ), kasneje novo kopalnico ( dogradili ) in še iz ene velike sobe dve otroški za starejša dva, je pa še kar nekaj dela ostalo. To vse je trajalo kar nekaj let, ker si pač več nismo mogli privoščit. Leta 2004 septembra se nama je rodila punčka, pred tem sva se tisto leto tudi poročila. Do takrat so bili odnosi v družini več ali manj kot povsod ( manjši padci in vzponi ). Z ženo sem imel v glavnem konflikte samo zaradi njene ljubosumnosti in posesivnosti, kar pa je bilo parkrat na leto, ko sem šel s firmo na novoletno večerjo ali pa s sošolci na obletnice. Drugače je bila moja relacija samo služba – dom. Tudi z mojimi se je dobro razumela, razen z mlajšim bratom ( pač različni pogledi ). Po rojstvu najine punčke ( cca. 1/2 leta ) pa so se začeli večji konflikti, kar se tiče mojih sorodnikov. Začeli so jo motiti vsaki obiski, ker so bili prepogosti ( v povprečju bi lahko rekel 2 – 3x na mesec po 4- 5 ur v glavnem popoldne ob nedeljah ali sobotah ), pa še blizu niso bili ( od 30 – 40 km ). Hčerko je vedno tiščala in skrivala pri sebi pri vsakem obisku, kot bi ji jo hotel kdo vzeti ( za kar jo je kasneje – lansko leto – ‘nadrl’ tudi njen oče ), pod pretvezo, da se otrok pač boji, ker jih ne vidi pogosto. Odnosi v družini so se začeli vedno bolj krhati, odnosi med nama so se ohladili ( za kar krivi bolj mene kot sebe, ker ji nisem več posvečal pozornosti kot včasih, meni se je pa z leti nabralo njenega ljubosumja, očitanj, da ne znam z otrokom, da mi je več do drugih kot do nje, predvsem do sodelavcev in sodelavk, vedno slabšega odnosa do mojih tudi že počasi dovolj ). Lansko leto mojih skorajda več ni bilo na obisk ( ker so sami videli, da odnosi pri nas niso bili več kot nekoč ), meni pa tudi niso utrujali, so pa raje videli, da sem sam prišel k njim s hčerko, kjer pa ni bilo nikoli nobenih problemov, samo moji je šlo to vedno v nos. Zadnje leto je tudi k nam vedno bolj pogosto prihajal moj najboljši prijatelj, ki je tudi birmanski boter njenemu sinu, saj ga je raje videla kot mene ( ali čuti do njega kaj več kot prijateljstvo me tudi ne zanima, kot tudi njega ne, saj ga ne zanima to ). Bil je tudi lani pri nas na morju čez vikend, letos naj bi bil celo cel dopust z nami. Meni je bilo že lani jasno, da gre najin zakon proti neizbežnemu koncu, v mislih sem imel samo še hčerko in kako in kdaj se bo vse skupaj končalo. Za novo leto je bil moj prijatelj tudi pri nas, tudi prespal je. Po novem letu pa sem se nakako navezal in zbližal z eno kolegico ( ki je pa imela v preteklosti tudi podobne izkušnje – ločitev, otrok… ). Pred ženo tega nisem skrival, celo rekla je, naj jo kar peljem ven na kavo, saj njo že dolgo ne briga nč več niti jo ne prizadane nč več. V glavnem, po tistem je šlo samo še vse hitreje proti koncu, kar ji pa zdaj prav pride, saj temelji vse argumente na tem, da sem začel z drugo, kar je bilo pa do zdaj, pa za njo ne šteje v glavnem nič. Da skrajšam 🙂 – od velike noči sem pri mami, stike s hčerko imam vsak drugi vikend samo v soboto, plačujem preživnino, pa še kaj zraven, če je, bila sva na CSD, kjer sva se delno dogovorila, bila sva na sodišču, kjer pa ne morejo nič, ker sva še poročena in se morava ločiti, da lahko uredimo vse glede stikov, preživnine itd. Midva bi že takoj šla v ločitev, če bi nama seveda to na CSD povedal, pa niso in je bila tudi sodnica jezna, sicer na naju, ampak je rekla da s pomočjo CSD, ki jim pa, kot je rekla, naredijo skoraj več škode kot koristi. V glavnem imava vse dogovorjeno, problem pa so stiki, kjer se za več kot samo soboto sploh noče pogovarjat ( ne pusti prespati, ker se zbuja ponoč ), za kakšno drugo možnost pa tudi noče slišat, kar znori. Očita mi, da sem se raje odločil zase in za drugo, kot za lastnega otroka, da sem imel možnost ostati in biti z otrokom, pa nisem hotel, ker menim in sem popolnoma prepričan, da zakon kakršen je postal in kakršen bi bil naprej, bi bil veliko slabša alternativa za otroka, ker bi živel v družini, kjer ni več harmonije in bi se konflikti samo še povečevali.
Tako. Poskušal sem biti čimbolj objektiven, čeprav vem, da je vedno treba slišati obe strani, da sploh kdo lahko da svoje mnenje, ampak s tem sem si vsaj malo olajšal dušo, saj vidim, da nimam samo jaz takšnih težav, kar je sicer slaba tolažba, pa vseeno.
Res sem napisal, da bom kratek, vendar je to res zelo kratka varianta. Se opravičujem, če se bo komu zdelo, da preveč filozofiram.

lep dan še naprej

Stivi: kratko dol kratko gor, jaz sem prebrala vse.
V tvojem primeru (če je tako, kot si napisal), bi bilo prav in dobro, da s hčero ostaneta v rednih in pogostih kontaktih. Poznata se, navajena te je.
drugače pa mislim, da če se en starš določen čas izogiba stikom, nikakor ne more kar naenkrat imeti otroka nekaj dni skupaj, skupno skrbništvo. etc.
počasi, korak za korakom. otrok se tistega, pri katerem je, mora navaditi, moa mu biti domač, prijeten.

ob sintagmah: “enoletnega otroka, naj je še taka dama, lepo za 3 dni v tednu. Potem se pa otroka preklada: pol časa je tu, pol časa tam. Otrok potrebuje red, rutino …”, dobim ošpice.

“Rutina” pri enem letu je rutina pri hranjenju in spanju. Za hranjenje običajno zadostuje urnik, kdaj otrok je in kaj ob določenih urah je, za spanje pa je podobno. Če je gospod fotr vsaj približno normalen, preprosta rutina ne bi smela biti problem.

Razne flance o tem, da otrok do nekega xy leta lahko spi samo v domači postelji so navaden blef. Vsi, ki hodimo na dopust in izlete z majhnimi otroci vemo, da je s spanjem v “drugih” posteljah tako kot z vsem ostalim, otrok se mora navadit. Prvič, drugič in morda še tretjič je lahko problem, potem pa se otrok navadi.

Moj otrok je trenutno star 11 mesecev in je dal skos, spanje na vikendu, pri enih in drugih starih starših, kjer smo obisk podalšali čez noč, spal je že v šotoru ves prejšnji teden. Šel je na vikend tudi samo s fotrom, ker sem bila jaz v bolnici.

Če otrok zdaj svojega očeta ne pozna, bo seveda problem pri navajanju na očeta in bo seveda potrebno dati skoz obdobje navajanja, nakar pa, seveda če boš tako komplicirala s spanjem v domači postelji, bo problem tudi s privajanjem na drugo posteljo.

Po treh otrocih mi je pač jasno, da manj kot človek komplicira, manj problemov ima z otroci. “Rutino”, ki jo otroci potrebujejo v dnevnih ritualih, pa je možno izpeljati tudi kje drugje, ne samo doma.

Lp,

se delno strinjam ošpice, o vseh spanjih drugje in rutino itd, da se tako majhen otrok mora navaditi, na druge ljudi tudi.

Vprašanje (govorim le iz lastnih izkušenj) pa se mi postavlja, zakaj in ali je dobro otročka siliti v to ali karkoli, če kriči prvič, drugić, tretjič in

– če veš ali vsaj slutiš, da se xy oseba otročku ne posveča kot bi se mu naj? Kot potrebuje oz. navajate vi “normalen foter”. kaj če jemalo ..ne bom rekla abnormalen, ..drugačen , mmu ni, počne neakj zgolj zaradi sodne odločbe in se to obnašanje zreducira na formo in neko čudno negativno energijo, ki jo pa otrok čuti.
H komur gre rad, stegne ročice, koga ne mara zavije proč ..

Kaj pa potem – je kričanje v nedogled dobro, da ga spoznava. Eni otroci so po značaju pač “popotniki”, moja krščenka je bila takšna – noben probelem kamorkoli skomerkoli it, Drugi so bolj “zadržani. Mogoče je pa potrebno več časa in Prave Ljubezni.

Lp, in brez zamere, Ijana.

Otrok mora iti slej kot prej skozi izkušnjo spanja v “drugi” postelji in je zato vseeno ali je to izkušnja pri 3 mesecih, 1 letu ali 3 letih. Nečak od mojega moža je to izkušnjo dajal čez lansko leto poleti, satr 4 leta in je bilo tuljenje na sporedu vsak večer, ker je otrok hotel domov in je bila ta izkušnja bistveno bolj zoprna od vsega kar sem imela možnost videti pri dojenčkih.

Ni pa mi jasno kako lahko nekdo samo sluti, da oče ne dela dobro z otrokom?? Tretje oko?? Bajalica?? Če je karkoli zares narobe se vidi takoj.

Kar pa se tiče sodne odločbe. Za razliko od preživnine, ki jo je običajno možno izterjati, stikov, ki jih taka sodba določa ni možno izterjati, od očeta, ki jih noče imeti. Zato bi rada videla situacijo, ko ima oče, ki sicer noče imeti opravka z otrokom, stike pod “porisilo”. (POznam primere, ko ima oče “stike” z otrokom zato, da zajebava bivšo, toda to še ne pomeni da so “pod prislilo”, so samo iz napačnega (in perverznega) razloga.

Spoštovana,

ni tretje oko etc, so izkušnje iz skupnega življenja in skupnih stikov.

(otroka niti ne pogleda, nič ne vpraša, se pogovarja osv. sinu, pa ene “prepovedane substance” itd.)

Vendar mislim da tega nisem dolžna razlagati in ne mislim biti cinična kot nekaterim leži.

Pišem z dobrim namenom, ne slabim! Sv.izkušno poznam le sama – zato naj sodi tisti, ki ..je pač “tretje” oko in misli da lahko, ..

Lp, Ijana!

p.s preživnina je obvezna (pa se lahko plačuje ali ne)
stiki so pravtako obveuni (pa se izvajajo ali pa ne )

ošpice, daj mi povej zakaj bi pa bilo bolje, da se otrok “dere” prej kot pozneje???????

kolikokrat si bila na triglavi? pa skakala z bungy-jumpingom? morda bi se tega lotila kr zdaj, ne glede na to, da te je strah? ali pa da nisi sposobna?

Tako majhnega otroka tudi sodišče ne dodeli v deljeno oz. skupno skrbništvo, pa ne zaradi materine navezanosti, ampak zaradi zdravega čustvenega razvoja otroka. Tako majhen otrok se še ne zaveda, da s tem ko mamica ni ob njem ne neha obstajat in dokler ni čustveno in prihično dovolj zrel, se tega ne počne. MAti je pač mati. časa, da se bo pa začel navajat spanja v drugi postli je pa še dovolj. naj začne najprej z dnevnim počitkom in šele kasneje z nočnim. Ko mu pa lahko dopoveš, da ni nič hudega da spi drugje, pa je to vsekakor dobro. Prej pa mora še pozneti svojega očeta, ne pa da ga ima za tujca.

Za to, da bi se lahko razumeli, moraš najprej razumeti, da ne polemiziram z (ne)pravilnostjo in (ne)upravičenostjo tvoje situacije, ki je ne poznam in zato z njo niti ne morem polemizirati. Pišem pa na splošno in tudi jaz iz tistega kar vidim, pa ne samo pri sebi.

Pa še komentar na tisto zgoraj. Nisem napisala, da plačevanje preživnine in ohranjanje stikov ni OBVEZNO, temveč da je preživnina v 70% primerov IZTERLJIVA, stiki pa nikoli. Sodišče za enkrat ne more očeta privleči za ušesa na “stike”, oziroma ne more izvršitelju ali pa mami naložiti, da z otrokom leta za očetom.

Za otroka je najbolje, da se čim prej navadi na pestrost življenja, tako kot na določen ritem spanja, hranjenja, zabave, osebne higijene, družinskega ritma, socializacije itd.

Bugie jumping in pohod na Triglav nista isto kot stiki z očetom. Slednje dobro prenese večina otrok že od prvih dnevov.

Pa še to … Ker dobro poznam prakso sodišč, ti lahko zaupam tudi, da je tendenca, da je oče (sploh če oče to hoče) prisoten čim več in čim bolj zgodaj v otrokovem življenju. Seveda pa mora vsaj v obdobju, ko je otrok še dojenček pri stikih obvezno sodelovati tudi mati. Da pa bi mati, zato ker je MATI, smela imeti samo zase otroka do 12 meseca starosti, kljub temu, da je oče normalen. No, to pa so sanje nezrelih žensk.

Lp,

res je takšna praksa na sodiščih in res je, da je v dobro otroka,da pozna očeta. (čimprej in se za to zavzemam že od rojstva)

Je pa tudi res, da moraš biti “pr..zrela mati”, da prenašaš “nagajanja” v stilu bom, ne bom, sem dolžan, nisem dolžan.

Moj je najprej vprašal kakšne ima pravice do otroka. Pa so mu ustr.inst. lepo razložile, da ima žal/na srečo tako kot jaz najprej obveznosti do otroka.

Meni je pomemben tudi način.Ne lekar piše na papirju . Pomemben se mi zdi tudi …ne vem prijazen način pisanja tukaj na forumu.

Nič drugega.

No, zaenkrat vam nisem dovolila tikanja, pa srečno!
Ijana

No, tu pa se je že začel en proces spet dokazovanja svojega prav.

Ošpice, želela sem reči, da je otrok v tem starostnem obdobju premajhen za nočitev, sploh, če očeta do tega trenutka ni poznal. Po mnenju slovenske zdravstvene zbornice oz. pediatrov, ima otrok pravico do dojenja do 2. leta starosti. Če sta starša ločena, potemtakem otrok ne more nočiti pri očetu, dokler se doji. Jaz še mojega sina ponoči dojim in ker ga poznam, vem da še ni sposoben nočitve. Vsekakor pa vzposbujam stike čez dan. In stara zgodba se ponavlja…oče med tednom nima časa in ga lahko ima le med vikendom. Ker se mu ne splača voziti vsak dan ločeno, ga ima le en dan med vikendom, torej en dan v tednu. Ko se bo nehal dojit, pa bo moral oče z njim preživet malo več časa, da se bo sin privadil na idejo preživljanja časa z njim in šele nato bom pristala na nočitev. Svojemu sinu želim le najbolje, tudi za njun odnos bi želela najbolje in če se bo sin zaradi odtegnitve, vsakič ko bo prišel on ponj ustrašil, to ne koristi nikomur, še najmanj pa otroku.

Zanimivo! Vsak pove svojo zgodbo, v vseh je dosti čustev, celo malo preburnih ponekod. Na koncu pride ven nekaj čisto drugega, kot je bilo izhodišče.

Naj povem, kaj sem izvedela v teh dneh od pravnih virov.

Ni samo tendenca sodišč, ampak tudi moja, da je oče čim bolj prisoten. (V konkretnem primeru je bil on tisti, ki je imel neke travme in zadržke).

Torej: večinoma se upošteva stališče, ki ga je izrazila Neva: “Tako majhnega otroka tudi sodišče ne dodeli v deljeno oz. skupno skrbništvo, pa ne zaradi materine navezanosti, ampak zaradi zdravega čustvenega razvoja otroka. Tako majhen otrok se še ne zaveda, da s tem ko mamica ni ob njem ne neha obstajat … “

Mnenja:
“V obdobju od rojstva do drugega leta starosti otroci potrebujejo usklajenost in rutino, pomirjeni so v okolju in med ljudmi, ki jih poznajo. Malčka zelo razburijo spremembe urnika, številne spremembe in nagle ločitve. Opozorilni znaki, da je malček razdražen, so naraščajoč nemir, jok ter spremembe prehranjevalnih ali spalnih navad. Otroci iz te starostne skupine so zelo občutljivi na ločitev. Ločitvena tesnoba ima lahko za posledico odmaknjenost, pasivnost in druge oblike vedenja, ki za otroka predtem ni bilo značilno.”

Nasvet pravnika:

“Proti skupnemu starševstvu sem samo v točki, ko se otroci selijo vsak teden od enega do drugega. Otrok mora imeti dom, kar pomeni EN dom, ker dveh domov preprosto ne moreš imeti, oz. se takšno nedoločeno stanje kmalu začne odražati z negativnimi posledicami. Postavite se v vlogo otroka (poskusite stanovati 1 teden v svojem, 1 teden pa npr. v sestrinem stanovanju), pa boste razumeli, o čem govorim… “

“..vendar pa sem mnenja, da se je potrebno že pred, med in po ločitvi s temi posledicami slej ko prej tudi sprijazniti, saj se ve, da je v večini primerov otrok ob ločitvi dodeljen v varstvo in skrb samo enemu od staršev in da je praksa pokazala, da je tako najbolje preskrbljeno za otrokove koristi. “

Tako sem bolj mirna. Bom pa jaz v tem primeru fleksibilna, mala bo lahko spala pri njemu, bom sprejemala njegove predloge in zamisli. Moj strah je bil edino, da ne bo šel “po zdravi pameti”, ampak prek otrokovih koristi, ker se on osebno čuti ogroženega.

To si dobro napisala. Jaz nisem našla takšnih besed, čeprav tem želela to povedat.

Naj pa povem, da je moj sin zdaj star 17 mesecev in ima očeta zelo rad, nekako je zanj postala rutina, da živi pri mamici in hodi čez vikend k očetu. Vesel je ko ga vidi in z veseljem mu gre naproti. Razliko opazim le, ko pride tako, da ga ima dva dni on. Mali postane razdražljiv, joče in kar pleza po meni. Ker ga poznam, vem, da to ni zaradi tega, ker bi ne maral očeta, temveč potrebuje mene. Da bo lahko brez posledic spal pri njemu, pa se mora v njegovem razvoju še marsikaj spremenit.

Ošpice popolnoma se strinjam s tvojim razmišljanjem, z manjšim dodatkom, in sicer je pri tako majhnem otroku seveda odvisno ali se doji pri materi ali ne in ali je navajen na svojega očeta ali ne. V mojem primeru ( kar nekaj sem že napisal ) je prišlo enkrat do situacije, ko je morala moja žena v bolnišnico na operacijo in je ni bilo več kot teden ( približno ) in sem bil sam doma s tamalo in še starejšima dvema. Ker se je naša prehranjevala praktično že od začetka na stekleničko in sem bil prisoten od rojstva naprej ( dostikrat sem ponoči bedel, ona pa mi je spala na ramenu, ker enostavno v posteljici ni in ni zaspala, če sem jo pa hotel položiti, ko mi je zaspala, se je pa takoj zbudila ), ni bilo nobenega problema ( takrat je bila stara dobrih 14 mesecev ). Seveda je zelo odvisno, koliko je otrok navajen na očeta, tako da Liri Lai, bi bilo najbolje, da se otrok prvo navadi na očeta ( čimprej, če še ni bil nič z njo ). Iz izkušnje pa vem, da ko enkrat primeš svojega otroka v naročje, ko čutiš njegovo dihanje in utrip, otrok po tvoje dihanje in utrip, pride med vama do nekakšne povezanosti, ki jo je težko opisati z besedami. To je vedno prisotno, če si le količkaj sposoben imeti normalne odnose s svojim otrokom. Zato te Liri Lai prav občudujem, da nimaš zadržkov in da si toliko pogumna, da bi zaupala otroka tudi očetu ( saj ga najbolje le ti poznaš ). Ko bo pa on doživel, kar sem jaz, pa dvomim, da bi šel preko otrokovih koristi! Brezpogojno se pa strinjam, da prisiljevati otroka, ko ta nekaj noče, ne koristi nikomur, kvečjemu zelo škodi. Če pa ima otrok starša rad in je rad tudi z njim, ne vidim razloga zakaj ne bi vsaj poskusili kakšno nočitev, ker le takrat vidiš, kako otrok reagira.

Zato se pa jaz bojim kako bo pa s stiki z mojo hčerko ( septembra bo 3 ), ker pa moja žena nima takšnega ( žal ) razmišljanja kot ti.

Pa še nekaj. Kar se tikanja tiče, mislim da ne bo nikomur krona z glave padla, če ga bo kdo tikal. Mene osebno to sploh ne moti.

lp